Brskanja

De
Publié par

Kaj se skriva v pozabljenih škatlah s pismi, v zgodovinskih arhivih, v zmedeni zavesti dementnega starčka, ki poimenuje miško z imenom umrle žene? Kako zgodovina, zgodbe prednikov vplivajo na našo prihodnost? Se sploh še zavemo absurdnosti naše sedanjosti, ko gledamo televizijska poročila, solzave filme? Brskanja ne pristanejo na instant rešitve, raje odstrejo paleto najintimnejših, najglobljih človeških čustev. Zbirka kratkih zgodb je tesno povezana celota, mozaik, ki vsebuje najboljše lastnosti pisave Vinka Möderndorferja: bralec bo začutil utrip krvi, ki teče po žilah junakov, toplino, odpuščanje, prefinjeno družbeno kritiko.


Publié le : mardi 20 octobre 2015
Lecture(s) : 1
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771010
Nombre de pages : 244
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Vinko Möderndorfer
Brskanja

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)
821.163.6.09Möderndorfer V.(0.034.2)

MÖDERNDORFER, Vinko, 1958-
​ ​ Brskanja [Elektronski vir] / Vinko Möderndorfer ; [spremna beseda Aljoša Harlamov]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-101-0 (ePub)

281617152

Vinko Möderndorfer
Brskanja



Če imaš koga, ki ima poljube zate, lahko preživiš vse.
/Misel iz rokopisa./

BOŽIČNA ZGODBA

Jaz in moj televizor bova nocoj skuhala božično večerjo.

V trgovini kupujem hrano. V teh predprazničnih dneh so trgovine kot čakalnice. Čakaš pred delikateso, čakaš pred tehtnicami, kjer si moraš sam stehtati zelenjavo, čakaš pred blagajno, celo pred policami z vinom čakaš, in pred policami z znižanimi nekoristnimi izdelki. Znižanje, zbiranje pik, pa spet drugo znižanje, maksimalno znižanje, znižanje znižanj, ugodni nakupi … Ljudje z velikimi, skoraj pohlepnimi očmi zrejo v steklene vitrine s siri, delikatesami, na police s konzervicami uvoženih paštetk, majonez, francoskih zenfov. Prav nič se ne ženirajo požreti slino, preden naročijo: Dajte mi še deset (požiranje sline), ne, dvajset dekagramov pršuta, tega uvoženega, pa šunkico, tole v poprovem ovoju, pa še ... (požiranje sline) … pa še … (požiranje sline) … pa še … Poleg hrane prodajajo tudi lončke za kavo, žličke, celo gospodinjske pripomočke, pa solnice v barvah nacionalne zastave, z grbom na vrhu, tam, kjer so luknjice, in pralne praške, ki ne škodijo ali pa celo blagodejno vplivajo na pitno vodo globalnega vodnega sistema. In ljudje tlačijo v svoje nakupovalne vozičke vso prehransko kramo, pri tem se jim tresejo roke kot okorelim zasvojencem. Od vsepovsod je čutiti naglico, vonj pohlepne histerije plava med kupci kot težek, puhteč smrad prešvicanih in zelo nervoznih osebkov. Ženske oddajajo še malo drugačne vonjave. Po hrani, ki so jo pustile na štedilniku na rahlem ognju ali pa v pečici še za dvajset minut, ko so skočile po gorčico, svež kruh, mogoče še po kakšno dobroto, mimogrede pa so v voziček porinile še ducat cunj za brisanje kuhinjskega delovnega pulta. Takšnih cunj ni nikoli dovolj, cunje z značilno podobo globalno ekumenske kokakole so ta večer res super posebej znižane. Kajti nocojšnji večer je božični večer.

O! Ti tukaj?!

Zagledam jo. Znanko. Pravzaprav sošolko s faksa. Nekoč srnico, zdaj medvedko. Tudi jaz sem se iz vitkega gamsa spremenil v bajtarskega prašiča, pomislim, ko jo nekaj časa gledam, in ona potem nenadoma začuti moj pogled, kako ji drsi med lopaticami in niže po izrazitem hrbteničnem jarku vse do dveh mesnatih buhteljčkov na obeh straneh, in se obrne in reče: O! Ti tukaj?!

Kot vsak dan. Saj sva se že včeraj srečala, odgovorim.

Pa sva se res.

Zdaj v medvedko pretransformirana srna spusti pogled v mojo nakupovalno košarico. Samo hrenovke?

Samo to mi še manjka, rečem in malce zardim. Poleg tega sem ravnokar prišel. Imam namen …

Me prekine: Pri nas bo spet polna hiša.

Moja tudi.

Pa ni videt, reče predrznica in hudobno pomigne proti osamljenim hrenovkam.

Ostalo sem že nabavil.

Vas bo veliko?

Levo ustnico dvignem in kar precej naduto prikimam: Okoli devetdeset.

Kaaj?

Pravzaprav so mi včeraj sporočili, da jih bom za božič dobil sto dvaindvajset, se spomnim pisma, ki sem ga v začetku tedna čisto zares dobil. Lepo, barvno pismo, večdelno, lepo oblikovano, pregledno …

Zajebavaš?

