Leta milosti

De
Publié par

S pomočjo polnokrvnega magičnorealističnega postmodernega romana izvemo, da so naša življenja prepletena bolj, kot si mislimo. ***NOMINACIJA ZA NAGRADO KRESNIK 2004***

Angeli ali ljudje, varnostna služba ali jezuiti, psihiatri ali pacienti, naša življenja so prepletena bolj, kot si mislimo, in na več dimenzijah. Če povemo to na klepetu ob kavi ali s pomočjo polnokrvnega magičnorealističnega postmodernega romana, morda niti ni tako pomembno. Razlika je v tem, kako. Sebastijan Pregelj ni pisatelj, ki bi to počel površno. Zadovolji se samo s presežki.

Stanka Hrastelj


Publié le : dimanche 29 novembre 2015
Lecture(s) : 1
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771232
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Sebastijan Pregelj
Leta milosti

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-311.2(0.034.2)

PREGELJ, Sebastijan
​ ​ Leta milosti [Elektronski vir] / Sebastijan Pregelj ; [spremna beseda Stanka Hrastelj]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-123-2 (ePub)

281739008

Sebastijan Pregelj
Leta milosti

PRVO POGLAVJE: 1998

I.

Nad mesto so se zgrnili sivi oblaki. Nekaj pred peto je bilo temno kot ponoči, čeprav je bil šele začetek novembra in bi moralo biti svetlo vsaj še pol ure. Z oblakov je pršel dež, tako droben, da niti tisti, ki so s seboj imeli dežnik, niso pomislili, da bi ga odprli. Frančiška je edina hodila po ulici z odprtim dežnikom, ki so se mu mimoidoči stežka ogibali, včasih pa je koga tudi zadela.

Pri semaforju je pritisnila osvetljeno tipko in počakala na zeleno luč. Ko je bila na drugi strani ceste, je odbilo pet. Ravno prav, si je zadovoljno prikimala, stopila pod obok, zaprla dežnik, odrinila težka vrata in smuknila v cerkev. Samo še nekaj ženičk je bilo v sprednjih vrstah, ampak ni se zmenila zanje. Tako ji je pred nekaj meseci, ko se je ob upokojitvi odločila, da bo skrbela za cerkev, naročil pater Virgil, češ da lahko začne s čiščenjem, ko večina odide.

Najprej je odšla v zakristijo, iz katere so majhna vrata vodila v prostor, kjer je hranila vedro, krpe, metlo in čistila. V kotu je stal tudi sesalec, a ga je uporabljala samo pred večjimi prazniki. Ni se ji zdelo primerno, da bi po cerkvi vsak dan tulilo kot ob sodnem dnevu.

Slekla je dežni plašč, ga skrbno obesila na lesen obešalnik in si ogrnila sivo haljo. Z metlo v desni in smetišnico v levi se je vrnila k oltarju, od koder je ošinila ženičke v prednjih klopeh. Zdaj so bile samo še tri. Vse so imele sklenjene roke in zaprte oči, ali pa so gledale tako na drobno, da se je zdelo, kot bi imele zaprte oči. Človek bi lahko mislil, da spijo, je Frančiška namenoma zaropotala s stolom in stopila na preprogo, ki je po sredini vodila od vrat do oltarja.

Ko je bila s pometanjem skoraj pri koncu, se je ena od ženičk dvignila s klopi in stopila do nje. Duše jočejo, je s tresočo roko pokazala proti stropu, kjer je bilo v kotu pritrjenih sedem angelov z belimi krilci in zlatimi kroncami. Slišala sem solze, ki so med mašo padale na kamnita tla, je odšla proti vratom. Kakšne solze neki, se je Frančiška nasmehnila. Čisto mogoče, da je v cerkvi kakšen golob ali vrabec. Sploh ne bi bilo prvič! Ptiči spuščajo svoje drekce vsevprek, se je upognila in na smetišnico pometla prah, ki ga je bilo komaj kaj, saj je bil pred dnevi praznik in je takrat preprogo dobro posesala.

Medtem sta se iz klopi dvignili zadnji starki, obe pokriti z rutama, vsaka s črno torbico, v kateri sta poleg denarnice nosili rožni venec in kakšno podobico za povrh. Frančiška je pometla preprogo do konca, odšla s smetišnico na kamnite stopnice in prah stresla na zelenico. Ko se je vrnila, je na hitro pometla še kamnita tla na obeh straneh klopi.

Pod šesto sliko Križevega pota je obstala. Na tleh je bilo nekaj večjih kosov smeti. Čudno, se je namrščila in pometla, spet pohitela na kamnite stopnice in že hotela stresti smetišnico na travo, pa je namesto tega pogledala, kaj je pometla. Kakšnih oblik ne naredi prah, je zmajala z glavo. Prav lahko bi si mislila, da so otroški prstki, je smetišnico obrnila, da so smeti padle v travo. Vrnila se je v prostor, kjer je hranila čistila, vzela vlažno krpo in na hitro prebrisala klopi. Na koncu je prerazporedila plastične rože okrog oltarja in se nasmehnila; če jih je vsak večer prerazporedila, nihče ni mogel ugotoviti, da v resnici niso prave, še najmanj starke, ki so komaj kaj videle.

Hitro se je preoblekla, pograbila dežnik, pri vhodu ugasnila luč in za seboj dvakrat zaklenila. Ko je že hotela stopiti po stopnicah, se ji je pogled vnovič ustavil na smeteh, ki jih je maloprej stresla na travo. Zares nenavadno, je zmajala z glavo in se sklonila. V soju brlivke nad vrati se ji je še vedno zdelo, da bi lahko bili prstki, čisto majhni, otroški. S kazalcem se je enega previdno dotaknila in začutila nekakšno nelagodje, saj se prst ob dotiku ni spremeni v kaj drugega, pač pa je ostal prst. Zdaj ga je s palcem in kazalcem previdno prijela in dvignila bliže očem. Groza, je iz torbice vzela robec in vanj zavila prst. Pobrala je še preostala dva, odprla dežnik in pohitela proti domu.

Vso pot je premišljevala, ali naj takoj telefonira patru Virgilu. Ni še bilo prepozno. Kaj prepozno – za kaj takšnega ni nikoli prepozno! Upala je, da bo precej sedel v avto in se pripeljal do nje; upala je, da ji ne bo rekel, naj gre ob tej uri na avtobus in se pripelje v župnišče, ki je bilo začasno, medtem ko so obnavljali domače, na drugem koncu mesta. Seveda pa bi to storila, če bi jo prosil. Zagotovo. Pater Virgil ima tudi drugo delo, kajpak, ampak bogve, če je pomembnejše od tega, kar mu ima pokazati.

Ko je Frančiška čez nekaj minut patru Virgilu vsa razburjena povedala, kaj je našla, ji je pater prav mirno rekel, da lahko počaka do jutra. Verjetno so odpadli kakšnemu kipcu. Sama sreča, da ste jih opazili in jih niste vrgli v smeti. Kipci v naši cerkvi so neprecenljive vrednosti. Sama sreča. Ampak to lahko počaka do jutri. Lepo spite, ji je zaželel pater Virgil. Še enkrat hvala.

Frančiška prstov ni vzela iz torbice.

Zjutraj se je zbudila že nekaj pred šesto. Bilo je eno tistih juter, ko se je zbudila bolj utrujena, kot je zvečer legla. Nič čudnega! Ponoči je sanjala o prstih. Pravzaprav je sanjala o drobnem dečku, ki je sredi noči prišel k njej domov in ji povedal, da ima v torbici njegove prste. Da ne bi bilo dvoma, ji je pokazal roko, na kateri sta bila le dva, trije pa so manjkali. Vidite? Ni ji preostalo drugega, kot da mu jih je vrnila. Toda takoj ko je deček odšel, jo je prešinilo, da se bo pater Virgil zaradi tega hudo razburil. Ne bo ji verjel, da je zares našla prste, kaj šele, da je ponoči ponje prišel deček, ki je za povrh rekel, da je napol angel in napol človek, zato je bila prvi trenutek, ko je odprla oči, precej zmedena. Šele ko je vstala, odšla v predsobo in iz torbice vzela robec, v katerem so bili od prejšnjega dne zaviti prsti, se je prepričala, da so bile tisto o dečku samo sanje.

Skuhala si je kavo in pri odprtih vratih v predsobo čakala, kdaj bo pozvonilo. Mislila si je, da zagotovo pred prvo mašo, pa ni bilo nič. Telefon je zazvonil šele nekaj po deseti. Pater Virgil! je kar nekoliko povzdignila glas. Prstki! Saj, je moški mirno odgovoril, zato vas tudi kličem. Jih boste popoldne prinesli s sabo? Popoldne?! je ženska javknila. No, se je moški nasmehnil, popoldne. Kdaj ste pa mislili? Popoldne, je odgovorila ženska. Seveda jih bom popoldne prinesla s sabo.


II.

Frančiška je bila v cerkvi točno ob petih. Videla je, da v zakristiji gori luč. Dobro, ji je odleglo, sama sreča. Po poti je namreč večkrat pomislila, da je pater Virgil mogoče sploh ne bo počakal. Bilo bi mu čisto podobno. Saj se je že večkrat zgodilo, da ni mogel počakati niti pet minut, pa je imela zanj kaj zares pomembnega. K sreči je bil zdaj tam.

Polglasno je pozdravila in vstopila. Ni čakala, da kar koli reče. Takoj je odprla torbico in na mizo položila robec, ga razvila in na les zložila prste, enega zraven drugega. Vidite? se ji je od razburjenja tresel glas. Vidite? Vidim, je moški prikimal, zgrabil enega in si ga natančno ogledal. Verjetno je odpadel kateremu od angelov, je zamomljal čez čas. Nisem kakšen poseben poznavalec, se je popraskal po bradi, ampak tile prsti so rožnati, svetniki pa sivo beli. Se vam ne zdi? je pogledal Frančiško.

Povejte, se je takoj zatem vzravnal, kje točno ste jih našli? Pridite, je ženska pohitela do šeste slike Križevega pota. Točno tukaj, je s prstom pokazala na tla, moški pa je namesto dol pogledal gor in začel momljati, da je imel prav, prsti so odpadli angelčkom.

