Agent iz Žužemberka

De
Publié par

Kodričev roman zavestno stavi na groteskne prijeme in nam zato svet politike in začinjanja predvolilnih golažev kaže v karseda neposredni luči in s pomočjo do karikature popačenih stranskih učinkov.


Publié le : lundi 13 octobre 2014
Lecture(s) : 3
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770624
Nombre de pages : 220
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Zdenko Kodrič
Agent iz Žužemberka

Bralka, bralec,

v tej knjigi nalašč za vaju nastopajo naslednje žive in nežive osebe:

Martin Polanski, župan Straškega mesta,

Rozalija Romih, odvetnica v Straškem mestu,

Janja Lomažič, poročena Polanski, iz Ljubljane,

Franjo Kuliberg, izdelovalec strašil in nekdanji ravnatelj OŠ Straško mesto,

Iva Kuliberg, žena izdelovalca strašil,

Marta Kuliberg, hči Ive Kuliberg in Pleškova ljubica,

Ana Zorko, blagajničarka politične stranke v Straškem mestu,

Logar, delavec novomeške gozdarske zadruge,

Pleško, dijak novomeške gimnazije in računalniški operater podjetja Akdol,

Mlekarski, delavec v nekdanji tovarni aluminija, iz Novega mesta,

Anca Vihar, upokojena profesorica, iz Ljubljane,

pogrebniki ljubljanskih Žal, ljudje iz gostilne pri Turnu in bifeja pri pokopališču v Straškem mestu, vojaki slovenske vojske, vojaki JLA, dolenjski pripadniki TO, policisti, meščani Straškega in Novega mesta, profesorji in dijaki novomeške gimnazije, delavci elektrolize, šofer reševalnega vozila, operaterji Arnesa, tehniki Mobitela, člani državne volilne komisije in vladnega kabineta, napovedovalci in novinarji Radia Slovenija, Romi, glasbenika izpred ljubljanskega magistrata, natakarice iz Ljubljane in Straškega mesta, mis Novega mesta, podjetniki iz Straškega mesta, gasilci in Agent, donedavnega jaz, človek z malo začetnico, neke vrste človeški amortizer, filter in lijak

Igor Polanski, sin Martina Polanskega, iz Ljubljane.

I.

PETKOVI POSKOČNI DOGODKI

je normalno ce trpim ko pes??? je normalno ce delam dan in noc??? je normalno da ne morem vec spit flase pira??? nekomu pa je dano da vse sesuje!!! pazi se malo igorcek!!! tudi jaz znam koga skenslat s tega sveta!!! se izpiše na displeju mojega mobilnega telefona.

Ko preberem, me zazebe. Pojma nimam, kdo mi pošilja to oslarijo. Nekdo mi očitno želi nekaj sporočiti, nekomu se je začelo po meni kolcati. V principu me grožnje, sploh pa take, ne zanimajo, druge obveznosti imam, ampak temu sms se ne morem kar tako izogniti. V preteklosti se je moralo nekomu nekaj slabega zgoditi; če bi se zdaj, bi bilo sporočilo drugačno, predvsem pa krajše. Takoj ko pomislim na preteklost, se oglasi stara bolečina. Že nekaj časa me najeda. Nikoli si nisem mislil, da bom postal ena taka domišljava, brezvezna in napol luksuzna špeckahla. Luksuzna? Malo hecna značajska opredelitev. Ampak kako z drugo besedo označiti tipa, ki zapravi ves luksuz, ki ga v življenju premore: lastno mater, lastnega fotra, svojo ženo, ljubico, najboljšega frenda, državo in celo cel svet? A naj takemu rečem, da je malo karamboliran? Da je zavožena osebnost? Da je psihopat? Potencialni morilec? Nesrečno zaljubljena punca? A kdo to ve?

Jaz vem! Gremo lepo po vrsti. Vsi odgovori so zapisani tu.

Preveč površno in flegma vrtim svoje življenje naprej in nazaj. Kako sliko iz preteklosti moram dvakrat ali trikrat zamrzniti, da na njej opazim samega sebe, da ujamem dogodek, ki je narekoval fotografiranje. Na vsaki fotki je s filigransko natančnostjo odmerjena doza zaupanja med fotografom in fotografiranim. Na vseh starih posnetkih sem nedolžno smešen; no, tudi mlad in izbrano oblečen in videti zaljubljen kot vroč likalnik v pravkar posušeno svilo. V ozadju teh muzejsko neostrih posnetkov se zmeraj pojavi komaj viden – mislim, da samo meni viden – napis prevarant. A še preden ga do konca preberem, čudežno izgine, stopi se kot plastična folija v močnem ognju. Ko izgine, sem srečen in preteklost preprosto poplaknem z nekaj steklenicami piva in pustim, da se življenje veselo vrti naprej in malo nazaj. Napis pa me kljub vsemu še naprej spremlja, vztrajno zasleduje in grozno nadleguje.