Sploh ne. Sto dvaindvajset jih bom imel.

Kje to? V službi boste imeli božični večer? me zdaj že zelo nejeverno gleda.

Samo prikimam.

In kdo bo kuhal? še vpraša. V očeh pa ji vidim rahlo zasteklenitev. Pogovor je že ne zanima več. Z obrazom je sicer še obrnjena k meni, tudi v oči me gleda, vendar so možgančki že pri delikatesah, že razmišlja o šunkicah, pršutku, olivah, o različnih sirih, že posluša trgovko, ki za njenim hrbtom streže dolginu srednjih let …

Jaz.

Kaj?

Jaz bom kuhal.

A! Za vse?

Prikimam in potegnem iz zadnjega žepa listek, kamor sem si ob štirih zjutraj zapisal recept. V pršut zavijemo bedrca in jih potem pečemo v pečici …

Čigav recept? vpraša samo zato, da nekaj vpraša.

Iz tujine. Mislim. Angleški. Danes zjutraj sem ga našel …

Zelo zlobno se nasmehne. Moj ponoči tudi gleda Jamieja Oliverja, samo da potem hoče, da mu to jaz skuham.

Kaj češ, slabo si izbrala, ji vrnem rahlo zlobno. Pa ne preveč. Pravzaprav sem simpatično hudoben. Hudobčkan s prijaznim nasmehom. Hudobec na božični večer.

Veš kaj, reče zelo resno, očitno se ji ne zdim prav nič simpatično hudobčkan, zelo sem zadovoljna, da nisem s tabo.

Obmolknem. Skoraj s sramom sklonim glavo. Ne vem, zakaj je nenadoma privlekla na dan najino daljno kratko zvezo. In še na takšen način. Takrat sva bila še srna in gams, zdaj pa sva medvedka in svinja. Pa sem res svinja. Začel sem jaz. Kaj mi je bilo treba reči tisto o slabi izbiri.

Nasmehne se. Očitno vidi, da je bila tudi ona kar precej majčkeno hudobčkana.

In boš sam gostil vseh sto dvaindvajset?

Mhm.

Želim ti, da bi ti ratalo. In se obrne nazaj k stekleni vitrini, prepolni paštetk, sirčkov, sočnih rezin kuhanega in pečenega pršuta, skledic črnih in zelenih oliv, pa sira, malo tega, malo onega, malo kozjega in ovčjega, mešanega, francoskega, švicarskega … Pogoltnem slino, da kar poči, kot bi se odkrhnila skala in padla v presušeno jezero … Najbrž je slišala, in se je spet obrnila: Potem ne boš sam? vpraša in me pogleda globoko v oči. Smo se zadnjič pogovarjale, saj veš, sošolke, in smo rekle …

Aha, same medvedke na kupu, pomislim.

da se nam smiliš. Res nimaš sreče … Mislim, privatno …

Zakaj pa naj ne bi imel sreče, rečem in naredim grimaso, usta obrnem navzdol, nagubam brado in odkimam. Trudim se, da bi bila grimasa malce smešna, ne užaljena.

Petdeset let imaš, za božični večer boš jedel pa hrenovke. In spet s pogledom omalovažujoče ošvrkne vsebino košarice. Kaj ima proti ubogim hrenovkam? A so hrenovke kaj manj? A so hrenovke krive?

Gospa … S čim lahko postrežem? se oglasi ženska za pultom, nekoč vidra, zdaj mrožica v kasnih srednjih letih. In transformirana srna se spet obrne stran od mene in mojih hrenovk.

Ne bom sam. Obisk dobim, izstrelim v trenutku.

No, koga? Me pa prav zanima, vpraša in se spet zasuka k meni. Pa sem že mislil, da bom imel vsaj tokrat zadnjo besedo in da se ne bo spet obrnila k meni.

Skomignem z rameni. Kdo pa lahko pride za božič? Prijatelji, najboljši prijatelji. In garantiram ti, da jih imam veliko. Res veliko. Najmanj sto dvajset!

Ne verjamem, reče, v življenju ti ni uspelo obdržat nobene punce. Vsi si odgnal. Tudi tiste, ki so te imele zelo rade ... Na tem mestu obmolkne in me za hip pogleda globoko v oči. Kot da je hotela še nekaj reči, pa se je ugriznila v jezik. Mogoče je mislila nase. Pojma nimam. Tudi če je, se je motila. Lahko da me je imela zelo rada, jaz je pa nisem imel. In za ljubezen sta vedno potrebna dva. Ni dovolj, da ljubi samo eden, sem sam pri sebi zamodroval, kot se za božični večer spodobi.

Veš, zakaj sem te imela takrat rada? čez čas vpraša bivša srna in si takoj sama odgovori: Ker si bil še kar zabaven. Potem se obrne k prodajalki za pultom, ki je že precej nervozna. Štirideset dekagramov kuhanega pršuta … Ne (požre slino), kar petdeset, prosim.

Doma. Bedrca položim na pult v kuhinji. Zraven še rezine pršuta, pa gorčico in kislo smetano … Vse kupljeno za božični večer, za prijazno, prijetno božično večerjico. Grem v dnevno sobo. Prižgem televizor. Prvi gostje so takoj tu. Trije kuharji. Dva slaščičarja in ena prelepa manekenka, ki vmešava angleški puding.

Kaj bova, dragi moj televizor?

Medtem ko kuhaš, bi nama prijala glasba.

Imava glasbenike tudi na obisku? vprašam in zagrabim daljinca.

Imava šestintrideset gostov, mi odgovori in mi jih predstavlja. Narodnjaki vseh vrst, rockerji, tudi vseh vrst, klasika, opera …

Dajva opero! Opera se prilega kasnemu božičnemu popoldnevu, odgovorim in se spet odpravim v kuhinjo. Zmračilo se je, zato prižgem luč. Rumena svetloba zaplava po prostoru. Tudi svetloba je drugačna, božična, in tudi stol in miza, pa štedilnik, vse je božično, na poseben način poudarjeno, toplo in domače, rumenkasto, tudi moja roka, ki seže v predal, kjer imam shranjen odpirač, je rumene, toplo domačijske barve. In rumeno se zlije v kozarec. Božično. Prav posebno. Enkrat v letu. In zdrsne po grlu in se takoj spet natoči, medtem ko se iz sobe sliši operne goste, ki prepevajo, da jim žile na vratu izstopajo, prav tako božično, napete žile in drobni pljunki, ki frčijo med njo in njim v ljubezenskem duetu.

Kaj, ko bi kaj drugega, rečem in vstopim v sobo s sto dvaindvajsetimi gosti.

Kaj drugega?

Kaj pa imava?

Imava filme. Božične.

O, super! rečem in se počim v naslonjač. In koliko jih imava?

Skupaj dvaindvajset.

Pa dajva po vrsti! Naj vsak pokaže, kakšen film ima.

Daljna dežela. Amerika. Veliko mesto. Dva, ki se iščeta. In se najdevata. In se najdeta. In je božični večer. Dolgčas. Kaj drugega.

Dva, ki sta nesrečna in se razideta in imata vsak drugega, novega, lepšega, ampak sreče ni. Spet sta nesrečna. In se najdeta. Spet. In sta srečna in gresta na božično večerjo.

A ne boš bedrc pekel? me vpraša.

Bom, ja, bom, prikimam, ti pa medtem nagovori kakšnega gosta, da nama kaj pokaže.

Prav. Tale na kanalu sedeminsedemdeset je super. Obvlada borilne veščine. Poglej, vse krvavo.

A si nor! Danes je vendar dan nenasilja, dan rojstva!

Kaj pa, če nama tale na dvainštiridesetki pove, kaj se dogaja po svetu.

Prav. Naj pove, če sva ga že povabila. Jaz grem bedresca v pršut ovijat.

In grem. In si natočim spet. Za zalet, za večjo delovno vnemo. In zagrabim prvo bedrce, medtem ko tisti na dvainštiridesetki pripoveduje, kaj se dogaja po svetu, v mestu, v sosednji ulici.

Ljudje se veselijo, se objemajo, režejo glave drug drugemu, potem jim zdrsne na krvi in popadajo drug drugemu v objeme, besede cvetijo in oklepniki vozijo, vreme bo odlično s padavinami, ledom v srcih in zastavami na pročeljih …

Odprem novo stekleničko. Poči z radostnim pokom žlahtne rumenine, ki se klok klok klok igrivo stoči v kozarec in božični prstan drobnih mehurčkov okrasi rob gladine. Potem pa klok klok klok po grlu do trebuha, kjer se pridruži zibajoči se gladini židke tekočine: delci jutranjega kruha in na oko pečenega jajčka, pa še bela kava čez … in vse to žlobudra in se zgošča v brbotajočo kašico. Tako prijetno. Tako božično. In nagnem. In nagnem in se vrnem k svojim sto dvaindvajsetim gostom in sem njihov gost.

Si že oblekel bedrca?

Ne do konca. Bom potem. Se ne mudi. Najini gostje ne jejo, ne pijejo in ne kakajo. Kaj imava še?

Imava šport. Približno dvajset gostov. Pa narava. Tudi dvajset. Divje živali.

A! se razveselim. A so tudi medvedke? In se spomnim na srno, ki se je spremenila v debelorito medvedko. In na gamsa, ki mu zdaj klokota v prašičjem vampu. In vidim leva in levinjo, kako občujeta, in zvem, da je lev hujši od zajca, bolj hiter, bolj vzdržljiv ljubimec. Ko se naveličam gledati leva v njegovo migajočo zadnjico, začnem božično komunicirati z vsem, in to kar po vrsti. Šport, bolj hud šport, najbolj hud šport, z nogami in rokami in zobmi, film, kjer se razhajajo in združujejo, poročila, vreme, ki je, ki bo, ki je bilo, policija, ki išče, ki najde, kuhanje v petnajstih minutah brez priprave, kuhanje in pečenje za božič, za slavnost, tenis, dvojice, trojice, desetice, žrebanje, ljubljenje, deset kanalov, ritke, lulčki, joškice, malo prezgodaj, mojim gostom je nerodno, kasneje, kasneje, glasba, opera, balet, nogice v baletnih čeveljčkih, kurja bedrca, ki čakajo v kuhinji, da jih oblečem v pršutne štrumpantelčke, v nogavičko, kultura, bla bla bla …

Nisi zadovoljen? me vpraša. Nisi zadovoljen s sto dvaindvajsetimi? Posebna ponudba. Božična. Za isto ceno.

Nisi ti kriv, prijatelj, mu odgovorim, drag si bil in velik si čez celo steno in nisi kriv, da mi nič ni všeč. Tudi sam si nisem več všeč. Gams, ki se je spremenil v žabo, v prašiča, v svinjo bradavičarko, ki praznuje božič, čeprav vanj ne verjame … Nisi ti kriv, ti si vrhunski, barvni, elektronski, pameten, kot da imaš maturo, čeprav si samo čisto navaden televizor s sto dvaindvajsetimi programi.

Pijan si.

Sem. Ampak če mi to še enkrat rečeš, te bom ugasnil.

Milost!

Odprem novo stekleničko. Naredi poooooook! Čudovit je zvok zamaška na poti odmašenja! je rekel pesnik … Kateri že … Že eden od nacionalno najpomembnejših … Vedno več jih je … Najpomembnejših … In nacionalnih. In nagnem.

Klok klok klok.

Polijem se. Krepko. Po srajci in še niže, po hlačah, vse do kolen, kot da sem se poscal. Grem v spalnico. Preobleči se, urediti se, zbrati se, praznovati najbolj svečani večer nekega predzgodovinskega rojstva.

Zdravo! me pozdravi. Glas. Tuj glas tujca v moji spalnici. Vlomilec? pomislim prvi hip. Morilec? Manijak? Nepovabljen gost. Potem ga prepoznam in si oddahnem.

Kaj pa ti tu?!

Sedi na robu postelje. Dolga bela toga. Noge skupaj, roke spokojno položene na kolena, dolgi mastni lasje mu padajo do ramen … Počasi dvigne glavo, s čela si odpihne pramen las in me tako milo pogleda, da me stisne pri srcu. Zelo sem srečen, ker si vesel mojega obiska.

Mislil sem, da me boš letos pustil pri miru.

Najina srečanja so vendar že tradicionalna, reče.

Ja, vsako leto se prikažeš, prikimam in se sploh ne trudim biti prijazen. Prav je imela moja babica, ko je rekla: Če ga boš enkrat pustil blizu, ti bo naslednjič zlezel v posteljo. In evo, že sediš na moji postelji, prihodnje leto boš že pod kovtrom, predvidevam.

Glavo vrže nazaj in se zasmeji. Belina zob zasveti po sobi. Kaj imaš fluorescentno protezo? zaduhovičim. In on se še bolj smeji. Potem se pomiri, spet njegove roke romajo na kolena, in reče: Duhovita, tvoja babica. Prav lepo bi jo bilo spoznati.

Nemogoče. Je že umrla.

To ni problem. Imaš kakšno fotko?

Ateistka je bila. Zaprisežena. In svarila me je pred tabo.

Spet skloni glavo in lasje mu padejo čez lice.

Ne bi prišel, če me ne bi povabil.

Nisem te povabil.

Si. Lansko leto. Si pozabil?

Sedem na drugi konec postelje. Daleč stran od njega. Ni mi prijetno. Dva moška na postelji. Sicer vsak na drugem koncu, pa vendar na isti postelji. Prikimam: Ja, se spomnim. Leto osorej, sem rekel. Ampak povabilo je bilo vljudnostno. Rekel sem: pa pridi še kaj. Nisem mislil resno.

Osamljen si bil in si me poklical.

Pijan sem bil.

Kot letos?

Prikimam. Samo prikimam, ne odgovorim. Ne rečem: ja, osamljen sem bil, osamljen sem. Kaj ga briga! Kdo sploh je on, da se vtika v vse! Biti sam ni sramota. To je svobodna volja. Lepo je biti sam. Jeza v meni raste. Jeza kot maska resnice. Kadar smo razkrinkani, postanemo jezni. Se branimo z jezo. Rečem: Danes je dan tvojega rojstva, moral bi priti na obisk kot dojenček, ne pa kot … kot … kot …

Triintridesetletnik, mi pomaga najti besedo.

Ja, skoraj kriknem. Za veliko noč bi lahko prišel v tej obliki. Bi bilo bolj logično.

Nisem prepričan, če bi bil zadovoljen, ko bi na svoji postelji zagledal polulanega dojenčka, odvrne in se ironično nasmehne.

Ja, saj ima prav, pomislim. Cela štala bi bila, če bi sredi postelje ležal poscanček. Potem bi bilo treba po plenice, trgovine pa so že zaprte, mogoče jih imajo na črpalki … Skratka, sami problemi. Previjanje, prepevanje la la la, zibanje, toplo mleko v flaški … Spomnim se na hčerko, ko je bila še dojenček. Zdaj jih ima čez trideset. Ko je bila še štručka, je bilo lepo … Se kar malo raznežim. Vonj po mleku, po toploti, ščebetanje, drobno dihanje, mehka koža na ličkih, na rokah, na trebuščku, svilnata, ki bi jo kar božal in božal in božal; pa neprestana prisotnost in ljubezen, ki plava po zraku, ki nikoli ne izgine in imaš občutek, da bi jo lahko prijel in si jo pritisnil na prsi. Občutek polnosti, občutek novega življenja, ki je tvoje in hkrati svoje, občutek, da si nekomu potreben, da nisi sam.

Potem oba molčiva. Kar nekaj časa.

Razmišljam, da bi mu ponudil kozarec vina. Pa imam samo belega. On pa pije rdeče. To ve vsak otrok. Mogoče bi ga lahko povabil v kuhinjo in bi skupaj spekla kurja bedrca, ovita v pršut. Pa nisem bil čisto prepričan, ali ni vegetarijanec. Če se ne motim, je samo lomil kruh in pil vino, nobenega mesa se ne spomnim. Vprašati si ga pa ne upam. In, še pomislim, če bi vedel, da pride, bi kupil samo eno bedrce, on bi jih potem naredil več, kaj ni nečesa podobnega storil z ribo? Začnem uživati v razpredanju misli: Z njegovo pomočjo bi imel lahko tovarno bedrc. On bi jih namnožil milijone, jaz bi jih pa prodajal. Po konkurenčni ceni. Še posebej konkurenčni za božič. Začudeno me gleda, ko mrščim čelo v domišljijskem izletu. Zresnim sem. Ne smem se zajebavati. Končno je zgodovinska osebnost. Mogoče bi ga lahko povabil v sobo in mu predstavil televizor s sto dvaindvajsetimi kanali. Pogledam ga. Sedi tam z dolgimi, mastnimi lasmi na robu postelje kot kup nesreče. Ne, si mislim, to ni človek, ki bi užival s sto dvaindvajsetimi televizijskimi programi. Pa ti njegovi lasje … Zavzdihnem …

Kaj? me vpraša. Si kaj rekel?

Zavzdihnil sem. Samo to, odgovorim.

Spet si popravi lase, ki so mu zakrili oči. Saj vem, reče, moral bi iti k frizerju, reče. In oprati bi si jih moral. Pa nimam časa, kar naprej sem na poti. Nisem preveč začuden. To, da bere misli, spada k njegovemu poslanstvu. Brez dvoma je tudi prej slišal moje sanjarjenje o množični proizvodnji piščančjih beder.

Oprosti, rečem. Saj veš, tisto prej …

Zamahne z roko, ah, brezveze, navajen sem. Pravzaprav sem ti pa jaz dolžan opravičilo, mirno nadaljuje in pritisne šop las ob čelo, kot da se boji, da mu bo spet zakril oči. Drži si lase ob čelu kot levo krilo gledališkega zastora. Res se ti moram …

Skomignem z rameni. Zakaj?

Ob letu osorej sem ti obljubil, da ti bom predstavil očeta.

Nasmehnem se. Šalil sem se. Saj vem, da je to nemogoče.

Ne, ne, odkima, resno sem ga mislil nocoj pripeljati s sabo. Tudi on je izrazil željo, da bi te spoznal. Ampak žal je zaseden. Poklicali so ga na krizna območja, ki jih je, roko na srce, res ogromno. Tako da revež komaj zmore …

Iz sobe se zaslišijo poročila. Prijatelj televizor se sam zabava s svojimi sto dvaindvajsetimi kanali. Zdaj pa novice iz tujine … Poplave … Suše … Pogrešajo … Na pragu vojne … Plemena v sudanskih gorah so ogrožena … Ledeniki se topijo … Predsednik na smučanju, na potapljanju, na golf igrišču …

Moj oče je že star, nadaljuje moj gost, tako da ne zmore vsega. V resnici lahko samo opazuje.

Če je pa tako, rečem in vstanem, potem pa naj gre že enkrat v penzijo! Ali pa naj prizna, da ga ni. Grem.

Kam?

Zabavat svojih sto dvaindvajset gostov. In se odmajem v sobo.

A se vidiva ob letu osorej? zakliče za mano.

Za vsak primer mu ne odgovorim. Kaj pa vem, kako bo naslednje leto z mano na božični večer, ko so vsi po toplih hišah in je zunaj mrak in mraz … Naj se sam odloči.

Vreme bo … oblačno, pa tudi svinjsko vroče … Mogoče sončno … Mogoče meglice nad zemljo … Mogoče ranjene živali na pragu toplih domov in dedek Mraz, ki ga vlečejo jeleni, pa Božiček, ki skozi dimnik skače direkt na živi ogenj in ga nič ne peče … Mogoče dež, mogoče toča, mogoče sonce …

Spotoma vzamem kozarec in ga napolnim in spijem in spet napolnim.

Obležim pred televizorjem.

Kaj bova delala, ljubi moj? prijazno vprašam. Joj, zmešalo se mi je, televizorju sem rekel ljubi moj.

Od devetdesetega do stošestnajstega imava ljubezen, mi odgovori ljubi moj. In pokaže vse razgaljeno, vse nago, vse do detajla. Vse globoko. Suvanje, vzdihovanje, meso, koža, sluznica, mleko, ki brizgne, je sperma ali nadomestek? Misliš, da je zares, da kaj čutijo? vprašam.