Jutri pokličem doktorja Kljuna, je pogledal žensko, kot bi pričakoval, da ve, o kom govori. Na tem področju je eden večjih strokovnjakov. Takoj bo vedel, pri čem smo. Doktor Kljun sicer ni posebno pobožen človek, a vseeno. Imam prav? je spet pogledal Frančiško, ki se je samo zmedeno prestopila in zamomljala, da bo pometla cerkev.

Medtem ko je Frančiška pometala preprogo, je večkrat zamomljala, da pater Virgil vedno dela po svoje. Doktor Kljun sicer ni pobožen človek, a ga bo vseeno poklical. Lepo prosim, je ihtavo vlekla z metlo sem in tja, s kakšno pravico se bo doktor Kljun dotikal prstov, ki so odpadli angelom? No, s kakšno pravico?! Prav gotovo ni edini, ki se spozna na takšne zadeve! Prav gotovo ima tudi škofija svojega strokovnjaka, ampak pater Virgil mora vedno delati po svoje. Vedno, je s smetišnico odšla na stopnice in prah stresla v travo. Preden se je lotila kamnitih tal, je dvakrat glasno prestavila stol, da bi predramila ženičke v prednjih klopeh. Ena se je takoj dvignila in odšla, dve sta še ostali.

Bolj kot to, da bo pater poklical doktorja Kljuna, ji je šlo v nos, da tega ni storil takoj, ampak bo šele prihodnji dan. In niti v to ni bila povsem prepričana. Že prejšnji večer bi lahko kaj naredil! Saj se ne zgodi vsak dan, da bi angelom začeli odpadati prsti. Ne, je odkimala sama sebi, ne zgodi se. Ampak pater Virgil mora vedno nekaj po svoje ... vedno. Kdo pravi, da bo ta njegov doktor Kljun imel čas? Gotovo bo trajalo lep čas, preden bo prišel. Medtem nam lahko angeli vsi po vrsti razpadejo.


III.

Konec tedna je Frančiška v cerkvi naletela na moškega s kozjo bradico in debelimi lečami v očalih. Vse luči so bile prižgane, da so jo od svetlega zabolele oči. Moški je hodil gor in dol, strmel pod strop in si v beležko zapisoval opazke. Frančiška je takoj ugasnila nekaj luči, da se je moški zmedeno ustavil, obrnil in pohitel k njej. Dober dan, gospa. Doktor Kljun, se je predstavil. Končno, je ženska vzdihnila, da je bil že skrajni čas. Dolgo smo vas morali čakati. Sama sreča, da niso angeli vsi po vrsti razpadli! je odšla v zakristijo in odprla vrata v svojo ropotarnico. Ko se je z metlo in s smetišnico vrnila, je moški še vedno stal, kjer jo je ogovoril. Luč, gospa, lepo vas prosim, več luči potrebujem. No, saj, je ženska stopila do stikal in prižgala vse luči.

Ravno je začela pometati, ko se je moški spet oglasil. Gospa, vas smem zmotiti? Frančiška je prislonila metlo ob steno in prišla bližje. Prste, gospa, mi lahko pokažete, kje ste jih našli? Tukaj, poglejte, je stopila med klopmi in se pod šesto sliko Križevega pota ustavila. Točno tukaj. Aha, si je moški popravil očala. Pogledal je gor in zamomljal, da bi potreboval lestev, vendar ženske ni hotel več motiti, poleg tega pa je bil prepričan, da je v cerkvi nimajo.

Na stolu je razgrnil žametno tkanino, v kateri mu je pater dal prste, in si jih še enkrat ogledal. Prav gotovo so odpadli angelom, se je nasmehnil, si popravil očala in pogladil brado. Jutri zjutraj jih odnesem Lidiji v laboratorij. V nekaj dneh bom vedel, iz kakšnega materiala so. Medtem si priskrbim lestev in od blizu ogledam angele. Tako bo najbolje.

Naslednji dan je doktor Kljun že navsezgodaj prišel v spremstvu mozoljastega fanta, ki je nosil dolgo lestev. Tukaj mi jo postavi, je s prstom pokazal pri šesti sliki Križevega pota. Postavi jo tako, da bom zgoraj dosegel angele. Vidiš, kje so? Vidim, mu je prikimal fant in postavil lestev tako, da se je z vrhom skoraj dotikala najbližjih krilatcev. In glej, da boš dobro držal, je doktor Kljun stopil na prvi klin. Si me slišal? Sem, mu je prikimal fant in zgrabil lestev.

Doktor Kljun se je s težavo povzpel do angelov. Iz hlačnega žepa je počasi, da se ne bi preveč premikal, izvlekel žepno svetilko in posvetil po krilatcih. No, ljubčki, je zamomljal, kateremu manjkajo prstki? Bo kaj? je obračal svetilko, dokler ni našel roke, na kateri sta bila samo dva. Aha, je vzkliknil, tebi so odpadli! Zakaj ne poveš? se je zahihital in s svetilko posvetil še nekoliko višje, da bi videl, kako je angel pritrjen, a je bilo pretemno. Saj ne more biti kaj zares posebnega, se je spustil po lestvi dol in fantu pomignil, da odhajata.

Pri vratih se je Frančiški zahvalil, ker je prišla odklenit. Lep dan vam želim, je pohitel po stopnicah in čez cesto, fant z dolgo lestvijo pa za njim. Frančiška je pihnila skozi nos, da mu nikoli ne bi odprla – nikoli! Ampak kaj, ko jo je prosil pater Virgil. Njemu res ni mogla reči ne.


IV.

Doktor Kljun! je moški z druge strani zaslišal razburjen glas, ko je nekaj pred pol osmo dvignil telefonsko slušalko. Doktor Kljun, takoj morate priti v laboratorij. Slišite? Slišim, se je odkašljal in vprašal, kaj se je zgodilo. No, je glas z druge strani nadaljeval, tisti prstki, ki ste mi jih prinesli ... saj veste, kateri? Seveda vem, kateri, je pritrdil moški. Kako bi rekla, se je obotavljal glas z druge strani, da je Kljuna že minevalo potrpljenje, veste, tisti prstki so pravi. Seveda so pravi, se je moški na ves glas zarežal. Kaj ne bi bili pravi?! Ženska, ki čisti cerkev, jih je našla točno pod angeli. Ne razumete, je zajecljala ženska na drugi strani. Prsti so človeški! Človeški? se je moški v trenutku zresnil in si pomel oko. Ja, je pritrdila ženska, otroški prstki so. No, hitro pridite. Boste? Bom, je moški odložil slušalko, se do konca oblekel in odhitel na inštitut.

Ko je čez dobrih dvajset minut stopil v laboratorij, je Lidija ravno stala ob mikroskopu, skozi katerega je gledal doktor Novak in ga spraševala, kaj bo rekel na to, kar vidi. Zanimivo, je Novak dvignil pogled in pozdravil Kljuna, ki ni čakal, da bi ga kar koli vprašal. Znanec me je prosil, če bi poskrbel za to reč, je stopil bližje. Kje pa je vaš znanec dobil to reč? je Novak z glavo pomignil proti mikroskopu. Na stropu. Pravzaprav na tleh, se je popravil Kljun. Padli so s stropa. A tako, si je Novak obliznil ustnice. Pravite, da so padli s stropa. Aha, je Kljun prikimal in stopil čisto zraven.

No, še vi poglejte, se je Novak odmaknil od mikroskopa. Zdaj se je Kljun upognil in pogledal skozi objektiva. To, kar vidite, je govoril Novak, je telesno tkivo. Staro je dvesto, mogoče tristo let. Ampak nedvomno gre za prave, človeške prste. To vam lahko potrdim že zdaj. Seveda bomo do konca tedna ugotovili natančno starost in izvor. Povejte mi še, je stopil do vrat in zgrabil kljuko, s katerega stropa so padli?

Preden je Novak odšel, se je obrnil k Lidiji. Poskrbite, da bodo naši ljudje v cerkvi že jutri. In nobenih novinarjev, razumete? Razumem, mu je prikimala ženska. Takoj ko je za seboj zaprl vrata, se je nagnila h Kljunu in vzdihnila, da ni šlo drugače. V takšnih primerih moram obvestiti direktorja. Saj me razumete? Seveda, ji je prikimal Kljun, iz žepa izvlekel škatlo cigaret in eno prižgal. Same sitnosti sem vam nakopal. Če bi vedel ...

Ko je bila cigareta pri koncu, jo je ugasil s curkom vode iz pipe in jo vrgel v koš pod umivalnik. K patru Virgilu moram. Od mene mora izvedeti, da bodo jutri prišli z inštituta. Veste, kako je to. Vem, mu je prikimala ženska.

Čez slabe pol ure je doktor Kljun govoril patru Virgilu, da bodo enkrat prihodnji dan prišli ljudje z inštituta. Veste, se je odkašljal, tole je precej nerodno. Prste, ki ste mi jih dali, sem dal na pregled v laboratorij. Kajpak zaradi restavriranja. Ampak potem se je obrnilo tako, no, saj ne vem, kako naj povem. Veste, je z roko segel v žep, otipal škatlo cigaret in jo hotel izvleči, pa se je zadnji trenutek spomnil, da je v župnišču. Bogve, je pomislil, če se sme v župnišču kaditi. Cigareta bi se mi prilegla. Prosim? je duhovnik nagubal čelo, ker ni bil prepričan, da je razumel prav. Doktor Kljun se je v zadregi popraskal po glavi. Besede so mu kar same ušle iz ust. Seveda, se je nasmehnil duhovnik, ko je videl, da Kljun nekaj menca in ga je po vsej verjetnosti razumel, namreč, da bi eno prižgal. Prosim, je iz predala vzel steklen pepelnik in ga postavil pred doktorja, lepo prosim.

Kje sva že ostala? je Kljun dvakrat globoko potegnil, da se mu je zvrtelo pred očmi. Aha, je otresel cigareto, to sem vam hotel reči, da so prsti, ki ste mi jih dali, pravi. Ne vem, če razumete, ni čakal, da bi duhovnik kar koli odgovoril. Ko pravim, da so pravi, ne mislim, da so pravi, se pravi od angelov ... čeprav so od angelov ... še kako so od angelov ... ko pravim, da so pravi, mislim, da so pravi, človeški. Razumete?