Najprej sem mislil samo nase – tako kot bog, ki je najprej sebi naredil brado – in na svoj kurčev imidž. Lepo sem se obnašal, se izbrano oblačil, jedel nekalorične jedi, ignoriral moko, mleko in sladkor, pil vodo in po kapljicah rdeče vino ter se odločil, da bom celo svoje življenje prežal na svoje početje, da bom strogo nadzoroval osebnost, za katero se izdajam, in da pri tem ne prekoračim meje dovoljenega in moralnega. Pa ja! Odločitev sem kmalu spremenil. Nadzorovanje samega sebe ni produktivno. Besedo izdaja sem obrnil, kot da bi za sto osemdeset stopinj zasukal televizijski ekran, vznemirila me je želja po izdajanju drugih. Če izdaš samega sebe, lahko narediš nekaj protislovnega, lahko storiš kako usrano neumnost; če odšpecaš drugega, je to štosno, preprosto in površno delo. Jaz pa sem po naravi površen človek: ne poglobim se v nobeno reč, hitro sem zadovoljen, umsko malodane pohabljen. (Teh lastnosti seveda ne sprejemam; zanikam jih na vsakem koraku, ker jaz sem poseben, jaz sem bog otac.) Kdor izdaja druge, se ne odpove normalnemu in mirnemu življenju, izdajati ne pomeni grdo zajebati svet in pljuniti na vse tiste malenkosti, ki se vrtijo okrog človeka, pač pa skromno uživati in izkoriščati privilegije, zveze in znanstva; pomeni poslati jastrebe in hijene v jato golobov in sinic. (Tožijo tisti, ki nimajo kaj povedati.) Petindvajset let je moralo miniti, da sem sestavil tapiserijo svojih prismojenih prevar in izdaj.

Špecati začnem v gimnaziji (pred vpisom v prvi letnik sicer pred svojimi starši ignorantsko modrujem: raje nag na himalajske ledenike, kakor v šoli sedeti z neznanim in butastim folkom).

Izdajalska pot se začne nedolžno. Z leti se spreminja sorazmerno z rastjo mišičevja in spolnega uda, na čustveni ravni pa ostaja podobna zaostalemu otroku. To me strašno bega. Zato se včlanim v nogometni klub Krka-Amur in že na prvem treningu klecnem z zlomljeno nogo in za vedno padem iz fuzbalskega raja. V prvem letniku izdam svojega starega. Mami odšpecam, da se sestaja z neko napol pijano baburo, z mlado šolsko čistilko. Potem zajebem svojega soseda. Policajem stresem zgodbo o njegovem saboterstvu: nažagal je nekaj železnih palic na visokonapetostnem daljnovodu krške centrale. Izdam tudi mamo. Imela je bolniško, in ker ni počivala in ker ni mogla kuhati zame in za starega, sem poklical zavod za šolstvo in naložil, da ta in ta učiteljica grdo izkorišča državno dobroto. Kmalu jo vržejo na cesto.

Tik pred maturo izdam naravno stanje stvari ali drugače povedano: ne dovolim, da bi dogodki kar po svoje skakali levo – desno, naprej – nazaj, gor – dol in v prihodnost – preteklost. S profesorjem fizike sedeva na vlak. Ko lokomotiva doseže svojo potovalno hitrost, v kupeju zagrnem zavese. Prostor okrog naju je enak kot prej, ko se vlak ni premikal. Profesor se nasmehne in reče: »Gneteva prostor in čas in slediva prastarim fizikalnim zankam in zdaj, ko se peljeva, pravzaprav ne veva, kaj je znotraj in kaj zunaj.« Rečem mu, da je domišljav kot nova tabla v razredu in da bom zdaj zdaj sesul njegovo avtoriteto in izvedel poskus in dokazal, da je mogoče v kupeju, v katerem so zastrte vse zavese, prepoznati ne le premikanje, ampak predvsem ustavljanje vlaka. »Sprdnil se boš, Igor Polanski, kot tvoj oče na volitvah,« se nasmehne profesor. Vlak se ustavi pred postajo Velika Loka: silovito in v pravem času, v nulo točno. Lokomotiva premakne tire, kratkotrajnemu škripanju in pokanju, gomazenju in trenju, vpitju in stokanju sledi ubijalska tišina. »Gospod profesor, se je kupé slučajno ustavil ali slučajno premaknil? A lahko natančno poveste, kaj je zunaj in kaj znotraj?« ga vprašam. »Ne vem, eden od zakonov fizike ne drži, ne vem, kateri,« milo odgovori in si z robčkom popivna kri na čelu, »vsako gibanje, na katero ne vplivajo sile, je relativno in … Ti tega očitno ne razumeš. Proti naravi ne moreš nič,« še zine in užaljen zapusti kupé. Naslednji dan bi moral sošolcu, ki je na vlaku ob določenem času po mojem naročilu potegnil zasilno zavoro, plačati pivo in pico velikanko. Pa nisem! Nekam sem ga poslal, v božjo mater ali kam, in ko profesor fizike izve, kdo je stegnil taco k zavori, skliče profesorski zbor in Plešku (sošolci so tako klicali sošolca zaradi prezgodnje pleše) gladko izrečejo ukor z izključitvijo. Še istega dne mi grdo izigrani sošolec napove vojno in sladko maščevanje s skrivnostno napovedjo/aluzijo: »Ker na svetu obstaja malo tebi podobnih izdajalcev, je mogoče izdajalske misli, prevedene v splošno razumljiv jezik, kombinirano nadzorovati s sistemi najvišje hi-tech tehnologije. Za izdajalce ni milosti!« Se tega še spomnim? Ne, kje pa, za primere in neznance tipa čolnarja Amiklasa se ne zmenim! (Mimogrede: moj spomin je silno počasen, a če se slučajno premakne, potem tista misel, s katero sem nameraval pognati spomin, izgine kot kafra.)

Najhujšo zamero zaradi izdajstva si nakopljem v eni stari tovarni. Po maturi delam v elektrolizi. (Prijavil sem se na počitniško prakso.) Sprejmejo me in poletje ni bilo zabavno. Delam od šestih do dveh, pometam prah v prah, vlečem nekega belega anodnega hudiča iz ogromne peči v peč, zapiram in odpiram lopute loput, požrešnim pumpam pumpam zrak, dvigam ročice ročic, vrtim ventile ventilom in brezveze poliram predpotopnega viličarja v viličarja. Konec avgusta mi poči film. Peklenska vročina in pretežko delo me prisilita v nasilje. Namesto da iz peči – iz elektrolitske celice – potegnem eno od uničenih elektrod, v celico porinem nizek lesen zaboj, v katerem so v dveh vrstah razvrščene steklenice mleka, med njimi je tudi zajetna modra mapa. Njen lastnik je bil mlekarski (tako so elektrolizerji imenovali pomožnega delavca, šmrkavca, ki nam je zjutraj in opoldne prinašal mleko za boljše počutje). V raztopini elektrolita in ob elektrodah, povezanih z istosmerno elektriko, kišta in mapa najprej zažarita kot petsto vatna žarnica, v naslednjem trenutku se spremenita v baklo, sekundo pozneje pa v kepo mastne in bele tekoče snovi. Samo moje oči vidijo postopek spreminjanja celuloznega mesa v pleh, samo meni je usojeno videti atomsko zgradbo snovi in eter. Zadnji vidim mapo in preklastega mlekarskega v svetlobi etra. In edini sem, ki bi lahko tistega dne razkril večino skrivnosti fizike, vse skrivnosti gravitacije, električnega polja, etra, atoma in strune. Bil sem zadnji, ki je videl mlekarskega. Z jokom na licih se je tip nekaj časa zaganjal v peč, tulil kot preplašen pes, dokler se nazadnje ni izgubil v prahu in megli velike hale. Za njim se je izgubila vsaka sled. Izginil je zaradi mojega prekletega ponosa. Brezveze sem brcnil v tisto kišto in mapo. Ali pa ne! Mlekarskega enostavno nisem prenašal. Njegove natančno zložene modre mape so mi šle blazno na živce. Kmalu po tistem dogodku so v fabriki začeli govoriti, da se je mlekarski izgubil v megli, v klinčevem etru. Jeseni so ga v vseh časopisih razglasili za izgubljenega in pogrešanega. Tudi jaz sem tako mislil.

Od takrat ne tožim več. Mlekarski mi je zlomil ponos. O njem so začele krožiti še ene govorice: da je imela njegova vegasta instalacija v glavi hudo silo, da je pod kombinezonom nosil čudežni fotoaparat in miniaturni magnetofon, da je z dotikom roke reči spreminjal v leteče krogle in da je kar naprej ponavljal, če te moja krogla zgreši, se boš prehladil!

Nekaj časa sicer še životarim v senci svojih spominov in norih izdajstev, kmalu zatem pa zaživim drugače od drugih. To je hkrati dobro in slabo. Dobro zato, ker se mora vsaka drugačnost, ki želi izpodriniti drugačnost drugega, ujeti z okoljem, v katerem je bila začeta tvoja drugačnost. Slabo pa, ker sem svojo drugačnost zavil v celofan, v njem je skriti prostor, Pleroma, ki se bo zdaj zdaj razkrila in me pahnila še v večjo blesavo samoto in temo.

Dolgo odraščam. Predolgo. Mogoče celo več kot trideset let. Želim postati kemik, en tak specialistični alkimist z eno samo skromno željo: zastrupljati se s kisikom do te mere, da mi lastni telesni krči zlomijo vretenca. Nič od tega: zaštudiral sem se v globalno komunikologijo, se nepričakovano hitro poročil in …

Zakon z Marto zdrži toliko časa, kolikor ga potrebujem za pisanje diplomske naloge. Dobrih enajst mesecev. Marta je odlična tipkarica in urejevalka diplomskih strani. Opombe pod črto vstavlja z eno potezo, z enim klikom na računalniško miško naniza veliko število znakov. Je rekorderka v pisanju sms, jih tipka hitreje kot cel klas gimnazijk skupaj.

In Marta je pisala pesmi. Sonete. (… rož vrtnarja/šepetaje se zagovarja; ne železen/in ljubezen; nadležen hlad/napove, od zad …) Jih je nehala, ko sem ji rekel, da tako nizko ne sme pasti.

Ločitev je nepričakovano mirna. Marta vzame svoje stvari in se poslovi s poljubom. V kovček pospravi tudi mamino spodnje perilo in njen svilen šal. Za njo ostanejo svetli lasje v kopalnici in na kavču v dnevni sobi, nekaj kosov stare računalniške programske opreme in njena diploma s faksa za informatiko in računalništvo.

Marta s svojo divjo in preprosto naravo ni mogla dolgo živeti z mano. Jaz pa tudi nisem bil pripravljen za vsako ceno deliti postelje z njo. Takoj po poroki srečam Janjo. O svojem zavoženem zakonu ji ne razlagam. Zaljubiva se kot generala v bitko, v kateri bosta sama – vsak na svoji strani – sto dvajsetprocentno tolkla drug po drugem.

Janja je lepa. Obraz je lučka, njeni temni kodri se svetijo, koža varčna žarnica, noge kot televizijski oddajnik. Na brzino se poštekava: ponavadi se zazrem v njeno joškovje, s prsti jo zapeljujem, in ko je ona na veceju sto let stare gostilne, v luži, ki jo je naredila pena njenega piva, kot pesnik Menart rišem ljubezen. Obožuje me, in ko doštudira, me zasnubi, se noro smeji in me iz gostilne zvleče v njen avto.

Dolgo časa mislim, da moje početje ni čisto normalno, da so vsi ljubezenski trikotniki na tem svetu odbiti transi, čarobno nujno zlo in da nezvestoba ni to, kar se pojmuje, da je. Nezvesti so tisti, ki non-stop grozijo, ki so nasilni do skrajnosti, ki sovražijo otroke in govorico in pisavo in človeško in živalsko. Jaz vsega tega ne počnem. Mene je čas zvlekel k drugi. Čas pa je zaveznik zaljubljenih.

Janja se na zmenkih ves čas smeji, uživa, redko telefonira in me čaka kot muzika na stenografijo akordov.

»Igor, zakaj me ne osvajaš?« vpraša Janja.

»Saj te, skoz in skoz!« glasno odgovorim in buljim v televizijo.

»S čim?« se začudi, »tega daljinca držiš v rokah kot rešilni pas.«

»S pogledi!« odgovorim in odložim daljinca.

»Daj, no, pogledi so na poroki, zdaj me moraš osvajati z besedami, nekaj lepega mi povej,« se nasmehne.

»Zdaj ne morem, Janja.«

»Zakaj ne moreš?« se približa.

»Komaj sva začela skupaj živeti, nerodno mi je še, ko bova dlje časa tu, ko se bova navadila drug na drugega, bom govoril lepe stvari,« odgovorim in se izvijem iz objema.

»Prazen izgovor! Povej mi nekaj lepega,« vztraja, »daj, hitro!«

»Zdaj res ne morem!«

»Zakaj ne? Niti pogledaš me ne. Kaj ti je? Rulete so spuščene, vrata zaprta, kaj bi še rad?«

»Nič.«

»Ne laži! Kaj ti je?«

»Nič. Mogoče me je malo sram.«

»Sram? Česa, ljubček?«

»Ne vem. Ko bova čisto skupaj in čisto na svojem, takrat se bom raztrgal od lepih besed in tvoje roke bom imel stalno v svojih, razumeš,« rečem.

»Če se boš raztrgal, boš umrl, Igor, jaz se bojim smrti.«

»Jaz se ničesar ne bojim, najmanj pa smrti,« rečem.

»Nehaj,« vzkipi, »fantazirati sploh ne znaš!«

»Znam, znam, ko začnem, se ne morem ustaviti,« se nasmehnem in se zleknem na kavč.

»Če bi zdaj nekam odšla, se ne bi nikoli več vrnila,« reče in odide v kuhinjo. »A boš,« pomoli pločevinko piva. »Imaš to mesto rad?«

»Ja, za silo. Kam bi šla?« vprašam.

»Ne vem. Na morje, mogoče v Novo mesto pa to,« odgovori.

»Kaj bi tam počela?«

»Ne vem. Sanjala, če bi odpotovala v Berlin, lenarila, če bi šla v Rim, rušila, če bi bila v Bagdadu, plesala, če bi stanovala v Moskvi. In če bi se odpeljala v Novo mesto, bi pila ko krava in fantazirala.«

»Kje bi pa seksala?«

»Nikjer!«

»Kaj bi počela v Bagdadu?«

»Rekla sem, rušila, tam rušijo zaradi boljšega razgleda,« se zasmeji, »misliš, da se bom kdaj spremenila?«

»Ko boš dobila službo. Prej že ne.«

»A ti bo uspelo?«

»Bo, bo. Sem šefu že rekel zate. Boš šla delat?«

»Brez diplome?« se začudi.

»Tisto pisarniško poslovanje in statistiko boš ja naredila, izredno, če bo treba,« odgovorim in jo močno privijem k sebi, »jutri lahko začneš!«

»A res? Kje bova živela pa to?«

»Tu, v mojem stanovanju,« se nasmehnem, »samo v Novem mestu ne.«

»Igor, a greva kaj pojest, ne da si mi kuhat!«

Kolektivni dopust mineva. Najdaljši v zgodovini zasebnega podjetja Akdol: petek, sobota in nedelja. Med dopustom dela le dežurno osebje: programska operaterka, glavni IT menedžer in varnostnik.

In že tretji dan noro lije.

Zunaj oken in sten južno predmestje Ljubljane živi svoje počasno življenje. Kanalizacija je polna vode in blata. Zvečer v oknih utripajo žarnice. Ljudje se klanjajo mehki svetlobi, in če ne bi bilo dežja, bi moški zunaj sproščeno kadili in pihali svojo pijano sapo v žar, ženske pod lučjo trebile motovilec in klofale poflekane tepihe, otroci nabijali žogo na slabo vzdrževanih in neosvetljenih asfaltnih igriščih, punce in pobje – napol Bosanci in Srbi – pa zbirali drobiž za kolo in štok in travo. Nad bloki in nizkimi garažami se sestavlja nevidna mreža, polna številk, črk, znakov, imen, šifer in formul. Obstaja resna nevarnost, da se mreža pod težo informacij raztrga, sistem komuniciranja pa razpade. Če vse to zgrmi na tla, se kanalizacija pri priči zamaši, mestna infrastruktura pa utrpi velikansko škodo.

Pred upravnim poslopjem družbe z akademskim slovesom (gre za posrednika internetskega dostopa) se je ustavil audi. Avtomobilska kabina se je osvetlila: na mehkem usnju sedita ženska in moški, ona se nagne k njemu, mu prekrije plešo s svojimi gostimi blond lasmi in ga poljubi na lice, celo večnost ga poljublja na usta.

Izstopila sta. Luči na avtu dvakrat pomežiknejo in postavi sta se izgubili v senci velikega poslopja in v mraku, ki ga gosti tečen dež. Varnostnik jima je odprl vrata s priklonom, dober večer, gospod direktor! Marta se je nasmehnila, on pa je zamahnil z roko, si z dlanjo pogladil mokro plešo in se povzpel po stopnicah v svojo pisarno

»Marta, a boš res sodelovala, totalno, mislim?« vpraša Pleško in sleče dežen plašč.

»Z največjim veseljem,« odgovori Marta, »maščevanje bo sladko!«

»Čakaj, čakaj, kako maščevanje? Sem kaj preslišal?«

»Nič! Poljubi me, norček! Kje si bil tako dolgo, zakaj te nisem že prej srečala, šit-ne-morem-verjet,« se zasmeji in si zvije lase v čop in ga z njim boža po glavi, »a si res njegov sošolec?«

»Štiri gimnazijska leta. Igor Polanski me je začel klicati Pleško, skoraj me je ubil s tem.«

»Ne samo tebe,« reče Marta in si s šopom las pokrije usta.

»Kje si bila ti?« vpraša Pleško.

»Tamle,« pogleda skozi okno, »tamle v tistih blokih, čisto brezvezen život, tja noter bova usmerila maščevanje. Se strinjaš?«

»Ja,« ji prikima, »tvojega bivšega bova ulovila kot sitno muho na šipi. Pol življenja sem crkoval zaradi njega, prepotoval pol sveta, da bi pozabil nanj, študiral kot nor, ustanovil firmo in se na koncu zakadil v te mašine, v displeje, v ta neskončno privlačen hrum, samo zato, da mu nastavim mino.

»A si sploh že nastavil kako? Mino, mislim,« šaljivo namigne Marta.

»Eno, ki jo je skoraj razneslo, pa sem,« želi biti zbadljiv.

»Skoraj! To ni nič!«

»O, pa je, poslušaj!« položi kazalec na ustnice, »lani poleti sem za tisoč evrov promoviral svetovnega prvaka v računalništvu. Neki frik je želel postati virtualni prvak med računalniškimi znalci. Iz moje firme, z mojih internetskih strani so šle informacije, da je pob v Rio de Janeiru na tekmi CMIYC-a postal klasa nad klasami. In za ta drek od države pokasiral 14 000 dolarjev.«

»Ne-me-basat,« zine Marta, »kaj je CMI …«

»CMIYC? Kratica za Catch Me if You Can, naslov filma, v katerem di Caprio nateguje svet. In naredil sem eno lušno košarkarsko animacijo meta na koš brez kosti – in to z vrha hale Tivoli – in jo dal na net,« jo pogleda in dvigne brado, »Martica, jaz sem nevaren napadalec! Ne verjameš?«

»Ne vem,« odvrne Marta.

»Najboljše sem prišparal za konec: okrog svojega bloka sem nastavil petnajst UBS ključkov, vanje naložil posebno aplikacijo in čakal. Žrtve, ki so našle ključek, so bile seveda blazno radovedne, ga priključile na mašino, odprle datoteko, kliknile in vzpostavile zvezo z mano. In rezultat? Z mojim HakSawom sem v enem samem trenutku pridobil devet uporabniških imen ter gesel in potem z njihovimi imeni odprl transakcijske račune, lahko bi šel tudi po kreditne kartice in živel na njihov račun,« mirno reče, se potem prijazno nasmehne in zapiči pogled vanjo, »Marta, rad te imam! Nadtotalno! Vse to delam zate, vse te stvari so tvoje, tebi predajam svojo moč, tebi dajem vse, kar imam.«

»Vse?« se začudi.

»Vse, tudi plešo, če hočeš,« se zasmeji.

»Ves čas bom s tabo, trdo bom delala, garala, če hočeš,« odgovori in ga poljubi, »kaj če bi odprla blog? Mogoče se ujame vanj!«

»Blog,« se začudi, »da bova gor dajala mačke in morske prašičke in fotke prometnih nezgod, ki se bodo zgodile pod najinim oknom? Marta, lepo te prosim, kje živiš, blogerji so dinozavri, a jih ne prepoznaš: zavožene eksistence in važnjakoviči s čepicami svojih fotrov, jebivetri, intelektualci brez možgan. Samo frišni froci so na blogu totalno v redu.«

»Nekam star si zdaj videti!«

»Marta, to ni nivo za naju, to je konstrukt, svoboda s preveč svobode, ne se zajebavat.«

»Blog je enosmerna svoboda, a to veš?« vpraša Marta.

»Blog je največja sprdačina na svetu, smetišče, masovni stvor, kako moreš sploh pomisliti nanj. Blog je, blog je,« razočarano ponovi, »drek na palici in če hočeš, ga mirno poliži.«

»Kar ti ga daj!« se ujezi.

»Oprosti! Blogov nihče ne bere zares, sms je totalna bomba, brez sms ni informacij, ni sveta, razumeš, blog je instrument zunaj nas, sms bo že danes ponoči v meni, pod mojo kožo, stroj v meni, razumeš, sms bere čisto vsak, tudi nepismen, svojo firmo gradim na sms! Ne na fenih sms, na profesionalcih, kot sva midva! Mejli in blogi so za stare prdce. Ne pozabi tega. Kaj boš delala pri meni?«

»Vse razen blogirala,« se nasmehne, »vsega še nisem pozabila, brez tvojega milostnega dovoljenja ne bom nič naredila,« ga zviška pogleda, potem mirno reče, »šla bom k njemu in mu rekla, naj mi jo da. Nisem ti povedala, moja diploma je še vedno pri njem, pri Igorju, pozabila sem jo, kaka koza, šit-ne-morem-verjet.«

»Ko boš tu dobila redno zaposlitev, jo boš prinesla, ne mudi se, lepo te prosim,« reče, »delovno mesto še ni razpisano.«

»Rada te imam! Tisočprocentno.«

»Jaz tebe tudi,« reče, »zvečer začnem trenirati, v akademski fitnes studio grem, greš zraven?«

»Ne,« odgovori, »delala bom in malo bom šla ven, se sprehoditi po mestu.«

»Janja, jaz grem!« zavpijem iz svoje pisarne.

»Počakaj, Igor! A ne slišiš?«

»Slišim, slišim,« odgovorim in vstopim v njeno pisarno.

»Zakaj se ne oglasiš?«

»Saj se bom,« odvrnem.

»Prekini zvonjenje! Hitro!«

»Tisti, ki me kliče, bo vedel, da čakam, če pustim zvonec do konca, pošlje sms, stoprocentno,« rečem in popade me želja, da bi jo pri priči porinil k steni in iz nje iztisnil zrak.

»Je ceneje?« dvigne pogled in čaka na moj odgovor.

»Za nekaj centov. Jaz raje berem, kot poslušam. Ti se vedno oglasiš?«

»Vedno,« se nasmehne in njena prijaznost, ki veje z obraza, ni le topla, ampak mehka, dostopna, pristna.

»Sploh ne vem, koliko plačuješ?«

»Na mesec dvajset, plus stacionarni, plus plesna šola, plus bencin, plus kozmetika, plus hrana pa to. Nabere se.«

»Janja, a je tvoja plača v redu?«

»Saj veš.«

»Kaj pa moja? Je moja visoka?«

»Glede na delo, ki ga opravljaš …«

»Nisem te tega vprašal!«

»Igor, visoko plačo imaš, zelo visoko,« ponovi in pokaže s prstom proti vratom, »v tvoji pisarni zvoni, ga prinesem sem?«

»Naj kar zvoni,« ji stopim na pot in jo pogledam v oči.

»Kdo kliče ob tej uri?«

»Ne vem. Mogoče kličejo s komisije, mislijo, da še nisem odšel.«

»Igor, boš sprejel nalogo?«

»Z veseljem,« odgovorim in dvignem mobilnik nad svojo glavo, »vidiš, kaj sem ti rekel, sms je tu,« pokažem displej, »zdaj večina pošilja sporočila, le malokdo se zaveda, da so ustna sporočila veliko bolj izdajalska kot pisna. A to veš? Vidiš, iz servisa, avto mi je crknil, popravili so ga, pišejo.«

»A pišejo pravilno?«

»Kako to misliš – pišejo pravilno?«

»Slovensko. Z velikimi začetnicami, s pikami, z vejicami, v dvojini, če izpisujejo besede pa to? Sporočila, mislim …«

»Kje pa! Včasih kakšno komaj razumem.«

»Te odpeljem na servis? Blazno lije.«

»Ni treba. A na tvojem še pušča platnena streha? Pokličem šoferja?« vprašam.

Odkima. »Greš sam na pot, mislim, tja dol v Novo mesto pa to?«

»Sam.«

»Pazi, ne bi želela, da kaj slabega slišim,« reče in se ozre proti odprtim vratom, »v tvoji pisarni spet zvoni, grem jaz?«

»Bom jaz. A je še kdo tu?« se umakne za korak.

»Nikogar ni več, sama sva.«

»In kaj se mi lahko zgodi?« pohitim.

»Nič, tebi že nič. Ja, tudi z svojim avtom bi morala na servis, ni zanič samo streha, tudi rjavi, preveč porabi, prvi avto in še ta od staršev.«

»Ko končam s telefonijado, pridi k meni, nekaj navodil imam,« se sklonim, s tal poberem suknjič in odidem v svojo pisarno, »všeč si mi, super, svetovna tajnica si, še boljša žena,« zavpijem, »zardela si, kaj, kot takrat, ko sva se spoznala, se še spomniš,« rečem in zatemni se mi pred očmi.

Kličejo me z državne volilne komisije.

Že ko dvigam telefonsko slušalko, vem, da naročeno delo ne bo flegmatična dogodivščina. Ko odložim, se nasmehnem in glasno rečem: »Igorček moj, izkoristi priložnost, daj jo čisto do konca, daj jo tako, da boš osmešil pol države in nasmejal vsaj pol milijona ljudi. Ampak previdno, preden začneš, nalogo poenostavi, laže prideš skozi cilj!«

Po temeljitem razmisleku (trajal je sekundo ali dve) potegnem karto iz rokava: ne bom več poslušen državni uradnik, ampak strog opazovalec volitev in volitve bodo moja nova ljubezen. Na terenu si bom dal duška, in ko se vrnem v svojo pisarno, bom res nekdo. Okrog mene korpus ljudi, nad mano ne bo več nikogar, niti mlekarskega niti sošolca, ki se tu in tam še naselita v mojo zavest. Odstrle se bodo težke zavese, ki zastirajo državne skrivnosti, zveze in zavezništva; ne bom več bredel po smrdljivih usedlinah, ki jih za sabo puščajo nadrejeni, ne bom več zoprn zaradi njih in končno lahko začnem upati, da je na neki blagajni tudi zame vstopnica za brezskrbno življenje. Ni lepšega na svetu, kot doživeti obrat in napolniti konto.

Če bodo volitve v Novem mestu za milimeter sumljive, bom ukrepal, pripravljen sem jih celo razveljaviti. Stoprocentno zanesljiv observer bom, si rečem. Observer zveni evropsko, kaj ne bi, to je evropska dolžnost in moja naloga je svetovna. Volitve me zanimajo, politika ne, čeprav obe še vedno veže trdna popkovina. Če bi bilo po moje, bi volitve ločil od politike, od strank seveda ne, ker stranke so volitve; ne prenesem, da se pred in med volitvami dogaja politika. Po drugi strani pa politike ni, se mi zdi in ne vem, če je moja domneva pravilna. Politične stranke se med seboj sploh ne razlikujejo, levi in desni imajo enak političen program, enake poglede, celo enake face in denarnice, zanje je značilno le lahno prerivanje, podobno akcijski prodaji v kakem supermarketu. Zato sem jaz, veliki observer, poklican, da vse to razgalim. Sanjam, da pripravljam traso novimi političnimi dogodki. Res sanjam, brez zajebancije!

Beseda observer me je zapeljevala že na fakulteti za družbene vede, ki sem jo neizmerno občudoval, mnogo bolj kot naravoslovni faks, na katerem se mi je v prvem letniku od stehiometrije in organske kemije za več mesecev zameglilo pred očmi. Prvič sem besedi observer in observacija slišal iz ust profesorice Ance Vihar, in to v silno nerodnem položaju: ko je profesorica na izpitu komunikologije in novinarskih zvrsti govorila o evropskih političnih tokovih in primerjala naše prve volitve z volitvami v Rusiji in afriških državah, je iz mene vlekla besedo, ki bi tako ali drugače ponazorila opazovanje in nadzor volitev v zablojenih državah. Ugibal sem in ugibal, uganil nisem. In takrat je na dan prišla beseda observer. Pameten, kot sem, sem jo takoj povezal z obsevanjem (mogoče je takrat iz mene celo zlezla skrita in potlačena želja o študiju medicine). Viharjeva se je glasno zasmejala, spustila pogled na svoja kolena in me popravila, observer je beseda latinskega izvora, dragi kolega, observacija pomeni opazovanje pojavov, observer ali observator pa je opazovalec, v novejšem času nadzornik volitev v državah, v katerih ne poznajo demokracije. Reprezentacija tega pojma je možna na dveh ravneh, je še modrovala, pomeni odpor proti hegemonističnim pogledom na svet in strukturo, ki omogoča upor.

Strašno sem zardel, se opravičil in izpit komaj opravil. Ta neuspeh me je zaznamoval: vsak ve, da je priznanje za delo in znanje poseben dosežek; če nosiš nagrado v srcu, ne veš, kaj je nelagodje, in ko zahtevaš povišico, se je pred šefom veseliš brez zadrege. In prav to veselje človeka povzdigne nad druge. Jaz pa – usral sem se v hlače!

Navzlic polomu sem na faksu dobil priporočilo za službo in po nalogu državne volilne komisije postal zunanji opazovalec in nadzornik volitev v Novem mestu. In izvedel, da je mesto še zmeraj zaplankan kraj z nekaj tisoč volivci, odkoder v volilno centralo prihajajo vesti o volilnih nespodobnostih.

Novo mesto! sem zažarel, to je mesto mojih prvih poljubov, mesto moje prve zaroke in mesto, v katerem se že od nekdaj ob besedi volitve ustavi promet, v bližnjem Žužemberku pa celo zamukajo krave v en glas. Zdaj imam končno priložnost, da pogledam v sezname in dokumente, ki jih je pred leti podpisoval moj stari.

Iz observerja se spremenim v nergača, sklenem, in mogoče že v nedeljo v kandidata za župana in iz župana v predsednika države, iz predsednika v evropskega komisarja in iz komisarja v generalnega sekretarja Združenih emiratov, pardon, Združenih narodov! Če ima človek visoko službo in prav tako družbo, je ves čas na čistem: niti dneva v dolgovih in nikoli v strahu pred kako katastrofo, ves čas komot in ptič na veji. To z visoko družbo me obsede. Vse veliko se začne z majhnim, in šele ko veliko postane majhno, je vredno življenja.

Svoj petkov prosti popoldan sem želel preživeti sam, hotel sem urediti nekaj stvari v glavi in pisarni, hkrati pa me je dohitevalo neurejeno življenje. Posledice ločitve so grozne: človek izgubi samega sebe in moralo, želja po harmoniji se spremeni v iluzijo, diši pijača, sledi pecanje mladoletnic za dodaten napoj kisika v pljučih, kar naprej se iščejo prepiri in poceni fore za kriminal. Nekaj sledi Polanskega je ostalo v meni: drobne laži, sprenevedanje, namigovanja, cinična živahnost in lahkomiselnost. Potrebujem besedo, s katero bi spremenil ta tok, in žensko, s katero bi našla to čarobno besedo.

Pa od petkovega popoldneva ni bilo nič. Najprej sem sanjaril o svoji poti v Novo mesto, s svojo ljubeznijo sem se zapletel v brezvezen pogovor, postalo mi je slabo, telebnil sem, in ko sem se prebudil, sem bil brez suknjiča, z razvezano kravato, na ustnicah pa okus po njej. A je to urejanje stvari in iskanje tiste besede in ženske in harmonije in morale in samega sebe? Zamahnem z roko, s tem se ne bom ubadal.

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Vevericam nič ne uide

de publishing-house-goga

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

suivant