Seveda je zares, mi odgovori, saj je tudi kuhanje zares, saj si videl, kako zares spečejo meso v pečici, kako zares naredijo omako, kako zares stepejo smetano … In smrt je tudi zares. A nisi videl, mrtvi otroci, mrtvi vojaki, protestniki, ki jim zares razbijajo glave … In tisti človek, zažgan do smrti, kako leži na trebuhu, z rokami ob glavi, z obrazom v zemlji … Zato ne vem, zakaj bi ljubezen ne bila zares. Saj se vse vidi.

Vem, odgovorim, vse se vidi, pičke, kurci, penetracija v vse odprtine, brizganje … ampak a zares čutijo? A so zares skupaj? A zares niso sami?

Televizor ne odgovori. Raje preklopi na kuhanje. Peče se božična pečenka, potem se reže, potem se daje na krožnike, potem zbrani okrog mize nosijo koščke v usta, smehljajo se, ko jedo meso njegovega rojstva, pijejo vino njegovega življenja …

Mežikam v božični noči. Pripiram oči. Vino, polito po srajci in hlačah, prav pod pasom, kot da sem se poscal, se je že posušilo. Solze so se posušile. Zdaj je samo slana sled na licih, pot od oči do brade, na obeh licih … Besede so se razdrobile. Slišim samo še: Nocoj nisva skuhala božične večerje. Zamahnem z roko. Pade mi na trebuh. Kozarec se prevrne. Zaspim. Nekdo me pokrije z odejo. Eden od sto dvaindvajsetih gostov. Najbrž.

PRETEKLOST V ŠKATLI

izmišljena zgodba

Ko je odprl zaprašeno škatlo, je rumenkasti list prastare časopisne strani ležal čisto na vrhu.

Kot bi desetletja čakal samo nanj. Tako si je mislil. Tako je verjel. Nekatere reči nas potrpežljivo čakajo, nekateri dogodki se enostavno morajo zgoditi, pa čeprav nekje daleč v nepredvidljivi in neulovljivi prihodnosti. Nekakšna neizbežnost preži na naša življenja. To ni nikakršna fatalna usoda, kjer so naša življenja vnaprej zapisana in določena. Ne. Sploh ne. Takšne modrosti so se mu vedno zdele velika neumnost. Pač pa nas določene zgodbe, določena neodgovorjena vprašanja spremljajo skozi desetletja, dokler ponovno ne naletimo nanje in se nam same od sebe ne izpolnijo v odgovor. In tako je bilo tudi s časopisno stranjo, ki jo je zdaj, po treh desetletjih, ponovno našel.

Začetek tega trenutka, ko se mu je med prsti ponovno znašla porumenela stran časopisa iz davnega leta tisoč devetsto oseminpetdeset, ki jo je sam spravil v škatlo čisto na vrh, se je začel v letu osemdeset. Natančno: konec novembra leta tisoč devetsto osemdeset.

Na začetku novembra je umrla babica. Sredi popoldneva, po kosilu, je legla k popoldanskemu počitku in se ni več prebudila. Lepa smrt. Kolikor je smrt sploh lahko lepa. In konec novembra se je njegova mati odločila, da bo treba pospraviti babičine reči in se tako za vedno posloviti od nje. Šele ko pospravimo predmete, ki se jih je dotikala pokojnikova roka, se dokončno poslovimo od njega. Obleke, ki dišijo po sivki in starih časih, čevlje, njene dokumente, nepomembne drobnarije, škatlice za milo iz leta tisoč devetsto sedemnajst ... vse te reči bo treba pospraviti, odstraniti, zavreči, pokloniti. Javil se je, da bo pomagal. Mama je v vreče in škatle spravljala obleke, on pa se je lotil drobnarij. Vzel je srednje veliko kartonsko škatlo z napisom Kraš ob strani in začel vanjo zlagati različne malenkosti, ki jih je babica zadnja leta kopičila okoli svoje postelje. To so bile knjige o zdravilnih rastlinah, raznorazni okrasni papirčki, ki jih je pazljivo zložila in spravljala v polivinilaste vrečke. Na kupu ob postelji so bili zloženi stari časopisi in revije, ki bodo romali v smeti. Potem so bile tu še prazne bombonjere z vrtnicami na pokrovu, s slikami starih mojstrov, predvsem zdraviliškimi motivi, pa tudi kakšnim zaljubljenim parom na klopci v parku … Bombonjere so bile zelo stare. Nekatere še iz časov med obema vojnama. V njih so bili nekoč avstrijski bomboni in italijansko pecivo. Škatle so bile obledele, zdelane, vendar po robovih skrbno zlepljene z belim trakom. Nekatere pa so bilo celo sešite z barvnimi sukanci, barvno usklajenimi z likovnim motivom na pokrovu. In v teh škatlah so bili različni časopisni izrezki. Lepo zloženi, urejeni po datumih. To so bili različni članki, na videz hranjeni brez pravega reda, vendar, o tem je bil prepričan, je babica točno vedela, kaj in zakaj spravlja določene časopisne izrezke. V eni od škatel, v njej je bilo znamenito Milansko pecivo, tako je pisalo na pokrovu, ob robu je bila natisnjena celo reklama, da prav to pecivo obožuje Benito Mussolini, in prav v tej škatli so bili spravljeni dokumenti in celo nekaj pisem. Površno jih je pogledal. Drobna pisava, pravilna, poravnana … Dragi, spoštovani, velecenjeni gospod, gospa … Zdelo se mu je, da je med njimi tudi veliko pisem, ki ji jih je pisal dedek, ko sta bila še fant in dekle. Ni se mu ljubilo brati. Nekoč bo prebral. Ko bo imel čas za tuje ljubezni, zdaj se mu ne ljubi, zdaj še svojega ljubezenskega življenja nima urejenega, je pomislil in potisnil škatlo na dno kartona. V naslednji škatli so bile razglednice. Nekatere so bile zelo stare. Pomislil je, da bi lahko zbiralcem veliko pomenile. Ni jih bral. Samo preletel je drobne črke iz časa, ko so ljudje še pisali z nalivnikom in črnilom. Takrat mu je naključje, verjel je v naključje bolj kot v usodo, potisnilo v roke dopisnico, ki jo je ded pisal z Golega otoka. Zapora za politične zapornike. Deda so namreč njegovi tovariši leta oseminštirideset, ko je imel že štiriinpetdeset let, kar je bila za tiste čase prav častitljiva starost, za dve polni leti poslali na Goli otok. Mučna epizoda, o kateri se v družini ni veliko govorilo. Najbrž iz strahu, sramu ali obojega. Na dopisnici je pisalo: Dragi moji, z mano je vse v redu. Tukaj mi je dobro. Paket sem dobil. Pišite mi. Kako je z otroki. Upam, da so zdravi. Spodaj podpis. In pod podpisom pripis: P.S.: svoj politični stav sem revidiral. Že takrat, leta osemdeset, ko se mu je znašla dopisnica pod prsti, se mu je zdel zadnji stavek, naključni post scriptum, grozljiv. In to iz več razlogov. Grozljiv zato, ker ga je ded moral napisati. Napisal ga je očitno po pregledu vsebine, ki za paznike na Golem otoku nikakor ni zadoščala, zato je moral slediti pripis. Še bolj grozljiv pa se mu je pripis zdel zato, ker je ded popustil. Ker se je vdal. Ker je napisal nekaj, česar ni mislil. Ni več trmasto vztrajal pri svojem političnem stališču, pač pa ga je revidiral. Ker so ga zlomili. Zmagali so.

Zapeklo ga je v roki. Razklenil je prste, kot da med njimi drži žerjavico, in dopisnica je padla v škatlo. Ni je hotel več videti. In tudi vse ostale dokumente je potisnil na dno, čeznje pa poveznil kup nepomembnih starih časopisov. Prišel bo čas, ko bom lahko … Ko bom imel moč in bom znal pogledati v preteklost … je pomislil.

Zaprl je škatlo in zgornji del zalepil z lepilnim trakom. Mama pa je v vrečke in škatle zložila babičine obleke. Pri tem so ji tekle solze. Čez natanko trideset let je v škatle spravljal njene obleke. Takrat se je spomnil te podobe. Njegova mama je pospravljala obleke svoje matere in on je pospravljal njene obleke. Popolnoma ista podoba, samo ljudje so drugi. In čas je drug, kar pa ni ne pomembno ne bistveno. Nekaterih podob čas ne spreminja. Vedno nekdo za nekom pospravlja obleke, te bedne lupine telesa. Življenje ima smisel za ponavljanja. Življenje je nadarjeno za simbole, za znake, za skrite pomene … Ni bolj nadarjenega pisatelja od življenja.

Ko je že skoraj zapustil babičino sobo, je pod blazino zagledal nagrizen rob rumenkastega papirja. Dvignil je blazino in izpod nje potegnil na pol prepognjen časopis. Časopis je bil delno pospravljen v prozorno mapo. Spomnil se ga je. To je bil tisti članek, ki mu ga je babica kar naprej na glas brala, on pa sploh ni razumel besed. Že takrat se je zavedel, da ta papir babici veliko pomeni, saj so ji na lica med branjem vedno privrele solze. Porumenelega papirja se nikoli ni smel dotakniti. Časopisna stran, pazljivo zložena in spravljena, je bila nekakšna babičina relikvija. In tudi kasneje, ko je že hodil v šolo, in še kasneje, ko je obiskoval gimnazijo, je babico večkrat videl, kako z dvojnimi očali na nosu pred sabo drži prav ta stari kos časopisa in se ji ustnice rahlo premikajo. Zadnja leta, ko se je postelja spremenila v njen edini življenjski prostor, ga je imela vedno pri sebi, spravljala ga je pod blazino in ga neprestano brala. In zdaj je ta časopisni članek, ki je izšel pred dvaindvajsetimi leti, ležal pred njim, pripravljen, da ga zavrže kot star papir ali pa da ga shrani še za nekaj časa. Mudilo se mu je. Imel je dvaindvajset let in mučno mu je bilo sedeti na postelji, kjer je umrla, mučno mu je bilo v tej sobi, v tem stanovanju, kjer je preživel svojo mladost, polno dvomov, strahov, težkih spominov na čas preteklosti, ki babice ni in ni spustila iz krempljev in se je venomer vračala nazaj, da se je stara, izmučena ženska neprestano spraševala o smislu trpljenja, o izdaji, o razočaranjih, on, njen vnuk, pa je z velikimi otroškimi očmi poslušal njene monologe in ni nikoli ničesar razumel. Zdaj je hotel čim hitreje pobegniti iz te hiše, pustiti vse za sabo. V drugem mestu ga je čakalo dekle, zvečer bo šel z njo v gledališče, zato mora pospraviti babičine reči, zapreti škatle, jih zložiti na podstrešje, da bodo tam počakale na neki drug čas, v katerem bo imel več volje za brskanje po starih listinah in ogledovanje starih razglednic in dopisnic. Že je hotel časopisno stran zmečkati in jo odvreči v črno vrečko s smetmi, ko ga je nekaj vseeno zadržalo. Pravzaprav, je pomislil, zdaj prvič sam drži ta orumeneli papir v svojih rokah, prvič ima možnost, da sam prebere besede, ki so babico vznemirjale polnih dvaindvajset let. Potegnil je časopis iz plastičnega ovitka in ga pazljivo razgrnil pred sabo po postelji, kjer je še nedolgo tega ležalo telo mrtve ženske ... Na celotni strani je bil članek, pravzaprav nekrolog njegovemu dedu. Desno zgoraj je bil natisnjen datum. Enajsti september tisoč devetsto oseminpetdeset. Se pravi enajst dni pred njegovim rojstvom, ko so pokopali njegovega deda. Že ta bližina obeh datumov, dneva smrti in dneva rojstva, ga je vznemirila. Nekdo odide iz življenja in nekdo v življenje vstopi. Vse otroštvo, tako se mu je zdelo, zdaj pa je bil v to prepričan, je živel v senci svojega deda, ki je bil nekakšen človeški ideal svoje žene, njegove babice, pa tudi otrokove matere, dedove hčerke. Pod velikim časopisnim naslovom Umrl je velik pedagog, človek in prijatelj … je bila natisnjena slika njegovega deda, spodaj pa se je raztezal dolg članek, ki ga je podpisal pesnik iz njihovega kraja, pokončen mož in sploh častivreden meščan. Podpisnika, imenujmo ga Josip, je zelo dobro poznal. Bil je visok človek. Vedno je bil lepo oblečen, in kot otrok ga je srečeval na osnovnošolskih bralnih tekmovanjih, kjer je bil pesnik Josip častni gost. Takrat ga je, najbrž zaradi babice in članka, ki ga je babica venomer prebirala, v svoji domišljiji imel za podobo svojega dedka. Občudoval ga je. Bil je živi pesnik. Poleg tega je kot gora visoki moški fanta na šolskih proslavah vedno, kadar je le imel priložnost, pobožal po glavi in rekel: Poznal sem tvojega dedka. Bil je moj najboljši prijatelj. In zdaj drži v rokah nekrolog, ki ga je napisal pesnik in ki ga je imela babica v zadnjih dneh svojega življenja neprestano pod blazino. Bral je: … bil je izjemen prijatelj … čudovit človek … pokončen borec … borec za resnico … ljubeč mož, odličen oče … Same krasne besede, ki so babico, kadar ji je bilo najteže, ohranjale pri življenju še dve dolgi desetletji po dedovi smrti. Ni imel časa, da bi članek natančno prebral, pa tudi, če je čisto iskren, zanimalo ga ni, sit je bil neprestano prisotne boleče družinske preteklosti, mudilo se mu je stran, drugje ga je čakalo novo življenje, mlada punca, mehka koža, vonj po prihodnosti. To ga je čakalo v drugem mestu. Pravkar sta se spoznala, in hotela je z njim, pa je rekel, da ne, da ne mara, da mora mami pomagati pospraviti reči umrle starke. Tako je rekel, umrle starke, kot da bi bila babica tuja starka, pa še umrla za povrh. Stisnilo ga je pri srcu. Kot da je naredil nekaj grdega. In tudi je. Slabo je govoril o babici, ki jo je imel najraje, ki ga je imela najraje. Zakaj? Iz zadrege pred priznanjem, da imaš nekoga zelo rad, ga raje izdaš, zatajiš kot tujca. Ni hotel biti sentimentalen, ni hotel, da bi mlada punca, temna in dišeča, mislila, da je patetičen, da ne zmore sam v življenju, sam in čvrst kot bojevnik, kot pravi moški. Pa tudi stanovanje, v katerem je preživel mladost, je dišalo po preteklosti, imelo je poseben vonj postanega zraka, prahu, starih oblek, nekega drugega in drugačnega časa, ki se je ustavil, ko je umrl ded, in se ni več premaknil naprej. Punca pa je dišala po mehki vodi poljubov, po židkem spolu, po brstečem popju mladih dlačic … Zato je ni hotel s sabo. Tu me počakaj. Se vrnem kasno popoldne.

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Vevericam nič ne uide

de publishing-house-goga

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

suivant