Poslušajte, se je duhovnik nasmehnil, kako to mislite, človeški? Tako kot sem rekel, se je Kljun ugriznil v spodnjo ustnico. Človeški. Otroški. Skratka, ne iz marmorja, ne iz lesa, ampak iz mesa. Saj dovolite? je pater Virgil segel po škatli cigaret in vzel eno.

Jutri pridejo z inštituta, je vzdihnil Kljun. To verjetno pomeni, da bodo angele sneli s stropa in jih prepeljali na inštitut. V laboratoriju jih bodo zadržali samo toliko, da jih pregledajo. Potem vam jih bodo vrnili. Prav gotovo. To že, je duhovnik nekoliko nagnil glavo in sklenil roki, to že ...


V.

Zjutraj je na pločnik pred cerkvijo zapeljal kombi, iz katerega je stopilo nekaj ljudi, ki so pohiteli do bližnjega bifeja, si naročili kavo in prižgali vsak svojo cigareto. Ko so se vrnili pred cerkev, so bila vrata na stežaj odprta. Najprej je vstopila ženska, se razgledala in odšla v smeri, iz katere je prihajala medla svetloba. Dobro jutro, je glasno pozdravila, čeprav ni nikogar videla. Z inštituta smo prišli. Kar naprej, je zaslišala moški glas in takoj zatem zagledala moškega, ki je ravno slačil mašna oblačila. Ne bom vas motil, je moški pogledal žensko. Ključ, je s prstom pokazal na mizo. Samo to vas prosim, da zaklenete, ko boste končali. Ključ pustite v bifeju pri natakarici. Seveda, je ženska prikimala in ključ spravila v hlačni žep.

Medtem so možje iz kombija prinesli štiri zaboje, enega z orodjem in tri za primerke. Postavili so jih ob steno pod šesto sliko Križevega pota. Eden je s podaljškom za elektriko hodil naokrog, dokler ni našel vtičnice, drugi je takoj začel razmeščati reflektorje, s katerimi je osvetlil angele pod stropom. Potem sta skupaj postavila posebno lestev s stojiščem na vrhu.

Pripravljeno, je prvi poročal moškemu v črnem puliju in z baretko na glavi. Dobro, je moški prikimal in se povzpel po lestvi. Od zgoraj je pomahal, naj desni reflektor obrnejo nekoliko bolj proti steni. Tako, tako! je zaklical, ko je bil kot pod obokom osvetljen. Zdaj je iz žepa vzel očala in si natančno ogledal angele. Ves čas je nekaj momljal in zmajeval z glavo. Iz drugega žepa je vzel pinceto in se previdno dotaknil najbližjega krilatca. Nalahno je potrkal po angelovi roki in si prikimal, da je dovolj trda. Ne bi smelo biti kakšnih posebnih težav, je zlezel nazaj dol in stopil k ženski: Lahko začnete.

Ženska je stopila do zaboja z orodjem in pograbila posebne, s tkanino prevlečene klešče. Zlezla je na lestev in se lotila najbližjega angela. Ni bilo dolgo, ko je dol prinesla prvega in ga previdno odložila v zaboj za primerke. Čez tri ure so imeli v zabojih vseh sedem angelov. Na hitro so pospravili, zaboje odnesli v kombi, pogasili luči, zaklenili vrata in ključ odnesli v bližnji bife.

Saj me bo kap! je Frančiška kasneje, ko je prišla počistit, sklenila roki. Kakšno so pustili za seboj! Kot bi bili tatovi in ne ljudje z inštituta, je pohitela v ropotarnico, pograbila sesalec in se vrnila pod obok, kjer so bili še malo prej angeli, zdaj pa je zevala praznina. Da bi človeka kap! je ponovila. Sicer pa boljšega niti nisem pričakovala, je momljala. Tale doktor Kljun. Le kje ga je pater Virgil našel? Me prav zanima, kje?! je vključila sesalec, da je zatulilo kot hudič.

Z vlažno krpo je prebrisala tla, na hitro prerazporedila rože okrog oltarja in nekoliko odmaknila veliki beli sveči. Tudi tega niso mogli pustiti pri miru. Ko bi potem vsaj vrnili tja, kjer so dobili. Ampak ne, gospodje z inštituta pustijo sveče tako blizu oltarja, da bi zagorel prt, če bi jih prižgala, se je obrnila in hotela oditi, pa je pod obokom, izpod katerega so malo prej odnesli angele, zagledala starko, ki je ravno pokleknila na kamnita tla, iz torbice vzela rožni venec in se pokrižala.

Stopila je do nje in zamomljala, da kaj takšnega še ne. Bogpomagaj, je starka boječe upognila glavo. Veste, je tiho spregovorila, oni dan sem slišala jokati duše. In danes? Kar poglejte, angeli so odleteli. Vidite? Gospa, se je Frančiška prestopila, angele so odpeljali ljudje z inštituta. Na preiskave so jih odpeljali. Kako? je starka dvignila pogled. Ljudje z inštituta so jih odpeljali, je ponovila Frančiška.

Kaj se pa greste, lepo vas prosim?! je starka stežka vstala. Vse ste si izmislili, samo da vam ne bi bilo treba priznati! je jezno zamahnila s črno torbico. Nočete priznati, da v naši cerkvi jočejo duše! Nočete priznati, da so angeli odleteli, čeprav lahko vidite, da jih zgoraj ni! Ampak gospa Frančiška, veste, tako trapasta pa nisem, da bi vam verjela! Tako trapasta nisem, se je odmajala v prvo klop. Menda ne boste rekli, da so jih odpeljali na pregled v zdravstveni dom! Menda ne! Pa zdravstvene knjižice, je čez čas jezno zaklicala proti Frančiški, so imeli zdravstvene knjižice potrjene?! Frančiška se ni več menila zanjo. Pohitela je ven in proti domu.

Pri nabiralnikih je srečala Mateja, študenta, ki se je pred kakim letom vselil v najemniško stanovanje pod njenim. Pridržal ji je vrata in jo glasno pozdravil. Frančiška mu je odzdravila in pohitela po stopnicah gor, kot bi se ji ne vem kako mudilo. Matej je pogledal za njo in zmajal z glavo, da ni pri pravi; včasih je moral tudi po deset minut poslušati njeno blebetanje, spet drugič mu je komaj odzdravila. Ampak z njo je hotel imeti dobre odnose. Že zaradi tega, ker je od moškega, ki mu je oddajal stanovanje, slišal, da je prejšnjega najemnika spravila ven. Pa ni bilo drugega; na živce so ji šli njegovi prijatelji, ki so na blok prislanjali kolesa. Vso fasado nam bodo podrgnili, se je jezila. Ker ni zaleglo, je začela sosedom po malem govoriti, da so hašišarji. Saj vidite, kakšni so! Ven jih moramo spraviti. Ven iz našega bloka! In so jih spravili ven.

Matej se je na avtobusu prerinil v zadnji del, se s čelom naslonil na šipo in gledal avtomobile, ki so vozili za avtobusom. Dve postaji pred fakulteto je – medtem ko je avtobus stal – na pločniku zagledal punco. Ni se mogel spomniti, ali jo pozna, vsekakor pa je bil prepričan, da jo je že videl. Samo kje in kdaj? Kje in kdaj? je vrtalo po njem.

Ko je avtobus ravno speljal, je skočil k izstopnim vratom in udaril po šipi: Odprite! Ljudje okrog njega so ga začudeno pogledali. Kaj niso bila dovolj dolgo odprta? Dovolj dolgo so bila odprta, jim je bral z obrazov, samo ti si stal, kot ne bi bila postaja, na kateri moraš dol. Čisto vseeno mu je bilo. Šofer je že naslednji trenutek sunkovito zavrl in odprl vrata. Tisočkrat hvala! se je Matej zadrl in skočil dol.

Zdaj je bilo dekle že precej naprej. Pohitel je za njo. Ni bil prepričan, kako jo bo ogovoril, ampak upal je, da pride samo od sebe. Prav gotovo, je stopil še hitreje, ker se mu je zdelo, da jo dohaja prepočasi. Lahko bi se zgodilo, da bi jo v množici spregledal ...


VI.

Malo kasneje sta Matej in Agata, kot je na kratko povedala, da ji je ime, sedela na klopci pred trgovino. Takrat je začelo rahlo deževati. Matej je pomislil, da ravno prav, ker ne bo mogla še enkrat odkloniti povabila. Sicer pa se mu je prej, ko je rekla, da ni niti žejna niti lačna in lahko sedeta kar na klopco pred trgovino, zdelo precej nenavadno. Na klopci pred trgovino so čez dan sedeli klošarji, medtem ko so od mimoidočih zbirali denar za novo litrco. Kadar ni bilo klošarjev, je to izkoristila katera od ženičk, da je lahko v miru preložila stvari, ki jih je pravkar kupila, saj jih v cekar ali vrečko ni mogla zložiti tako kot je hotela, ker se na blagajni vedno mudi in vsi postanejo nervozni, če je starejši človek počasen. Zvečer so se pri klopci zbirali srednješolci in si iz trgovine nosili namizno belo, dokler ni bil čas za naprej. Kakšna šala je potem to? je Matej pomislil in isti trenutek odgnal misel, ker je hotel odgnati tudi kakršna koli pričakovanja. Dobil je priložnost.

Prvi trenutek se je počutil precej bedasto, ko sta takole sedela na klopci, in ni vedel, kaj naj reče, ampak potem so besede – kot je upal – prišle same od sebe, le da niso bile povsem takšne, kot si je želel. Začel je o vremenu in pomislil, da začenjajo z vremenom samo tisti, ki se nimajo pogovarjati o čem boljšem, iz vljudnosti pa vseeno hočejo govoriti, zato je takoj nadaljeval, da se mu zdi znana. Ne vem, če se poznava, ampak mislim, da sva se že videla, je nagubal čelo in pomislil, da je to še slabše. Agata se je obakrat nasmehnila.

Mateju je začelo vrtati po glavi, naj vendar reče kaj takega, da bo lahko Agata kaj pripomnila ali povedala. Kar koli! Popraskal se je po komolcu, ki ga ni srbel, in začel govoriti o tem, da jo je videl z avtobusa. Peljal sem se na predavanje, se je nasmehnil in dodal nekaj malega o študiju ter končal s tem, kako je skočil z avtobusa. Upal je, da bo zdaj spregovorila, pa se to ni zgodilo. Gledala ga je s svojimi globokimi, rjavimi očmi in čakala, da pove še kaj.

Takrat je začelo rahlo deževati. Ravno prav, je pomislil in se začel pripravljati, da jo še enkrat povabi v slaščičarno ali kavarno, a mu besede nikakor niso hotele z jezika. Potem so začele z neba padati debelejše kaplje. Najbolje, da skočiva v slaščičarno, je končno pomignil z glavo po ulici dol, drugače bova čisto mokra. Ni treba, je Agata odkimala, češ da ni niti lačna niti žejna, tako in tako pa dežuje. Matej ji je prikimal in jo vprašal po telefonski številki. Številka? je Agata nagnila glavo. Matej si je s čela obrisal dežne kaplje, iz zvezka iztrgal list in iz žepa potegnil nalivnik ter napisal svojo številko. Pokliči kaj, ji je pomolil listek. Domov moram, je Agata vzela listek in vstala. Dobro, ji je Matej prikimal in jo vprašal, če ga bo poklicala. Ne vem, je Agata skomignila z rameni. Rada pa bi, se je obrnila in odhitela po ulici gor.

Med predavanjem je Matej premišljeval o Agati. Bolj ko je premišljeval, bolj nenavadna se mu je zdela. Malo trčena, se je nasmehnil, ampak lepa kot angel. Z zadnje strani je v zvezek napisal: Nisem niti lačna niti žejna, tako in tako pa dežuje. Agata.


VII.

Nekaj dni kasneje so vsi časopisi pisali samo eno – grozljiva najdba! Cerkev so namesto angelov krasila otroška trupla!

V enem izmed dnevnikov je bil intervju z žensko, ki je našla otroške prstke. Ni mogoče, je Matej s prsti ene roke bobnal po mizi, medtem ko si je s prsti druge navijal lase. Saj to je vendar naša Frančiška, je bral, kako je sprva mislila, da je prah, potem da so kamniti prsti svetnikov ali angelov, ki krasijo cerkev, na koncu pa se je izkazalo, da so čisto pravi, otroški prstki. Še danes se stresem, če samo pomislim, kaj sem našla! je bil zadnji stavek. Če jo te dni kaj srečam, jo vprašam o zadevi, se je Matej nasmehnil in si v skodelico natočil preostanek kave in do roba še hladno mleko.

V nekem drugem časopisu je bil krajši pogovor s patrom Virgilom, ki je trdil, da je prav tako zgrožen kot vsi ostali. Na vprašanje, če je kdaj imel katerega od angelov, ki so krasili njegovo cerkev, v rokah, je odgovoril, da ne. Menda ne mislite, da duhovniki pestujemo kipce, ki krasijo naše cerkve? je pisalo nekaj vrstic niže.

Posebej dolg je bil pogovor z doktorjem Kljunom, objavljen čez drugo in tretjo stran dnevnika, ki je izhajal točno opoldne. V njem je doktor Kljun razlagal, da je prstke odnesel v laboratorij. Samo tako je mogoče natančno ugotoviti material in starost, to pa sta za restavratorja pomembni informaciji. Niti jaz niti kolegica v laboratoriju nisva na prvi pogled posumila, da gre za prave, človeške prste, je bilo v navednicah. Ampak pod mikroskopom je svet drugačen.

Toliko o zadnjem odkritju. V nadaljevanju je novinar spomnil, da se je doktor Kljun že v času študija ukvarjal z nenavadnim pojavom, o katerem se tistikrat ni pisalo dosti, pisalo pa se vendar je. Govora je bilo o banderi svetega Bolfenka, ki naj bi jo prinesli priseljenci v času srednjeveške nemške kolonizacije. Doktor Kljun je pojasnil, da so bili povojni časi takšnim pojavom nenaklonjeni. Prvič, ker je šlo za bandero svetega Bolfenka, torej za cerkveno reč, in drugič, ker je sveti Bolfenk nemški svetnik, se pravi Nemec, njim pa tedanje oblasti niso bile naklonjene.

Pod fotografijo bandere svetega Bolfenka je pisalo, da je v zgodnjih petdesetih letih kar nekaj ljudi trdilo, da se jim je, potem ko so imeli med mašo glavo povito z bandero, močno popravil vid, bila pa sta tudi primera, ko sta slepa otroka spregledala. So zdravniki pregledali ljudi, ki so čudežno ozdraveli? je zanimalo novinarja. Kje neki! je odgovarjal doktor Kljun. Tedanje oblasti so vse postavile na laž. In vas, je spraševal novinar naprej, zakaj so vas poslali tja?

Poslali so me z namenom, je pripovedoval doktor Kljun, da pregledam bandero in ugotovim, če je res kaj na tem. Jasno je bilo, da ničesar ne bom mogel ugotoviti. V tem primeru je bila rešitev naslednja: bandero sem moral spraviti v Ljubljano. Da bi razumeli, zakaj je bilo potrebno bandero pripeljati v mesto, morate vedeti, da je imel tedanji župan sina, ki je bil od rojstva slep, je bilo zapisano v navednicah. Govorice o banderi so kajpak obudile upanje. Seveda pa niso bili takšni časi, da bi lahko župan sina odpeljal v cerkev, je pisalo pod fotografijo doktorja Kljuna.

Novinar je članek zaključil s stavkoma, da je doktor Kljun kljub nasprotovanju tamkajšnjega župnika odpeljal bandero svetega Bolfenka v Ljubljano. Županov sin ni spregledal, bandere pa tudi nikoli niso vrnili.

Vse naslednje dni so bili časopisi še naprej polni reportaž, velikih barvnih fotografij in kolumn o grozljivi najdbi, saj se zanimanje ni poleglo. Prej nasprotno. Za konec tedna je bila na nacionalni televiziji napovedana okrogla miza. Oglaševalski prostor pred in po oddaji je bil kljub pretirani ceni razprodan v enem samem dopoldnevu. V studio naj bi prišli doktor Kljun, pater Virgil, ženska, ki je našla prstke, priznani umetnostni zgodovinar, specialist za cerkveno zgodovino, psiholog, mogoče tudi nadškof, vendar so ljudje na televiziji v to, da bo prišel nadškof, dvomili. Na koncu se je zgodilo, da napovedane oddaje sploh ni bilo.

Matej je opazil ljudi, ki so se v tistih dneh začeli pojavljati okrog bloka. Mislil si je, da so novinarji, ki z vseh strani prežijo na sosedo Frančiško, saj bi vsak želel dobiti še kako izjavo, mogoče podrobnost, ki bi se je ženska spomnila šele zdaj in je prej ni omenila, čeprav so jo eno in isto v nekaj dneh vprašali vsaj stokrat.

Oprostite, ker motim, je nekoliko kasneje stal pred njenimi vrati. Jaz sem, Matej. Kaj hočete? je zanimalo žensko. Ničesar nočem, ji je odgovarjal skozi zaprta vrata. Mislil sem samo, da vam lahko iz trgovine prinesem kakšno malenkost. Vi si verjetno ne želite ven? Ne, je odgovorila ženska. Za znoret! Veste, Matej, to je za znoret! Ves čas zvoni telefon, pa domofon in včasih tudi na vratih. Da bi jih vrag! Ampak ko ste se mi ravno ponudili ... pa bi vas res prosila ... če ste tako ljubeznivi. Saj zato sem prišel, je Matej pokljukal, naj za božjo voljo vrata vsaj pripre, da se bosta lahko normalno pogovorila.

Stopite not, je ženska odprla vrata. Hitro, da vas kdo ne vidi! je takoj, ko je bil notri, zaprla in dvakrat zaklenila. No, stopite naprej, mu je z roko pokazala v kuhinjo. Nimam pospravljeno, je skomignila z rameni. Nikogar nisem pričakovala. Ni važno, je Matej zamahnil z roko. Ženska je odkimala, da ni tako. Mi boste morali oprostiti. Sedite, je zgrabila krpo in na hitro pobrisala mizo. Bi kavico? Ni treba, hvala, se je Matej zahvalil. Samo toliko sem prišel, da vas vprašam, če kaj potrebujete iz trgovine. Na listek vam napišem, se je ženska nasmehnila in iz miznega predala vzela listek in svinčnik.

Preden je Matej odšel, je vzdihnila, da je res težko. Nisem vajena, da so mi ves čas za petami. Česa vsega me niso vprašali?! Ampak, gospa Frančiška, je Matej spravil listek v žep, takšne najdbe ni bilo že desetletja, mogoče stoletja! Ne začenjajte še vi, ga je pospremila do vrat in mu šepnila: Enkrat na dolgo in dvakrat na kratko. Tako pozvonite.

Pred blokom je Mateja ogovorila mlajša ženska. Zanimalo jo je, če živi v tem bloku, kako dolgo in seveda če pozna gospo Frančiško. Še bolj jo je zanimalo, kakšna je gospa Frančiška, kakšna je bila prej in če se je v zadnjem času kaj spremenila. Ste opazili kaj posebnega? Ste kaj slišali? Gospod? Gospod ...

V trgovini je hitro nabral, kar je potreboval zase in za sosedo. Pri blagajni je s police vzel nekaj revij in časopisov, jih prelistal, potem pa vse vrnil, češ da bo v naslednjih dneh napisanega še več. Stvari iz vozička je v dveh ločenih kupih naložil na tekoči trak in blagajničarki rekel, da bo plačal vsakega posebej. Ženska mu je prikimala in vprašala, če je drugi kup za sosedo. Kako? je iz žepa izvlekel denarnico. Tole, je blagajničarka pokazala s prstom, je za gospo Frančiško? Sem uganila? Matej se je nasmehnil, blagajničarka pa mu je šepnila, naj jo lepo pozdravi. Povejte ji, da jo pozdravlja Julka iz trgovine. Ona bo že vedela, katera. Prav, je Matej prikimal in z vrečko v vsaki roki odšel proti domu.

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant