Car brez zaklada

De
Publié par

Roman, v katerem se zrcalita dve prepleteni temi, ljubezen in preprodajanje droge. Meja med pozitivnim in negativnim je zelo krhka, katastrofalne posledice pa so običajno usodne za vse vpletene.

Pregl je eden tistih slovenskih mladinskih prozaistov, ki svojo popularnost med mladimi bralci nedvomno stopnjuje že od prvega izdanega dela (Odprava zelenega zmaja, 1976), doslej pa je v knjižni obliki izšlo že blizu trideset različnih del, seveda če ne upoštevamo ponatisov in prevodov. Tematika neproblematičnega otroštva, polnega avanturizma, močno podkrepljena s komiko, predstavlja največjo privlačnost Preglove mladinske književnosti, v zadnjih nekaj letih pa se avtor posveča predvsem najstniškim problemom, nasilju med vrstniki, opozarjanju na problem droge in razslojevanju družbe.

dr. Dragica Haramija


Publié le : samedi 1 février 2014
Lecture(s) : 27
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770716
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
Slavko Pregl
Car brez zaklada
I.
Fantje so zasedli stole ob mizi pod bohotnim divjim kostanjem. Šole je bilo konec. Spričevala pravkar razdeljena. Junij se je iztekal. Prvi letnik srednje tehnične zaključen. Srebali so pijačo in nekateri so izvlekli cigarete.
»Tole ne bo šlo,« je rekel Žiga in se zibal na kovinskem stolu. »Ne morem vse leto sedeti pri miru in poslušati krave, ki mi teži in ves čas kvasi neumnosti. Jaz naj bom pa lepo tiho in se ponižno mečem za blesavo dvojko, da lahko zlezem. Normalen človek tega ne prenese. Saj moraš imeti drat namesto živcev.«
»A bi raje kopal jarke?« je vprašal Miha.
»Pha,« je pihnil Žiga. »So še druge možnosti.«
Lenart si je vlekel žvečilni gumi iz luknje, ki jo je pred kratkim zapustila razmajana plomba.
»Kot na primer …« je zamomljal vprašanje.
»Mene doma ubijejo, če ne zvozim šole,« je nadaljeval Miha. Vsak dan se je vse leto ob soncu in ob dežju vozil z vlakom v mesto in na pouk zjutraj eno uro čakal ob računalniku v čitalnici. Postajal je računalniški genij na kvadrat. »Brez šol danes ne moreš nič.«
»Saj bom zajokal,« je rekel Peter. »Človek mora imeti keš, ne pa šole.«
»Pritisk pada. Pivo je toplo. Oslarije govorite,« se je oglasil Andrej. »Pa kaj vam je? Šole je konec, nihče ni cepnil, poletje je tu. A se še kaj vidimo ali je konec do jeseni? A gre kdo delat?«
Bodoče kovinarje so na šolo pripeljale različne zgodbe.
Lenart je brez posebnih naporov preplul devetletko. Ker je pretežno varčeval pri trošenju časa za učenje, se mu v spričevalo niso nagnetle previsoke številke. Mama je delala pri osrednjem dnevniku kot lektorica. Njena šolska kariera je bila bleščeča, zato si je za prvo nalogo pri vzgoji sina zadala zmernost in previdnost, da ne bi slučajno dala slutiti, kako si želi, da bi mulc kdaj pri kakšni oceni le stopil po njeni poti. Tudi oče, računovodja na občini, je ves čas pred očmi skušal imeti končno bilanco in ga tekoči minusi ali plusi niso vznemirjali. Dokler je bila seveda skupna vsota še kolikor toliko spodobna. Vse to je bilo dovolj, da se Lenart nikakor ni pretegnil, a mu v življenju vseeno ni grozilo nobeno pomanjkanje.
Žiga, Miha, Peter in Andrej so se na prvi dan pouka na novi šoli povsem slučajno zdrenjali okrog Lenarta v klopi, najbolj oddaljene od katedra. Beseda je dala besedo in postali so druščina, ki se je navznoter razumela in težila navzven. Okolica je to spoštovala. Prvo leto na srednji šoli so zvozili brez težjih pretresov.
Zdaj so torej žulili stole priljubljenega lokala in zbirali paro za odhod na počitnice.
Okoli vogala je hrupno pripeljal lepo zaprašen in malo obtolčen BMW. Brez oklevanja in brez svetlobnih znakov je zapeljal na pločnik in se škripaje ustavil tik ob fantovski mizi. Šipa na voznikovem oknu je zlezla dol in ven je pogledala glava s polizano dolgolaso črno frizuro in temnimi očali.
»Čao, banda!« je vzkliknil Tom, ugasnil motor in zlezel ven. »A smo?«
»Itak,« je prikimal Andrej. »Makina ti še ni razpadla, vidim.«
Tom si je od sosednje mize potegnil stol in prisedel. Bil je dve leti starejši od druščine. Ni redno hodil v šolo, pač pa je plačeval šolnino, hodil na občasna večerna predavanja in delal izpite.
»Ta avto je vozil, še preden si se ti rodil, in bo vozil, tudi ko bo razpadel cenjeni stol, na katerem sediš,« je rekel in mignil natakarju.
»He, he,« se je zarežal Peter. »To je razlika med uničljivo in neuničljivo energijo.«
»Opa!« je skočil Žiga. »Kako pa to veš?«
»Saj ne vem! Zdajle sem si izmislil,« je pojasnil Peter. »Lepo zveni.«
»Tule se ne sme parkirati,« je naznanil natakar, ki je prišel in začel pobirati prazno posodje z mize.
»Saj ne bom parkiral,« je rekel Tom. »Samo kavo spijem in grem. Pa enega gospoda, ki ga boli noga, bom najbrž naložil. Ko te enkrat boli noga, te boli.«
»Aha,« je pokimal natakar in začel odhajati. »Sem si mislil. A z mlekom?«
»Ja,« je pokimal še Tom. Potem se je obrnil k omizju.
»En biznis bi bil, mojstri,« je rekel. »Dober keš, samo dobro zamašen nos moraš imeti.«
Vsi so začudeno pogledali.
»Pobiranje smeti,« je nadaljeval Tom. »Poleti je kriza, ker hoče tudi čistilni delavski razred malo na počitnice. Telovadi se od petih zjutraj do enajstih dopoldne. Brat me vabi, pa ne ve, da moram s punco nujno na morje. A sem dober človek?«
Kar sam si je odgovoril: »Ja, sem. Zato sem tukaj in ponujam. A kdo sliši?«
»Kaj je to – dober keš?« je vprašal Žiga.
»Štirideset do petdeset evrov na dan, lahko tudi več,« je počasi povedal Tom.
»Ker lepo prosiš, in če res ni boljšega, bi jaz,« se je pretegnil Lenart in izpraznil kozarec. »A sem zdaj jaz tisti, ki ga boli noga in me boš odpeljal?«
Andrej se je zazibal na stolu in začudeno navrgel: »Tak lep visok plavolasi fant, pa med smeti? Človeštvo bo jokalo. A ti to resno?«
»Denar ne smrdi,« je pojasnil Lenart. »Se pravi, majhen denar ne smrdi. Če ga je malo več, bomo pa tudi potrpeli in po potrebi zatisnili nos. Ali pa kasneje ovohavali dišeče mačke. A se je treba še kje kaj zmeniti?«
Tom se je živahno zgrozil.
»A vi vidite to mlado generacijo? Za denar bi naredila vse. Počakaj, no, da spijem kavo, pa greva. A sicer velja, banda, ob prijetnih svobodnih večerih, kdor ima čas, Pri ledeni kocki ob mostu? Ja, no, saj jaz bi še ostal, a kaj, ko me tale Lenart goni okrog kot psa!«
II.
Tom je zapeljal na parkirišče komunalnega podjetja in izvlekel mobilni telefon. Malo je popritiskal po njem in nato vzkliknil: »Eto, tu sva!«
Potem je namignil Lenartu in izstopila sta. Kmalu zatem se je iz upravne stavbe naslikal mladec s krtačko in v sivi obleki ter z vihrajočo rdečkasto kravato krenil do fantov.
»Zdravo, jaz sem Mare!« je molil roko Lenartu.
»Aha,« je zamomljal Lenart, »Lenart.«
»To je moj starejši najpametnejši brat,« se je zarežal Tom. »Računalniški genij.«
Lenart je zazijal: »Računalniški genij v smeteh?«
Mare se je nasmehnil.
»Pri smeteh,« je mirno rekel, »pri smeteh.«
Lenart je še vedno lovil sapo. Včasih je poslušal Tomove zgodbe o starejšem bratu, kako je z mezincem obvladal računalnike, programiranje, kako je mimogrede skoraj z levo roko končal dva faksa … zdaj pa pri smeteh?
»Ko boš zaprl usta, odpri ušesa,« je pojasnil Mare. »Smeti so največji poslovni izziv našega časa. Denar leži tam, kjer ga najmanj pričakuješ. Človeštvo bo utonilo v svinjariji, če tega ne uredimo. Beri – zaračunamo. Jaz sem tu, da to pomagam urediti. Pa ne bomo zdaj o tem. A res hočeš poletno službo? Zgodnje vstajanje, smrad in dober denar?«
»Ja,« je prikimal Lenart.
»Prav. Pojdiva se prijavit,« je rekel Mare in se obrnil k Tomu. »Počakaj ga, saj ne bo dolgo.«
V pisarni v pritličju takoj za vhodnimi vrati nasproti vratarja, ki je strumno zrl v svet, je za računalnikom sedela črno skodrana gospa. Kodri so bili v oblikovni harmoniji z njo kot celoto, saj je bilo prav vse, kar je je bilo videti, okroglo. Okrogel obraz se je ponovil v izdatnih okroglinah pod vratom in iz zelo napetih kratkih rokavov majice sta kipeli dve okrogli rami. Domišljiji se sploh ni bilo treba naprezati, da bi ji bilo jasno, pod kakšnimi kroglami ječi stol, ki je gospo držal ob mizi.
»Mladi mož?« je okroglo našobila zelo rdeče ustnice in iztegnila roko z okroglimi prsti, obteženimi s prstani.
»Tukaj,« je rekel Lenart.
»To vidim,« je hladno rekla. »Osebno, napotnico, pohleven nasmeh, prilizovanje …«
Lenart je sprašujoče pogledal Mareta.
»Zabeležite, prosim,« je Mare privzel suho uradniško agregatno stanje, »zabeležite osnovne podatke, napotnica študentskega servisa pride po pošti na naš naslov do konca tedna, to bom jaz uredil, kolega Žagar začne v ponedeljek zjutraj.«
»A, tako,« je z mešanico užaljenosti in ustrežljivosti rekla gospa, »a je že vse zmenjeno? A
boste potem mogoče kar vi, gospod doktor, popisali tele papirje?«
S temnimi okroglimi očmi je nekaj časa milo gledala Mareta, potem pa z vzdihom, ah, pametnejši popusti, na ekranu odprla novo datoteko in se obrnila k Lenartu.
»Kolega Žagar, vaša ime in priimek, prosim?«
»Lenart Žagar,« je malo negotovo rekel Lenart.
»Ste rekli Žagar?« je milo vprašala gospa.
»Žagar,« je vse bolj zmeden ponovil Lenart.
Zdaj je Mare padel v krohot in z dlanmi tolkel po svojih kolenih. Tudi ženska se je zasmejala.
»Eto, Lenart, tole je naša Lili. Brez nje ni nič. Najboljša punca pod soncem. Lili, tole je moj prijatelj Lenart!«
Krogi gospe Lili so poskočili, čez pult je proti Lenartu švignila njena roka in Lenartovi dolgi prsti so ovili njeno dlan. Po krajšem stresanju je gospa Lili sedla nazaj, Lenart pa je iz novo nastajajočih zalog na obraz priložil sveže sproščen nasmeh.
»Ja, no,« je dahnil.
»Zdravo, fant!« je rekla Lili. »Potlej si se res odločil za smetarski kamion? Mestni lepotci za noben denar nočejo, da jih med smetmi zagleda kakšna kraljična.«
»Hja,« se je Lenart zdaj počasi začel opogumljati, »rečeno je bilo, da je denar kar lep.«
»To je res!« je prikimala Lili. »To je že res. Ni pa tak, kot ga zna kakšnemu razvajencu vsak dan v rokce vsipati kakšen očka švercar. Da ne rečem podrepnik. Se pravi, podjetnik. Od kod si pa ti doma?«
Lenart se je zamislil.
»Če se prav spomnim, oče dela na občini, mama pa pri časopisu,« je povedal z blagim poudarkom.
»O, bog,« je vzkliknila Lili in se delala, da postaja makovo zrno, »nič nisem rekla, gospod, sem že tiho in nadvse vestno izpolnjujem delovno prijavo, gospod. V ponedeljek zjutraj pa le pridite, gospod!«
Vsi so se zarežali. Mare in Lenart sta šla spet ven.
Prišla sta iz stavbe in vstopila v hrup smetarskih kamionov. Prva delovna izmena se je vračala. Tom je svojega BMW iz sredine dvorišča prestavil bliže k steni ter slonel ob vratih.
»In?« je vprašal.
»Huda reč,« je rekel Mare. »Naša Lili je vzljubila Lenarta na prvi pogled.«
Lenart se je takoj spotaknil na pragu in se komaj ujel na pokrov avtomobila.
»Hočeš reči, da se je moj Lenart na prvi pogled zaljubil v vašo Lili?« je vprašal Tom.
»Tak sem,« je skesano rekel Lenart. »A me zdaj potegneš do doma?«
III.
Mama in oče sta že nekaj tednov pred koncem šole začela Lenartu kot slučajno pripovedovati številne zgodbe o tem, kako ta ali oni sin, seveda tudi hči, teh ali onih znancev zagreto išče zaposlitev čez poletje. En mesec delaš in si nabereš denar. Potem naslednji mesec živiš na kakšni morski obali ali na potovanju s prijatelji in se imaš na vso moč dobro. Če nič od tega, tudi občutek o spodobno okroglih številkah na tekočem računu ni slab.
»Zanimivo, ne?« je običajno rekel oče. »Kaj pa ti misliš, Lenart?«
Lenart je točno vedel, kaj bi oče rad, da bi Lenart mislil. Si je pa Lenart mislil, kako bi bilo nadvse zabavno dajati tak vtis, da bi oče mislil, da Lenart nič ne misli. Ali da misli čisto nekaj drugega.
»Hja,« je običajno rekel Lenart, »ne vem, no …«
V takih trenutkih je mama dobila zanesljiv občutek, da oče nima pravega pristopa. Moški znajo namreč zelo enostavne stvari skoraj nepopravljivo zaplesti, še posebej v odnosu do svojih sinov. Življenje pa je na vsakem koraku tako polno modrosti; če so veljale za naše prednike, bodo močno spregovorile tudi nam. Samo prav moramo pristopiti k njim: kamen na kamen, zrno do zrna …
»Hja,« je tudi ob takih primerih običajno rekel Lenart, »ne vem, no …«
Pri vzgoji staršev je namreč treba biti dosleden, sicer ti lahko stvari kar hitro uidejo iz rok.
Ta debata je Lenartu vedno obudila težko matematično in jezikovno dilemo, ki je nekako ni znal razrešiti. Če mu oče pol ure govori neumnosti in če nato pol ure govori neumnosti tudi mama, kako bi to skupno količino neumnosti izrazili matematično: enkrat več neumnosti ali dvakrat več neumnosti?
Ko je to svojo dilemo nekoč predstavil učiteljici matematike, ki je pravkar s kratko razlago deljenja dvojnih ulomkov pri razreševanju enačb z dvema neznankama Lenartov razred prignala do še neznanih razsežnosti obupa, je ženska to uredila jasno in učinkovito: »Dodaš še svoj del neumnosti in že je imaš trikrat več. S tri pa že znaš množiti, če sta ena in dve zate pretežki.«
Lenart je zazijal od presenečenja. Ampak takrat je dojel, da znajo punce mnoge komplicirane stvari razrešiti z zelo enostavnimi prijemi.
Zdelo se mu je, da je v tem smislu delovala tudi gospa Lili v sprejemni pisarni smetarskega podjetja.
Doma še ni bilo nikogar. Na mizo ob vazo z rožami je položil svoje spričevalo, ki je pričalo o zaključku prvega letnika srednje kovinarske šole za Lenarta Žagarja z dobrim uspehom. Zleknil se je na kavč v dnevni sobi in si prižgal televizor. Odprl se mu je program komercialne televizije. Ponavljali so oddajo, v kateri je nadvse butast voditelj s svojimi vprašanji sodelujoče spravljal ob pamet, da so vpili in pljuvali drug čez drugega, publika pa je z drago plačanimi telefonskimi klici v oddajo sporočala, kdo ima prav. V sobi je bilo sicer prijetno hladno, za razliko od soparnega dneva zunaj, v katerem se je junij iz vročega zgodnjega napotil v še bolj vroče pozno popoldne. Lenart se je še nekaj časa trudil, da bi dočakal in videl, če se bodo udeleženci razprave med seboj končno že začeli tudi klofutati ali ne, a so se ga veke kar same od sebe usmilile in je zadremal.
Zbudil ga je žvenket, ko je mama položila ob hladilnik dve lepo odebeljeni plastični vreči, v katerih je iz trgovine privlekla družinski živež za naslednje prehodno obdobje. Dolžina tega prehodnega obdobja je bila precej različna glede na to, če jo je računala mama ali če jo je računal Lenart.
»O, sine,« je vzdihnila mama in si z robcem brisala potno čelo, »si že doma? Ste zaključili šolo? Si dobil spričevalo?«
Potem je vzdihnila, da je peklensko vroče, da se gre stuširat in da se bo potem lotila priprave kosila.
»Mnja, hm,« je modro rekel Lenart in preklopil na MTV.
Mama je sveža in preoblečena z novim elanom priskakljala iz kopalnice. Nataknila si je očala in segla po Lenartovem spričevalu.
»Ja, no,« ga je po krajšem mrmranju v brado odložila ter snela očala, »a to je zdaj to ?«
»Kaj?« je rahlo zaspano vprašal Lenart.
»To je dosežek, ki ga je s svojimi možgani v tem trenutku sposoben moj sin?« se je natančneje izrazila mama. Težko bi rekli, da je bilo v njenih besedah skrito neskončno veselje.
Lenart je to vprašanje prebiral med vrsticami celo šolsko leto, zato ga je brez težav razbral tudi v povzetku.
»A že spet?« je vzdihnil.
»Ja, že spet!« je brez oklevanja malo trše izjavila mama. »Ves čas ti predavamo, da brez izobrazbe ni nič. Ni dobre službe in ni dobre plače. Ti pa ves čas misliš, da se bo vse že nekako srečno končalo.«
»Ne mi zdaj spet o tem,« se je Lenart že povsem prebudil in hitro zdrsnil v slabo voljo. »Šolo bom že končal, da bo mir. Ampak pretegnil se ne bom. A naj ti zdaj naštejem tipe, tudi iz našega bloka, ki nimajo šol ali pa imajo neke leve večerne tečaje, pa jim bo riti, polne denarja, zdaj zdaj razneslo?!«
Mama je molče začela prazniti vrečke. Na pamet naprej in na pamet nazaj bi zdaj lahko ponovila številne podobne pogovore, ki so kdaj pa kdaj izbruhnili za njihovo mizo. Ni si hotela priznati, da jo je, bleščečo fakultetno diplomiranko, njen Lenart, prvi letnik srednje šole, neštetokrat povozil s konkretnimi primeri iz okolice ali iz časopisja, kadar mu je z najbolj svetlim ognjem v očeh razlagala, saj vemo, brez šol ni nič, brez dela ni jela …
Goreče je upala, da si njen Lenart s hitrimi izjavami na ta način malo pere vest. Prej ali slej bo iz njega udarilo dobro bistvo, ki se je lahko polnilo s svetlim primerom njenega družinskega življenja.
»No, prav,« je rekla, »ne bova že spet o tem. Pač pa imam sijajno novico zate.«
Zmagoslavno je pogledala proti sinu.
»Našla sem ti službo čez poletje!« je zasijala. »Lepo delo, lep zaslužek!«
»A ja?« se je zdrznil Lenart in sedel k mizi.
»Ja,« je veselo kimala mama in prisedla. »Pri nas v tiskarni.«
Lenart jo je dvomeče gledal.
»V tiskarni?«
Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant