Kronika pozabljanja

De
Publié par

Telo je staro in nemočno, a srce še čuti in v možganih se svetlika: naredi kaj dobrega za ljudi, bodi človeški, upaj si ljubiti in dovoli, da te ljubijo drugi. Čeprav v sanjah, čeprav v blodnjah, čeprav ob smrtnem zapiranju vek. Roman Sebastijana Preglja govori o poslednjih rečeh s svetlobo, ki navdihuje in budi. Stori, kar storiti moraš, stori zdaj, sicer boš vpisan v Kroniko pozabljanja.

Manca Košir

V domu za upokojence starček vsako jutro zgodaj vstane, da bi videl sončni vzhod. Življenje se znova začenja, svet oživi, z njim oživijo spomini. Vsako jutro malo drugačni. Svetu v romanu namreč vlada demenca. Včasih napete, včasih ljubezenske zgodbe so morda resnične, morda plod halucinacij, a vedno so postavljene pred steno tišine, pred veliko skrivnost, ki čaka onkraj smrti. Pisatelj Sebastijan Pregelj (r. 1970) nas je v svojih romanih in zgodbah doslej popeljal v neverjetne, fantastične svetove, pogosto umaknjene v preteklost, enkrat celo v vesolje, a najbolj neverjeten je svet, skrit med možganskimi vijugami človeka.


Publié le : jeudi 4 février 2016
Lecture(s) : 3
Tags :
DOM
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770891
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
Copyright © 2014 Založba GOGA
Sebastijan Pregelj Kronika pozabljanja
Založba GOGA Novo mesto 2014
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-311.2(0.034.2)
Pregelj, Sebastijan Kronika pozabljanja [Elektronski vir] / Sebastijan Pregelj ; [spremna beseda Manca Košir]. -El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2014. - (Literarna zbirka Goga)
ISBN 978-961-277-089-1 (ePub)
276182528
Sebastijan Pregelj Kronika pozabljanja
Nazadnje se po navadi vse nekako izide. Na koncu je navadno vse nekako prav.
1.DEL
Nenavadna druščina
Na mojem pogrebu se je zbrala nenavadna druščina. Že od daleč se vidi, da zbrani ljudje ne sodijo skupaj. Ali pač. Mogoče sodijo skupaj toliko bolj prav zaradi svoje raznolikosti. Ne vem. Pisana druščina, ni jih več kot dvajset, stoji v polkrogu. Pred njimi je odprt grob, v betonski niši stoji žara. V žari je nekaj pepela. Toliko je ostalo od mene. Ljudje, ki so se zbrali, so mi bili ljubi. Vsakega od njih sem imel na svoj način rad. Nekatere sem poznal dolgo, druge samo kratek čas. Ampak čas ne pomeni dosti. Čisto spredaj stoji Konstanca. Visoka, lepa ženska, ogrnjena v črn plašč, ki bi bil sredi dneva, ko se temperatura še vedno povzpne tudi do petindvajset stopinj in več, predebel, zjutraj pa ni odveč. V desni drži čipkast robec, s katerim si briše solze. Vsake toliko se zastrmi v nebo, kot bi me z očmi iskala nekje zgoraj, potem spusti pogled in spet zre v tla. Ob njej stoji Rina, njena hči. Prišla je, ker noče, da bi bila mama na tak dan sama. Boji se zanjo. Misli si, da izguba in praznina, ki je sta ostalia za menoj, zanjo ne pomenita dobrega. Mama ji je v zadnjih mesecih veliko pripovedovala o meni, o najuma, o načrtih, ki jih imava. Rina mame ni jemala povsem resno, vendar ji tega ni rekla. Še namignila ji ni, da se ji zdi to, kar pripoveduje, težko verjetno. Bila je vesela, da je mama pri teh letih nekoga spoznala, vesela je bila, da je z med bivanjem v domu dobila novega prijatelja in da ne bo imela časa za zatekanje v preteklost. Preden se je Konstanca vselila, je Rino skrbelo, kako bo mama sprejela novi dom, pa čeprav sta se o tem ničkolikokrat pogovarjali in se strinjali, da drugače ne gre. Poleg tega je bila Konstanca zdrava in pri močeh, le spomin jo je po malem začel izdajati in prišle so tegobe, ki pridejo z leti in niso nič posebnega, če se človek z njimi sprijazni. Rino je skrbelo predvsem, da mama ne bo našla prave družbe, ker se s tukajšnjimi ljudmi ne bo ujela in družila, in bo zaradi tega več ali manj sama in osamljena. Bala se je, da se bo zaprla vase in se počasi izgubila v spominih. Potem pa se je izkazalo, da je bil strah odveč. Konstanca je našla nove prijatelje in časa je imela čedalje manj. Nazadnje je celo med Rininimi obiski pogledovala na uro. Če jo je Rina vprašala, ali se ji kam mudi, ji je odgovorila, da ne, in jo v istem prosila, naj še ostane. Rina je razumela, šlo ji je na smeh. Bila je srečna in brez skrbi. Zdaj se skrbi in strahovi spet vračajo. Rina čuti, kako se ji ovijajo okrog vratu in spuščajo po hrbtenici navzdol, vse do medenice in naprej po nogah v podplate. Vendar tega nikoli ne bo rekla. Raje bo prihajala na daljše obiske, raje bo skušala mamo razvedriti ali vsaj zamotiti s svojim pripovedovanjem. Nekaj korakov stran stoji Adam. Ko sem ga spoznal, je bil pripravnik, zdaj vodi odvetniško pisarno. Adama imam rad, kot bi bil moj sin. Adam večkrat pogleda proti Rini. Zanima ga, kdo je ta ženska, čeprav v resnici ve. Všeč mu je. Med Adamom in Rino stoji gruča starih ljudi. Spredaj je gologlavi Maks v zeleni trenirki. Pod roko drži šah. Momlja, da padamo kot figure. Slaba partija. Ampak predali se ne bomo, je odločen. Ob njem je Franc, neke vrste hišnikov pomočnik. Franc je z mislimi ves čas pri opravkih, ki ga čakajo v domu. Dosti je za postoriti. Upa, da pogreb ne bo trajal dolgo. Upa, da ga po pogrebu ne bodo silili, naj gre na kavo. Kava bi se sicer prilegla, ampak ne pri kiosku na mestnem pokopališču, kjer ima vonj po krizantemah in okus po smrti. Enkrat vmes mu začne kruliti v želodcu. Lačen je. Premišljuje, da v pogrebnem podjetju ne razmišljajo o živih ljudeh, pač pa samo o truplih. Če bi razmišljali o živih ljudeh, pogrebi ne bi bili tako zgodaj. Kdaj pa naj bi človek zajtrkoval? Ob Francu stoji Bernard, slikar, ki ga je pravkar prešinilo, da bi v svoj opus dodal nov cikel z naslovom:Mi smo tu. Živi. Človek se lahko smrti postavi po robu, premišljuje. Samo poglej nas! V prsih čuti draž, v prstih rahlo zbadanje. Najraje bi pohitel domov, postavil na stojalo karton in takoj začel slikati. Slikal bi obraze živih ljudi. Seveda bo smrt nazadnje zmagala, si prizna, ampak do takrat lahko naslikam še veliko živih. In slike bodo ostale in pričale, da smo nekoč bili.
Ob Bernardu stoji dežurna sestra, ki so jo to jutro določili za spremstvo. Prvič jo vidim. Ne vem, kako ji je ime. Deluje prijazna in potrpežljiva. Za dežurno sestro stoji še nekaj ljudi. Držijo se bolj zadaj, ker bi jim bila smrt ob jami preblizu. Levo od jame stoji Musa iz Sudana, kuhar, ki pravi, da je nazadnje slastno že to, da imaš nekaj na krožniku, in da je ljubezen povsod enakega okusa. Ob njem stoji Rabia iz Pakistana. Na licih ima svetleče se črte, ki so jih pustile solze. Na njeni levi je Makemba Alisa iz Srednjeafriške republike. Makemba Alisa požira solze. Čez čas z desno previdno poišče Rabijino roko. Potem se ženski držita, kot bi druga drugi vlivali pogum in dajali moč. Za Makembo stoji Joseph, Filipinec, ki je pred dnevi popravil televizor. Televizor je star, a je dolgo delal brezhibno. Musa je vsak večer, potem ko so se zaprla vrata in se je življenje umirilo, sedel pred televizor in gledal kuharske oddaje. Gledal jih je pozno v noč. Ni se mogel načuditi, koliko jih je, bil je navdušen nad kanali, kjer različni kuharski mojstri z vseh koncev sveta cel dan samo kuhajo. Ko je televizor nehal delati, je bil Musa ves iz sebe. Nikomur ni rekel, da pogreša televizijo, a smo vsi vedeli. Njegov pogled je postal otožen, besede pa redke in suhe. Celo hrana, ki jo je skuhal, je bila drugačnega okusa, postala je trpka. Franc in Joseph sta odprla televizor in si ogledala notranjost. Joseph je na internetu najprej poiskal načrte in potem še trgovino, ki prodaja rezervne dele, ter jih naročil. Čez slab teden je poštar prinesel manjši paket. Zdaj ko je televizor popravljen, Musa tako kot prej ob večerih in pozno v noč gleda kuharske oddaje. Ob Josephu stoji Luminita. Luminita je iz Romunije. Velja za pogrešano osebo. Ničesar ni naredila, da bi uradniki, ki urejajo različne sezname ljudi, mislili drugače. Rekla mi je, da tega noče spremeniti, še posebej ne zdaj, ko po dolgem času spet laže diha in misli, zdaj, ko po dolgem času spet čuti, da je živa. Rekla mi je, da se počuti, kot bi vse, kar jo je težilo, zložila v velik kovček in ga pustila v omarici na železniški postaji, ključ pa z mostu, ki ga čuvajo štirje bakreni zmaji , vrgla v reko, kjer ga je požrla riba, ki jo je kasneje požrla večja riba, in njo večja in tako naprej, iz reke v morje in ocean. Luminita ima v desni šop poletnega cvetja, ki ga je zjutraj nabrala na travniku za domom. Od držanja jo boli zapestje. Ob Luminiti stoji Vesna, socialna delavka, ki so jo k nam napotili iz Centra. Mlada ženska, ki jih nima niti petindvajset, kaže pa jih še manj, ima obraz in telo otroka. Sredi obraza ima velike, prestrašene oči, podobne srnjim. Pred meseci je zaključila študij, ker pa tako kot večina mladih ne dobi službe, dela kot prostovoljka. Upa, da bo na ta način pridobila izkušnje in mogoče kdaj kasneje priložnost za redno službo. Vesna in Luminita sta se v zadnjih tednih zbližali. Vesna se mi zdi manj plaha, Luminito pa sem večkrat videl nasmejano. Vesno tišči lulat. Premišljuje, ali si je prehladila mehur. Preden je odšla od doma, je šla na stranišče, in zdaj jo spet tišči. Kako nerodno. Kje naj med vsemi temi grobovi išče stranišče? Stran od vseh stoji mlad moški. Nekaj časa stoji, potem se sprehodi do bližnje klopi in sede. Od tam gleda zbrano množico. Če bi na pogreb prišla čistilka Aida, bi se ga spomnila, saj ga je vsaj enkrat videla navsezgodaj zjutraj odhajati od mene. Tega, kdo je, ne ve. Nisem ji povedal. Še sam ne vem, kdo je. Moški se zdi zadovoljen. Premišljuje, da je na koncu vse nekako prav in da se vse nekako izide. Ko se iz zvočnikov zasliši žalna glasba, ljudem zastanejo misli. Vsi gledajo predse, vsi čakajo, kaj bo. Eden od štirih uniformiranih mož, ki stojijo za grobom, stopi do mikrofona in po službeni dolžnosti pove par besed. Potem s pogledom ošine navzoče, kot bi preverjal, ali namerava še kdo kaj reči. V mislih šteje do trideset. Ker nihče ne stopi naprej, se obrne k možem za grobom. Na znak se mu pridružijo. Stojijo mirno. Eden od njih drži lesen drog z državno zastavo, s katero nekajkrat zaplapola nad odprtim grobom. Potem zastavo navije na drog in možje odidejo. Ljudje, ki so se zbrali, še nekaj trenutkov molče zrejo predse. Vsak pri sebi premišljuje, ali je konec in ali lahko zdaj grejo ali morajo iz vljudnosti še malo postati, ali kaj. Stari ljudje se prestopajo, kot bi jih zeblo v podplate, kot bi skozi čevlje vdiral hlad, ki je v
resnici strah. To jutro ni smrt prišla k njim, pač pa so sami prišli v njen vrt, kot bi izzivali, kot bi jo prišli prosit, naj pride še kaj naokrog. V glavnem si mislijo, da je meni dobro, ker je to za menoj. Ljudi ni strah smrti, strah jih je bolečine v zadnjih trenutkih. In strah jih je tega, da ne vejo, kam odhajajo in kako je tam, če je sploh kaj, in če ni, kaj potem je. Zame, ki sem prestopil prag med tu in tam, je po njihovem dobro, ne glede na vse. Poleg tega sem imel srečo. Umrl sem v spanju. Ljudje si želijo umreti v snu, vendar večina nima te sreče. Tudi Makemba Alisa, Rabia, Musa, Luminita in Joseph se prestopajo, tudi njih stresa jutranji hlad. Edino Konstanca stoji mirno in se ne premakne. Rina je potrpežljiva. Stoji ob njej in čaka. Adam vsake toliko pogleda proti njima. Odločen je, da bo pristopil, da bo pozdravil Konstanco in spoznal žensko, ki je z njo, vendar ne zdaj. Malo mora še počakati.
Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Vevericam nič ne uide

de publishing-house-goga

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

suivant