Camera Obscura

De
Publié par

Roman mladega novomeškega avtorja ne skriva ambicije in namena biti neke vrsta "generacijsko" besedilo! ***Nominacija za kresnika 2007***

Patologija in travmatologija, ki smo ji na sledi ves čas, se kot taka tudi potrdi. Preskočili smo običajne detajle, ki delajo življenje, in se lotili generalnega razčiščevanja pri koreninah. Uničiti stari svet, tako da uničimo sebe kot posledico njegove neustreznosti; zbrisati z obličja zemlje freak show in pustiti enega samega nadaljevalca, "ki bo prvi spregovoril in pokazal generaciji, kako se je treba spopasti. In zmagati."

Zdravko Duša


Publié le : dimanche 29 novembre 2015
Lecture(s) : 0
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771201
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Nejc Gazvoda
Camera obscura

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-311.2(0.034.2)
821.163.6.09 Gazvoda N.(0.034.2)

GAZVODA, Nejc
​ ​ Camera obscura [Elektronski vir] / Nejc Gazvoda ; [spremna beseda Zdravko Duša]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-120-1 (ePub)

281737984

Nejc Gazvoda
Camera obscura




Camera obscura – temna komora, prostor ali škatla z majhno odprtino, skozi katero prodira svetloba in na nasprotni steni riše obrnjeno sliko objekta pred odprtino.




Tale je za mojo družino.


Nič ni resnično. Vse je izmišljeno. Tako kot dogodki, osebe in prostori v tej knjigi. Vsaka podobnost z resničnim ni zlonamerna. Le naključna.

1


Začel sem umirati v sebi. Vse več presedim pred televizijo in verjamem podobam, ki se sipljejo v mojo glavo. Skozi okno vidim štiripasovnico in reko luči, ki potuje po njej. Sirene rešilcev in policijskih avtomobilov razbijejo moje strmenje v ekran in takrat se prestrašim, prestrašim se lastnega obstoja in strah me je, da so prišli pome, da dejansko umiram in da sem naredil nekaj, zaradi česar bom zaprt in bom v zaporu umrl, ne samo v sebi, ampak tudi fizično in moje telo se bo razkrojilo v tisoče elementov in vrnil se bom v prvotno stanje, v prah, takšen, kot ga siplje televizija v mene, osnovni prah zasvojlivih idej o večni lepoti, nujni potrebnosti stvari in življenju, grajenem na iluziji lepega, večno lepega, iz katerega zraste taka nepopolnost, kot je človek.

Nehal sem se umivati in smrdim, potna spodnja majica se mi lepi na telo, lase imam mastne, zobe od cigaret rahlo rumene in neobrit sem. Gledam lepe ljudi in njihove nasmehe, postajam lačen, grem v hladilnik, praktično zlezem notri in si naredim sendvič. Še ena ura in čas bo, da grem ven, v mesto.

Strah me je vsega minljivega, a najbolj me je strah ustvarjati, ustvarjati nekaj, kar bi mogoče lahko pustilo pečat temu svetu. Nimam moči in ne zdi se mi vredno. Danes je vse, kar je okoli nas, minljivo. Zgodovina je samo še nekaj za v učbenike. Bert bi se strinjal z mano. Rad je imel zgodovino. In tisti priokus, ki ostane, ko veš, da se dotikaš nečesa, kar ne bo kar tako minilo. Nečesa, kar bo pustilo spomin.


»Ne potrebujem nikogar, da bi jokal v mojem imenu,« mi je rekel cimer, ko sva se ob zadnji cigareti nekega hladnega jesenskega večera, ki je že mejil na zimo (vonj kap s cofi in pisanih šalov, kuhanega vina in kostanja; po mestu so že obešali okraske, veliko prezgodaj; snega ni bilo) prepirala o pomenu umetnosti.

Najini prepiri niso bili nič posebnega, a vseeno so me vedno spravili na rob živčnega zloma. Cimer je imel neprijetno navado, da se je delal, da je preprost in običajen. Tudi živel je tako. Ampak narediti se kvalitetno neumnega je nemogoče, če si res neumen. Če v njem ne bi bilo neke nenavadne norosti, se ne bi tako ujela.

»Se ti ne zdi, da bi moral biti nekdo, ki bi ustvaril nekaj, kar bi zamejilo tebe kot človeka neke generacije?« sem protestiral in potegnil dim v pljuča. Cimer si je popravil dolge, rahlo skodrane lase in zakašljal.

»Ne,« je preprosto rekel. »Vredno se mi zdi delati to, kar delam zdaj. In umreti na toplem.«

»In kaj delaš zdaj?« sem rekel. »Učiš se. In fukaš tisto tvojo filozofinjo. In ješ na bone v cenenih restavracijah.«

»Učim se za poklic, v katerem bom nekoč uspešen,« je rekel. Bila sva na strehi bloka, v katerem sva stanovala. Razgled na mesto je bil srednje žalostna sivina, visoke stolpnice in vmes kakšno drevo pa luči tovarn in cest in luči nad mestom, luči dimnikov.

»Pa boš užival v svojem poklicu?« sem vprašal.

»Najbrž bom,« je odgovoril.

»Kaj pa tisti notranji nagon ustvarjanja? Te nikoli ne premami? Ali res tako uživaš v tem … amebastem vzdušju?«

»O, le kdo se oglaša,« se je zarežal in frcnil ogorek čez streho. »Človek, ki živi najbolj aktivno življenje na tem svetu. Samo še štempelj z Mount Everesta ti manjka, pa boš utelešenje übermenscha. Povej, kdaj si bil nazadnje na faksu? Kdaj si imel nazadnje dovolj denarja, da si se pošteno nažrl v kaki beznici?«

»Ne potrebujem tega,« sem tiho rekel.

Vstal je in me počohal po glavi. Odpravil se je proti vratom, ki so vodila po strmih stopnicah do zadnjega nadstropja.

»V redu, ne rabiš tega,« je rekel. »Ampak kaj pa potem rabiš? Saj nič ne ustvarjaš. Gniješ po stanovanju, preveč kadiš, še umivaš se ne. Pa tudi fukaš ne, kolikor jaz vem. Izzivam te – če mi daš zdajle v roke nekaj, kar si ti napisal in kar bom prebral in me bo tako obrnilo, da se mi bo zdelo vredno boriti se za neke višje ideale, potem ti stisnem roko in grem s tabo v boj za … kar koli že, za vse tiste tvoje pečate. V boj za vse. V boj za nič. No?«

»Še malo počakaj,« sem užaljeno rekel.

Zaničljivo se je zarežal in odšel ter zaloputnil vrata. Prižgal sem si novo cigareto.

Odmev česa naj bodo moji stavki? Slika česa naj bodo moje podobe?


Prižigal in ugašal sem TV. Sendvič sem že pojedel in bil sem še lačen, ampak ni se mi ljubilo pripravljati novega. Če bi imel denar, bi kupil kaj iz TV prodaje. Samo zato, da bi imel na kaj čakati. In da bi tisto nekaj dobil v paketu in bi se po otroško veselil nečesa neobremenjujočega.


»Preveč se obremenjuješ,« mi je rekla mama, ko smo praznovali njen 50. rojstni dan v ožjem družinskem krogu. Oče je umrl dve leti nazaj in mami ni bilo do velikega praznovanja. Skuhala je veliko hrane in napekla ogromno piškotov.

»Hotel sem ti kupiti nekaj posebnega,« sem rekel. »Vedno imam slabo vest, ker nimam nikoli denarja za tvoja darila in tudi tokrat ga nisem imel. Zato pa sem ti napisal to pesem. In ti praviš, da ti ni všeč.«

»Nisem ti hotela lagati,« je rekla. »Bi ti bilo bolj všeč, če bi se ti zlagala?«

»In kaj točno ti ni bilo všeč pri pesmi? Metrum, stopica, šibke metafore? Kaj, kurca, kaj?«

»Ne preklinjaj,« je rekla. »Ni mi bilo všeč … da se ni nič rimalo.«

Od malih nog se mame spomnim s sesalcem v roki. Doktorirala je iz hišnih opravil. V življenju je samo pospravljala za nami, za familijo dveh bratov in odtujenega, vedno bolnega očeta. Ploščice v kopalnici so se svetile, vrt je bil negovan, kuhinja je nebeško žarela. Včasih sem se vprašal, če sploh še zna misliti s svojo glavo, če bi znala storiti nekaj, kar ne bi vsebovalo drgnjenja in bolj ali manj korozivnih čistil.

Bil sem majhen, star kakšnih osem let. V bližnjem gozdu smo se s prijatelji igrali vojake in potrebno je bilo veliko plazenja po tleh. Če se nisi plazil po tleh, si dobil nadimek »Pizdun«, takrat aktualno grdo besedo, ki smo jo v šoli samo šepetali, doma se je nismo upali izreči, v gozdu pa smo jo vpili na ves glas, da so se nam mala grla veselo tresla. Grde besede, vzburjajoče v življenju mulcev, in mogoče slast prepovedanega ostane tako živa v vsem življenju, zato ker izvira iz primarne strasti po prepovedanem. Tabuji bledijo skozi starost, a vedno znova trčiš na nove, na še bolj sladke in duša ti šepeta »Pizdun, pizduuuuuuuun«, tebi pa kri steče med noge in z erekcijo ter nasmehom na ustih kršiš pravila, postajaš vse večji pizdun, pizduniraš druge in drugi pizdunirajo s tabo.

Bert je bil voditelj naše klape, velik in močan, ki se je razvil hitreje kot mi, ki smo suhi kot paličice in s škrbastimi nasmehi zvesto tekali za njim. Bert je bil prvi, ki je kradel pornografske revije v trgovini, Bert se je tepel za nas in včasih premlatil tudi koga iz klape, Bert je bil prvi, ki je ukradel škatlico cigaret očetu in jo delil z nami, da smo vsi zeleni v opuščeni klavnici blizu naše osnovne šole veselo puhali, Bert je bil vodja in vsem nam se je zdel vreden tega naziva, saj je bil najmočnejši in najbolj pogumen, vodja krdela, rojen za alfa samca. Zato je bilo žalostno, da je Berta kasneje uničilo nekaj takrat meni tako tujega, da mi je vedno hudo, ko se spomnim te zgodbe. Njegov oče ga je namreč zlorabljal in Bert se je ubil, ko je bil star 13 let, in kmalu po tem se je ubil tudi njegov oče. Bert je bil poraženec, a si tega ni zaslužil. Njegova bolna vztrajnost mi je bila za zgled, pa čeprav je šlo za majhne stvari, a takrat so nam pomenile vse. Najbrž smo mulci slutili, da z Bertom nekaj ni v redu, a njegova ekscentričnost nas je fascinirala. Spomnim se, da smo se po njegovem samomoru pogovarjali, da bi se ubili tudi mi. Takrat se je zame začelo drugačno dojemanje sveta, potapljanje za mnoge ljudi, najbolj za mojo mamo, temne strani človeške duševnosti. Če se Bert ne bi ubil, bi bil gotovo velik umetnik. Revolucionar. Živalsko zagnan borec. Ampak če sem se še tako trudil, nisem bil nikoli tak kot on. Preveč sem se bal biti tak. In tega me je bilo sram.

»Plazi se, pizdun!« je zavpil Bert in pljunil, njegov glas je odmeval po gozdu in vrgel sem se v blato ter se začel plaziti in tiho govoril: »Nisem pizdun, prosim, nočem biti pizdun.« Zelo se mi je, da slišim vse zvoke, ki so v gozdu, da so okoli mene živali, da se mi veverice hihitajo v drevesnih krošnjah.

»Bolj se plazi!« je vpil in skočil s štora, na katerem je stal kot poveljnik enote, nedotakljivi. Njegova mogočna stegna so se zatresla. Stekel je do mene in me brcnil. Zaječal sem in začutil solze, ki so se mi začele nabirati v očeh.

»Pomoči glavo v blato, pizdun« je rekel in mi stopil na glavo. Nisem mogel dihati, blato mi je zalilo nosnice in začel sem pobrcavati, Bert pa se je smejal in smejal. Ta njegov smeh ne morem spraviti iz glave. Smeh, ki je bil tako odrasel, smeh, ki kasneje spremeni obliko v vljudno privoščljivo režanje, ki ga kot odrasli osebki prikrivamo, kot otroci pa z njim tolčemo po vsem, kar se ne sklada s pravili našega malega sveta. Naenkrat je odmaknil nogo, sunkovito sem dvignil glavo in začel kašljati, solze so mi lile iz oči in s prstom sem si krpal po nosu, da bi spravil blato ven. Takrat je Bert počepnil k meni in rekel: »Nisi več pizdun.« Nato je zlezel nazaj na štor in igrali smo se naprej. Bil sem neverjetno ponosen nase in kmalu sem napredoval v njegovega pomočnika.

Zvečer sem prišel domov, prepojen z blatom. Mislil sem, da mama že spi in splazil sem se v kopalnico, da se bom umil. Slekel sem se že na hodniku, da ne bi zapacal kopalnice. A mama ni spala. Kot vsaka prava, skrbna mama me je čakala in čisto tiho se je priplazila v kopalnico, tako da sem jo opazil v ogledalu, njene goste obrvi in navijalke v laseh.

»Vse … si … zapacal!« je siknila.

Pretepla me je tako močno, kot nikoli prej in nikoli kasneje. Padel sem po tleh in si objel kolena, ona pa je nekontrolirano tolkla po meni, me brcala in kričala: »Cel dan sem pospravljala! Cel … (udarec) … božji (udarec) … dan!«

Če si majhen, te taki udarci še bolj bolijo. Ko je nehala, je globoko dihala in strmela vame, jaz pa sem jo gledal skozi zaveso solz, ležeč na tleh, v spodnjem perilu. Rebra so me bolela. Počasi se je obrnila in odšla iz kopalnice. Slišal sem njene korake po stopnicah in vedel sem, da gre spat.

Tistega dne sem razumel bistvo njenega pospravljanja. Nisem razumel, zakaj to tako rada dela, ampak postalo mi je jasno, da ji je to nekaj tako pomembnega, kot je bilo Bertu pomembno, da sem pomočil glavo v blato. Bil sem pizdun, ker sem dobesedno zapacal nekaj, za kar se je ona dan za dnem borila. Od takrat naprej sem na njeno pospravljanje gledal kot na nekaj svetega.

»Kako to misliš – da se ne rima?« sem rekel. Bil sem besen nanjo. Moje spoštovanje do nje je počasi bledelo in bila je le še žalostna figura, tudi pospravljala je vse manj. Vsa čistila tega sveta ji niso mogla dati presežka, da bi se za trenutek počutila kot človeško bitje.

»Ja, kako to mislim … pač, ne rima se,« je rekla. »Poglej, ljubček, saj je v redu, no … Pojdi zdaj pripravit mizo, gostje bodo vsak čas tu.«

Gostje so prišli, bolj ali manj točno. Strici, tete, najbližji družinski prijatelji. Iz vsakega dogodka so znali narediti dramo in sestava karakterjev je bila dovolj dramaturška, da jim je vedno znova uspelo. Ko smo se »naši« zbrali na kup, takrat je bila veselica. Teta je imela rada temačne zgodbice in njeno poznavanje črne kronike je bilo resnično impresivno. Babica se je vsakič zjokala ob omembi besede nesreča ali smrt, dedek je rjovel nanjo, naj neha tuliti (bil sem vesel, da je vsaj on tu), druga babica je rjovela na dedka, da je isti kot drugi, pokojni dedek, njen dedek, in se nato zjokala, ker je bil njen dedek res dober človek. Mama je bedela nad vso situacijo in jo usmerjala, kolikor so ji dale moči, ampak vedno je kaj ušlo z vajeti. Zato sem zapuščal omizje še pred sladico in se zmuznil za hišo na cigareto. Pomirjal me je pogled na zvezdnato nebo, preprosto zato, ker jih v velemestu nisem imel priložnosti videti. Nič sentimentalnega ni bilo v tem mojem strmenju. Samo neko navdušenje nad pogledom, ki se je odprl globlje, kot bi se nebo raztrgalo in spustilo nadme skrivnosti, ki so mi prej bile skrite.

Vedno ko gledaš v zvezde, vidiš v preteklost, ker so nam najbližje zvezde oddaljene pet svetlobnih let. Lepota te preteklosti je, da je tako zelo neobremenjujoča.


Reklam je bilo konec in ugasnil sem TV. Hotel sem se spraviti pod tuš, prvič po enem tednu. Takrat pa je prišla v stanovanje cimrova punca. V rokah je držala veliko škatlo, zavito v pisan darilni papir.

Že po enem mesecu njune zveze ji je dal narediti ključ za najino stanovanje. Nisem je maral. Študirala je filozofijo in nosila je čudna oblačila. Bila je prepametna za moj okus in včasih prav neprijetno zajedljiva. Na začetku mi je bilo zanimivo, ko sem ju zvečer poslušal, kako porivata v sobi, in si v živo predstavljal, kaj se dogaja na postelji samo kakšna dva metra stran od mene. Imela je lepo postavo in velike prsi in včasih sem se zalotil, kako strmim v njen dekolte. S pogledom je znala ukrasti dušo in z ostalimi fanti je hodila po tanki črti, ki je ločevala očitno spogledovanje in slučajne, nedolžne poglede, a te črte ni nikoli prestopila. To je bila še ena stvar, ki me je motila pri njej. Nikoli nisem vedel, kje sem. Če bi odkrito pokazala, da me ne mara, bi bilo v redu. Če bi pokazala, da sem ji všeč, bi to povedal cimru in tako bi se je, upam, znebil. A v njej ni bilo nič oprijemljivega. Lebdela je po dnevni sobi in klepetala in se pogovarjala z mano, njeni hecni kratki zobje so tu in tam poblisnili na plan, ko se je nasmejala, in spila je ogromno kave. Bila je lepa na svoj zoprni način.

S cimrom sta bila skupaj dva meseca, ne več, ko je nekoč prišla v stanovanje in cimra ni bilo doma. Ležal sem na sedežni in bral.

»Kje je moj ljubi?« je vprašala brez pozdrava in stopila k štedilniku ter dala vreti vodo. Najbrž za kavo. Prižgala si je cigareto, se naslonila na steno in se zazrla vame.

»Povej mi, Nika,« sem rekel in odložil knjigo. »Tvoj ljubček … Ga mogoče fukam?«

»Upam, da ne,« je rekla.

»Sem njegova mama?«

»Ne.«

»Njegov osebni zdravnik, frizer?«

»Ne.«

»Potem pa ne sprašuj neumnosti, ker nimam pojma, kje je, in mi dol visi za to.« Pobral sem knjigo in spet začel brati. Minilo je nekaj časa. Vedel sem, da bo slej ko prej spregovorila, zato sem zavzdihnil in rekel: »Kaj?«

»Kaj, kaj?« je narejeno neumno rekla in se zazrla skozi okno.

»Kaj te muči?« sem vprašal.

»Misliš, da me vara?« je vprašala in obesila svoj pogled name. Takrat je bila kot majhna punčka, ki so ji ukradli najljubšo pobarvanko. Ta sprememba iz kokete v nedolžno malo stvarco me je navduševala.

»Poglej, draga.« Skobacal sem se v sedeč položaj. »Gotovo te ne vara. Ne sicer zato, ker je tako pošten in dober po srcu, ampak preprosto zato, ker nima jajc. Ker mu več pomeni to, da ima neko partnerico, s katero je, recimo, zadovoljen, in zato drži zaprte oči in zaprt šlic, ko pride kakšna potencialna mimo. Saj ga poznaš. Ni te sposoben prevarati. Če bi te, bi mu stisnil roko in ga odpeljal na pivo.«

Cigareto je držala med palcem in sredincem in mečkala filter. Naenkrat je bila v treh hitrih korakih poleg mene in sedla na kavč.

»Povej mi,« je rekla. »Se ti zdim lepa?«

»Ne. Grda si kot največji izrodek pekla in tvoja mama je histerično jokala v porodnišnici, ko so ji porinili v roke takšno gnusobo, kot si ti.«

»Nesramen si,« je kujavo rekla.

»Kaj hočeš od mene?« sem zavzdihnil. »Poglej – nič ni narobe s tabo. Moj dragi cimer te ne vara. Imaš dve roki, dve nogi in vse zobe. Bodi srečna, da imaš sploh čas razmišljati o takšnih bedarijah.«

Takrat me je poljubila. Na usta. Mokro in čutno. Poljub je trajal nekaj sekund. Nato se je počasi odmaknila in se čudno nasmehnila.

»Hvala,« je rekla. Bila je na robu joka. »Vedno si tako prijazen z mano.«

»Voda ti vre,« sem rekel.


Tista velika, pisana škatla je bila res … lepa. Taka, kot sem pričakoval, da bi jo dobil prek TV prodaje. Nika jo je ljubosumno stiskala k sebi in me gledala.

»O, darilce,« sem rekel. »A je zame?«

»Ne,« je rekla in odložila škatlo na mizo. »Za lubija je. Eno leto imava.«

Začela je vihati nos nad umazanijo v stanovanju, vzela cunjo in začela brisati prah. Meni niso nosili darilc. Mogoče zato, ker sem vedno trobil, da mi ni mar za materialno. Ampak včasih je prijetno kaj dobiti.

»Jaz bi si tudi zaslužil kaj, saj si skoraj vsak dan tukaj in me moriš s svojimi vprašanji,« sem se zahehetal.

Popravila si je lase.

»Ko pogledaš na ta način, bi se te rada dotaknila, pa se zadržim, ker vem, da sva bila v prejšnjem življenju iste krvi,« je zrecitirala in se nasmehnila.

Zasmejal sem se. »Najina ponija sta se pasla na istem hribu. Siva z belimi lisami.« Dvignil sem se na komolce. »Dobro pesnico si izbrala, da pritegneš mojo pozornost.«

»Kdo pa je rekel, da hočem pritegniti tvojo pozornost?« Našobila je ustnice in s kazalcem potegnila gor in dol po njih: »Bl bl.«

Zavzdihnil sem: »Ja, Nika. Saj res. Boli te …«

» … kurac, a ne?« je dokončala namesto mene. Sedla je na stol in se s komolcem naslonila na mizo, se nakremžila, ker je očitno opazila nekakšno umazanijo, nato pa me je pogledala: »Zdaj vidiš, kako je meni, ko se nočeš pogovarjati z mano. Tak si ti. Užaljen, če ni po tvoje. Moški,« je prhnila.

Kako sem sovražil to besedo, izrečeno s takšnim tonom. Moški.

»Ja, filozofinja, moški sem. Imam penis in dvoje priveskov spodaj, tako da nisi daleč od resnice. Ampak zdi se mi, da nisi hotela povedati tega. V tole besedo si skrila tvoje bistveno dojemanje moške rase, kajne?«

»Recimo, ja.« je rekla. »Niste ravno kompleksni.«

»Oh, seveda nismo,« sem rekel in čutil, kako mi pritisk raste. »Pijemo pivo, gledamo nogomet, mečemo si ga na roke in vas varamo, tepemo, pozabljamo na obletnice, hitro vozimo in gledamo akcijske filme ob sobotah zvečer, jemo nezdravo hrano in prdimo, kajne? Ampak zanimivo je,« sem nadaljeval in vstal ter se ji približal, »zanimivo je, da s temi stereotipnimi definicijami ženske preprosto prekrivate bistven problem, in sicer ta, da brezupno hočete našo pozornost, ker nam očitate stvari, ki odžirajo kvazi dragoceni čas, ki bi ga lahko drugače prebili z vami v gledanju jebenih zvezdic in tekanju po travnikih in nakupovanju.«

»Jaz ne nakupujem, razen ko je to nujno potrebno,« je rekla.

»In jaz ne prdim, razen ko je to nujno potrebno,« sem ji odgovoril. »Ampak priznaj – odvisna si od moških. Bolj specifično – odvisna od tistih moških, ki niso odvisni od tebe. Oklepaš se pozicije v družbi, ki ti je itak naravno pogojena – hočeš nekoga, ki ti bo pokazal, da nisi nič drugega kot izgubljeno, malo bitje v svetu, ki ga ne razumeš in potrebuješ nekoga, da te bo oplodil in te tako obdaril z edino stvarjo, ki jo obvladaš nagonsko – vzgojo otroka. In tako boš vsaj malo, čisto malo, koristila temu svetu,« sem zaključil.

Stal sem čisto blizu nje. V očeh so se ji začele nabirati solze.

»Idiot trapasti,« je rekla in solza ji je stekla po licu. Črna maskara se ji je razmazala in gledala je kot žalostni harlekin.

»Sploh ne vem, kaj sem ti naredila. Nikoli ne spregovoriš lepe besede z mano, nikoli se ne pogovarjaš z mano. Ampak vem, da to hočeš.«

»Kako to veš, trapa?« sem zavpil in udaril po steni.

»Ker vem!« je zakričala. »Ker nisem jezna na cel svet kot ti in izgubljena v svojem iracionalnem sovraštvu do vsega, kar ne spada v moje življenje, ampak znam pogledati globlje. In vse, kar vidim, je majhen, izgubljen deček, ki skriva to, da potrebuje mojo pozornost, pod masko stereotipnega sovraštva.«

Klofnila me je po licu, sicer zelo rahlo, ampak lahko sem čutil bes, ki se je nabral v njeni majhni dlani.

Hotel sem ji ugovarjati. Jo udariti nazaj. Ampak bila je malce preblizu resnici.

»Neke težke besede furaš, mala,« sem rekel.

Hotela me je še enkrat udariti, pa sem ujel njeno dlan. Nežno sem si jo pritisnil k licu. Tiho je zastokala od presenečenja.

»V zraku noči je površina jezera kovina. Notri si ti z odprtimi očmi. V njih je spomin, ki ga prepoznam. Kot da sva bila skupaj kot otroka.«

Vse je bilo tiho. Gledala me je s solznimi očmi in rahlo odprtimi ust. Nato je začela premikati prste na dlani, ki sem jo še vedno držal na svojem licu, in me začela božati z blazinicami.

Takrat se je zaslišal zvok odpiranja vhodnih vrat. Spustil sem njeno dlan in odšel nazaj ležat ter prižgal televizijo. Ona je sedla na stol in prižgala cigareto.

Vstopil je cimer s šopkom vrtnic. Pogledal je najprej njo, potem mene, potem še enkrat njo.

»Nika?« je rekel.

»Vse je kul,« je rekla in si obrisala solze. Vzela je darilo z mize, mu ga dala in ga objela.


Rad imam ženske. Rad se pogovarjam z njimi, rad jih gledam. Rad pijem pivo z njimi. Ženski se pogled na svet spremeni, ko ima krigel v roki. Rad imam visoke in nerodne ženske, majhne in mehke, kodrolase in kratkolase. Rad imam ženske oči, vseh barv in dolžin trepalnic. Rad imam ženske z dolgimi prsti in rad se dotikam teh prstov. Rad se dotikam ženskih ramen in jih božam po licih, rad se pogovarjam z njimi o ženskih problemih. Rad igram zaupnika, nežnega in razumevajočega moškega. Rad jim plačam pijačo, jih peljem na večerjo, na sprehod ob reki in na kos čokoladne torte. Rad imam njihova ušesa, polna uhanov in zavita in skrivnostna, rad jih poljubim na mečico. Rad imam ženski vrat, ki je tako zelo občutljiv, drsim z nosom po njem in ga nežno poljubljam in grizem. Rad imam njihova kolena, ki kukajo izpod kril, kolena polna brazgotin iz razigrane mladosti, kolena, ki so most med koščenimi stopali in mehkimi stegni. Ženske poljubljam po čelu, po lopaticah, rad jim z jezikom drsim okoli popka in se igram z njihovimi prsmi. Rad imam ženske prsi. Velike, majhne, špičaste, z dolgimi bradavicami ali čisto majhnimi, povešene ali jedre, nesimetrične ali simetrične. Rad imam njihove ritnice, v svojem bistvu tako dolgočasne, v resnici pa nepogrešljiv del, ki žensko dela tako privlačno, daje ji obliko tobogana, po katerem bi se peljal spet in spet. Rad imam njihova stopala, nohte, ustnice, nosove. In obožujem njihove muce. Vseh vonjev, okusov in oblik. Svet je restavracija ženskih muc in jaz sem poklicni preizkuševalec. Na meniju so veliki in majhni ščegetavčki, velike ali majhne sramne ustnice, globoke in plitke, kosmate in gladko obrite, sramežljive in darežljive. Vse še tople in vroče. Rad jih imam za katero koli mizo, ob katerem koli vinu, ob katerem koli letnem času.

Rad imam ženske. Dokler jih ne spoznam.

Takrat mi gre na živce njihova posesivnost, ritualno cviljenje ob vseh majhnih in kosmatih stvareh, pogovori o menstrualnih krčih in stalni glavoboli, gledanje v vsako odbojno površino na poti v mesto, sovražim njihove preparate za kožo in lase in dišeča mila in vložke, ne prenesem hlač z nizkim pasom, barv za lase, prirojenega teženja za emancipacijo, sovražim njihove prijateljice in kolegice in znanke, sovražim tečaje joge in samoobrambe in samozavedanja in samospoštovanja, besnim ob njihovih ljubečih pogledih v založbe pri nakupovanju oblek, trač revij in lakov za nohte, organsko zavračam njihovo plesanje v diskotekah in martinije in red bull vodke in krznene plašče in mobitele s pisanimi ohišji, ne morem gledati njihovih butastih fru frujev in načina, kako si popravljajo frizuro, sovražim njihovo zaupanje v horoskope in astrologijo in sanjarjenje o popolnosti in sovražim njihovo fukanje, fukanje s košarkarji, nogometaši, črnci, umetniki, poslovneži, čefurji, reperji, sovražim to, da nikoli ne povedo naravnost, kar mislijo, da jokajo brez razloga, da bi enkrat rade imele otroke, drugič pa bi se rade samo zabavale, ne maram uhanov v jeziku in popku in štegetavčku in živce izgubljam ob njihovi zibajoči hoji, prostaški hoji, ki je samo navidezno seksi, sovražim njihove globoke poglede in razumevajoče besede, sovražim njihovo filozofijo seksa v mestu, sovražim ženske, ki imajo rade iranske filme in dolge kadre, sovražim ženske, ki imajo rade koktejle, ki imajo rade r`n`b, ki imajo rade komplicirane filozofske pogovore ob kavici v zanikrnih lokalih, sovražim ženske, ki me prekinjajo, ko govorim, ki si oblizujejo ustnice in imajo majhne ogledalčke v torbi. Sovražim to, da ne vedo, ali bi se počutile krivo, ker obstajajo, ali naj bodo raje tiho, ali pa naredijo revolucijo. Sovražim ženske, ki mislijo, da znajo peti.


Nika in cimer sta se poljubljala že kakšnih pet minut, jaz pa sem samo ležal in delal nič. Še slabo uro in šel bom ven. Najprej bom šel do Duleta.

Odpravil sem se v predsobo in si začel obujati čevlje.

»Kam greš?« je vprašal cimer. Nika mu je še vedno visela za vratom. Gledala me je.

»V trgovino,« sem rekel. Oblekel sem si bundo in si okoli vratu zavil siv šal.

»Prinesi mleko, prosim,« je rekla Nika.

»Daj mi denar,« sem rekel.

»Daj ne teži no, ti bom jaz potem vrnil,« je rekel cimer.

»Nimam denarja še za mleko,« sem tečno rekel. Cimer je zagodrnjal in iz žepa povlekel denarnico ter mi v roke stisnil dvestotaka.

»Obdrži drobiž,« je rekel in mi pomežiknil.

»Jebi se,« sem rekel in odšel iz stanovanja.

Trgovina je blizu, kakih pet minut hoje, in vmes sem si prižgal cigareto in puhal ter razmišljal o ničemer. Zadnje čase sem se namenoma praznil. To znanje sem izbrusil na faksu, ko sem še hodil na predavanja, kjer so predavatelji z zanosom razlagali najbolj neuporabne stvari in vedel sem, da mi bodo škodile, če jih bom poslušal in poskušal kaj iztržiti iz tega.

Smrdelo je po izpušnih plinih in megla se je plazila okrog vogalov.

V trgovini sem kupil liter najcenejšega vina in liter mleka.

»Obdržite drobiž,« sem rekel prodajalki.


Nekoč sem neko dekle vprašal, če bi šla z mano na pijačo, če bi bil bogat in lep. Rekla je da ne, da ne bi šla v nobenem primeru z mano na pijačo. Ampak potem itak ne bi bil to več jaz, sem ji rekel. Jaz nisem bogat in lep. Nikoli ne bom. S kom bi torej šla na pijačo, če bi bil?

Zajebana filozofija je to, mala, sem ji rekel.

Vstala je in šla na WC.


Prišel sem v stanovanje. Nika in cimer sta bila zaklenjena v njegovi sobi in izza vrat se je slišalo hihitanje.

»Mleko,« sem rekel in potrkal po vratih.

Nekaj časa je bila tišina, nato pa je Nika zaklicala: »Hvala!«

Stuširal sem se in obril. Tega nisem hotel storiti, ampak sem se prisilil. Tuširanje je kot spoved, simbolno pranje grehov, saj se vedno boljše počutiš, ko si umit in dišeč. Takrat si s sebe spral ne samo fizično umazanijo, ampak tudi umazanijo svojih dejanj, saj vse, kar narediš, pusti posledice na tvojem telesu. Opereš si glavo, ki te boli zaradi alkohola, spereš s sebe vonj po travi in cigaretah. Pustiš, da ti voda teče čez obraz in vse pade s tebe, vse pogoltne odtok. Vest ima bolj fizično formo, kot si mi predstavljamo. Izvor sicer ima znotraj, ampak kaže se navzven. In tuširanje je pralni stroj za vest, je samospovedovanje, nad vsemi religijami. Tuširanje je potuha.


Pri očetu v spalnici (z mamo sta od nekdaj spala narazen; mama ni prenesla njegovega pokašljevanja) je vedno smrdelo po zatohlem, po neumitem, kajti v zadnjih letih življenja ga je bolezen tako zdelala, da je samo ležal v postelji, pokrit z nešteto odejami, in vsake toliko sem prišel k njemu na pogovor. Ni bil te vrste človek, da bi me obremenjeval s svojimi težavami. Pogovarjala sva se o avtomobilih, šoli, glasbi, filmih. Bilo mi je prijetno. Čeprav sem vedel, da umira, nisem zatohlosti in smradu nikoli povezoval s smrtjo. Veliko bolj zabavno je bilo sedeti pri njem, kot se recimo pogovarjati z mamo, ki je vsako mojo besedo interpretirala napačno in nato histerično vpila name. Pri nas doma je bilo lepo vedno nekako iznakaženo. Vse, kar se je svetilo in je bilo estetsko in čisto, je grozeče strmelo vame in se režalo z zlobnim glasom. Ničesar si nisem upal dotakniti. Razen v očetovi spalnici. Tam sem čokolado jedel na postelji in drobil lešnike po posteljnini. Oče ni nikoli rekel niti besede.

Je pa zato toliko več govorila mama.

Jokala je za mizo in si z velikim robcem brisala solze in lučke na božičnem drevesu so utripale v čudnem ritmu, tega ritma ne bom nikoli pozabil, saj smo imeli te lučke od nekdaj. Strmel sem v njih, ker nisem mogel gledati mame. Dišalo je po cimetu. Na mizi so bili piškoti, medenjaki. Jaslice so bile grde in kičaste, Gašper je imel odlomljeno levo roko. A mamine besede so prekrile te detajle, ki sem se jih tako zapomnil, izrinile so vonj po cimetu in uničile ritem lučk.

»Kaj mi je tvoj oče sploh kdaj dal?« je rekla mama in se zazrla vame.

»Ne vem,« sem rekel in se nelagodno premaknil na stolu.

»Seveda ne veš, saj ne moreš vedeti, premlad si še,« je rekla mama.

»Zakaj se z njim nikoli ne pogovarjaš o lepih stvareh?« sem jo vprašal.

»V tisti grozni sobi?!« je zaihtela in si obrisala oči. »Tam notri tako smrdi, tako grozno je. Ne vem, kako bom zdržala, res ne vem,« je odkimavala.

»Če bi prišel en moški do tebe pa bi bil bogat pa lep – bi se poročila z njim?« sem jo vprašal.

Bila je tiho.

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant