New book

De
Publié par

Potaknjenci, Majin četrti roman, so zgodba o (na prvi pogled) nemočnem Patriku, ki mu ukazujejo številne ženske njegovega življenja, od babice, tet in mame do žene. Precej travmatizirani brezposelni biolog srednjih let, oče treh otrok, se naenkrat znajde na sodišču, obtožen posilstva in umora. Takrat se zgrnejo sodna poročila, o njem govorijo ljubezenska pisma, kriminalistična poročila, psihološke analize, iz katerih detektivsko razbiramo, kdo je morilec, pa tudi kdo je pravzaprav Patrik Šelec. Tako se sestavlja mozaik, ki bo nujno nedokončan, nepopoln, saj vsak košček odseva drug obraz.

Z duhovitim paradoksom o želvi in Ahilu je Patrik, sodobni Ahil, ki je medtem postal lastno nasprotje, pokazal na varljivost običajnih, s čuti pridobljenih spoznanj. Toda ker je avtorica svojo pripoved zasnovala izrazito ambiciozno, se prividnost kaže najprej na ravni junaka in nato še na ravni zgodbe.

Gabrijela Babnik


Publié le : lundi 1 février 2016
Lecture(s) : 1
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770730
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Maja Gal Štromar
Potaknjenci



Popolnosti je vseeno. V popolnosti vse eno.

Slabo nam je in na bruhanje nam gre zaradi guganja na razburkanem morju krivde. Tako si nas včasih predstavljam, sebe in svoje tovariše tarnavce, melanholike in pametnjakoviče, ki še vedno plovemo, kot so naši predniki – in, oh, vsi oslabeli, kot psom nam je slabo, v presledkih vzklikamo, zdaj eden, zdaj drugi, "Oče, kako si mogel?", "Mama, zakaj si to storila?" in zgodbe si pripovedujemo, medtem ko se velika ladja nagiba in guglje, in tekmujemo, kdo ima najbolj zaribano mater, kdo najbolj nevednega očeta, to ni nič proti mojemu, ti umazanec, ponižanje za ponižanjem, sramota za sramoto ... Prijatelji moji! Prostaški in s krivdo obloženi bratje v gospodu! Ljubčki moji! Tovariši moji! Se bo ta zafukana ladja že nehala gugati? Kdaj? Kdaj, da že enkrat prenehamo tožiti, kako nam je slabo, in da gremo ven na zrak in zaživimo!

(Philip Roth, Portnoyeva tožba)

Hmelj je hudičeva rastlina. Tako pravijo legende. Hmelj, Humulus. Dvodomna rastlina. Tako jo imenujemo, ker ima moške in ženske dele. Moške dele ji odstranijo, da ne pride do oploditve, s tem se poveča hektarski donos. Obiralci hmelja so zadovoljni, a takšen hmelj ima grobo, neprijetno grenkobo. Da, predvsem grenkobo. Ženski neoplojeni storžki.

(Patrik Šelec, Bršljanovo gnezdo)

Simpel ni opazil, da vsi kombinirani avtomati delajo tako na kartico kot na kovance. Ne mara, da se stvari spreminjajo čez noč, istočasno pa vse sranje ostaja večno dolgočasno. Sprememba je sranje, ponavljanje pa ravno tako, pizda.

(Matias Faldbakken, Skandinavska mizantropija)

Mami, ko boš umrla, boš pustila ključ od špajze v vratih?

(Jordan Pernau, Ženska drugje)

*

Včeraj je mlajša ženska, stara 34 let, na policijsko postajo podala kazensko ovadbo zoper identificirano osebo P. Š., 47, zaradi suma storitve kaznivega dejanja posilstva po členu 180/l Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Iz podane kazenske ovadbe je bilo razvidno, tako je navajala oseba, da naj bi jo znanec v avtomobilu znamke Renault Megane Grandtour metalne svetlomodre barve nekje na relaciji od Grožnjana do slovenske obale z uporabo sile primoral k spolnemu občevanju. Uporabil naj bi fizično nasilje, stiskal naj bi jo za vrat in ji zvijal roko ter naj bi jo tudi udaril. Čeprav se je oseba upirala tako, da ga je grizla in se mu poskušala izviti iz močnega prijema, jo je prisilil, da je sedla na zadnje sedeže avtomobila, kjer ji je odpel in dvignil krilo, raztrgal srajco, ji razkrečil noge, ji porinil spolovilo v vagino in pričel s spolnim aktom. Medtem ji je desnico držal čez usta, da ne bi kričala, dejanje pa je dokončal tako, da je vanjo izlil svojo semensko tekočino.

Kriminalisti Sektorja kriminalistične policijske uprave in policisti policijske postaje smo takoj po prijavi kaznivega dejanja opravili ogled kraja kaznivega dejanja in vsa potrebna kriminalistično-tehnična opravila.

Oškodovanka je opisala osumljenca in povedala, da je dejanje zakrivil njen znanec, P. Š., moški srednjih let, rahlo debelušen, delno plešast in z lepimi belimi zobmi, ki je bil na dan dejanja oblečen v temnozelene žametne hlače in svetlejšo srajco. Oseba, ki ustreza opisu, je bila na podlagi zbiranja obvestil izsledena na domu in odpeljana na policijsko postajo. Na podlagi opravljene identifikacije smo ugotovili, da je domnevni storilec naznanjenega kaznivega dejanja dejansko P. Š., 47, ki sicer očitano mu kaznivo dejanje zanika.

*

Spominjam se neke pomladi svojega otroštva. Nedelja je bila. Tako tipično omotična. Ovita v kepo neprebojne zamolčanosti. Zdelo se je, da so tistega dne drevesa še počasneje upogibala svoje krošnje. Nedelja, ko vse obstane. In četudi spiješ tri skodelice močne črne kave, te nedeljska otopelost ne izpusti zlahka iz krempljev. Odpeljali smo se proti severu države, na obisk k nekim daljnim maminim sorodnikom. Vedno so se kje našli še neznani bratranec, teta, polstric, ki jih je bilo treba obiskati in osebno spoznati. In obilno obdarovati. Skozi okna zadnjih sedežev avtomobila opazujem neskončno ravnico, polno hmeljevih nasadov. Hmelj je vzpenjavka, da, nekako tako kot moj ljubljeni bršljan. Zato mu v oporo nastavijo žičnice, po katerih se pridno vzpenja. Vedno pridno po vnaprej ustaljenih poteh. Oče je med vožnjo razlagal, da obstaja več vrst hmelja. Zapomnil sem si le ime Ahil. Šele kasneje, med študijem biologije, sem spoznal še druge vrste. Auroro, Atlas in Celeio.

»Vidiš, Patrik, ko se bo hmelj povzpel čisto do vrha žičnic, ko bo s svojimi zelenimi viticami dosegel zadnji centimeter, potem bo konec šole. Počitnice bodo.«

»Oči, a bom po tem, ko bo hmelj obran, moral nazaj v šolo?«

»Ko bo hmelj obran, da. To bo na jesen, septembra. Takrat boš moral nazaj v šolo! In tam se boš naučil marsičesa. Na primer vsega o hmelju Ahilu, pa tudi o njegovem soimenjaku, grškem junaku Ahilu. Pa paradoksa o njem in o želvi! A šele na jesen …«

Kakšno zvezo imata grški Ahil sredi hmelja in želva, mi takrat res ni bilo jasno. V svoji mali zmedeni otroški glavi sem si ju lahko le predstavljal. Ahil s ščitom in sulico gol do pasu, plečat in zasopel sredi hmeljevih nasadov teče za želvo. Okoli gležnja se mu razraščajo zelene vitice in ga ovirajo pri teku. Briše si pot in pije pivo. Želve pa nikakor ne more ujeti.

Oče pa je nadaljeval:

»Da bi obrali neoplojene ženske storžke, gojimo hmelj. To imenujemo korist neoplojenosti. In iz njih pridelamo začimbo za pivo. A hkrati iz njih tudi izvlečemo estrogene substance, s katerimi zdravimo prezgodnjo ejakulacijo in priapizem ali, bolj preprosto, dolgotrajno, bolečo in nenadzorovano erekcijo.«

Mama je dregala vanj, ga vlekla za rokav in šepetala: »Franc, ne tako radikalno, prosim te, Franc, ne!«

»Poznamo pa tudi Humulus lupulus, divji hmelj. Čisti kri in ureja prebavne motnje …«

Oče je govoril in govoril, mama ga je trepljala po hrbtu, s komolcem dregala vanj in s kazalcem potisnjenim pod nos nakazovala, naj molči. Jaz pa sem naslanjal čelo na avtomobilsko šipo in gledal, kako se hmeljev labirint oddaljuje. In z njim huda bitka za zmago. Rad bi bil Ahil, mi je rojilo po glavi, tako močan in mišičast, zmagoviti poveljnik Mirmidoncev. Toda v tej zgodbi zmaga želva. In tudi jaz bi rad zmagal. A če hočem zmagati, moram postati želva? Počasen kot želva? Zaprt in zaščiten v želvjem oklepu? Krhek in ranljiv kot želva? Tako sem tuhtal, grizljal spodnjo ustnico in s koncem jezika drezal v majajoči se zob, da je skelelo in me vztrajno opominjalo, da sem še vedno otrok, samo otrok na zadnjem sedežu bele stoenke, ki drvi med hmeljevimi nasadi. Očetovo razlaganje je maminim opozorilom navkljub nedvomno radikalno poseglo v moja nemirna otroška tuhtanja, ki so se širila in se vedno bolj zapletala v hudičeve podsobane! Podsobane, ki jih je moja plemenita babica Marijana Šelec, očetova mama, imenovala chumnatte. Sobane, preraščene s hudičevimi rastlinami, ovijalkami, vzpenjavkami. Chumnatte moje rodbine. In vanje sem vstopal nevede. In morda nevede vanje še vedno vstopam. In tam čemim. Dolgo. Tudi leta, če je treba.

Nekega dne sem zaslutil izhod. Kot si izhod poiščejo podivjane mesarske muhe, Sarcophage carnarie. Vse je dišalo po omamnem pivskem sladu. Videl sem spenjeno svetlobo daleč na obzorju, a od nje me je ločevalo navadno okensko krilo. Milimeter stekla do svetlobe. Milimeter natrijevega steklovja do spenjene sladkosti. Sfalilo je samo malo. Samo milimeter. Moje čelo ob šipi, nemirne misli, oklepljena Ahil in želva v hmelju ter dolga otopela nedelja, ki se je vlekla kot jara kača po neskončni avtocesti.

img

*

Ko sem nekega dne babici Marijani razlagal, da hmelj potrebuje samo še centimeter do vrha žičnice, in potem bodo nastopile tako dolgo pričakovane počitnice, je samo pomignila z brado in mi pritrdila. »Da, samo malo, čisto malo nam je sfalilo. En centimeter. Ein bisschen.« S tresočimi rokami si je prižgala cigareto in nadaljevala: »Samo centimeter naše zemlje, in Trst bi bil naš! Mulc, ti tega še ne veš! Pojma nimaš!« Puhnila je dim proti velikemu okroglemu mavčnemu grbu, ki je visel nad vrati njene chumnatte, in ga prestrelila s končkom očesa. Njen pogled je bil mračen in očitajoč. Kakšno zvezo imata Trst in hmelj? Ni odgovorila. Morda je naglušna, sem pomislil. Ali je sploh slišala, kaj ji govorim? Saj ne vem. »Trst je naš! Trst je naš!, so vzklikale množice. Vihrale so zastave, titovke so letele po zraku, pokale so karabinke. Vsi so bili veseli. Josip Broz - Tito pa je z balkona Doževe palače dvigal prst v nebo in pogumno kazal na tržaški zaliv, v katerem se je trlo zavezniških letalonosilk. Njegovi valoviti svetli lasje so se bleščali v sončnem zahodu. Bučni aplavzi mu niso pustili do besede. Takrat je bilo tu še svobodno tržaško ozemlje. Kako ćemo, tovariši in tovarišice? Trst je naš! Cona A, cona B, jugolire. Drugovi i drugarice, nećemo dozvoliti! Nećemo! Nikako i nikada!« je napletala babica, jaz pa sem nemirno čemel za mizo in jo spoštljivo poslušal. Vedel sem, da ima babica tam preko zveze. Hude zveze, kajti ve, kje se kupijo bomboni. In če hočem do njih, jo moram spoštljivo poslušati. Omamni šesterokotni zeleni gumbki. Da. Trst in njegovi imenitni metini bomboni. Caramelle con gusto alla menta. Z izbočenim grbom na sredi, vsekakor ne v obliki jugoslovanske plamenice, ampak zelenega križa, ki ga jezik večkrat grobo oplazi, dokler ga ne izliže v prosojno lusko. Si predstavljate, kakšen luksuz bi bil, če bi prehodili tisti neznatni centimeter? Samo centimeter! Bombone bi kupovali kar doma. In doma bi bili v Trstu. Če ne bi sfalilo ein bisschen.

»Pa ni bil nikoli naš. Nikoli! Kreteni nesposobni!« je kričala babi in opletala s prižganim čikom, najprej Drine, čez nekaj let pa Filtra 57, ki je zdaj malomarno visel med njenimi skrbno nalakiranimi nohti. »Pa samo centimeter je sfalil, a razumeš, mali? Ein bisschen. Samo centimeter!«

Nisem razumel, kaj jo je tako hudo jezilo. Nisem razumel, bil sem premajhen. Kakšno zvezo imajo Trst in hmelj, bomboni in moje počitnice? A nekako sem jih v polsnu po otročje povezoval. Trst, hmelj in Ahila. Ahila, ki še vedno neutrudno in ves prepoten teče za želvo. Trudi se na vse kriplje, da bi jo ujel. Vidim ga, kako stiska zobe. Vse v njem puhti od napora. Ahil v hmeljevem labirintu, ki z mačeto seka odvečne veje, da bi jo dohitel. Želva pa je tako ali tako že tik pred Trstom. Vidim jo, kako se z oslinjeno maloobmejno izkaznico v ustih meni nič, tebi nič ponosno odplazi mimo carinikov. In v Trstu imajo imenitne metine bombone. Želva jih že kupuje. Z drobno kovinsko lopatko jih nalaga v majhno belo papirnato vrečko. Doma smo ji rekli škrtoc. In nekje vmes je še Tito. Tovariš Tito in njegovi valoviti bronasti lasje, njegov valoviti nasmeh v ponosnih barvah trobojnice. Najbrž pije pivo in je na počitnicah, kajti očetov hmelj je že davno dosegel vrh. Morda je na počitnicah prav v Trstu, na Pjaciunità. Samo centimeter njegove zemlje, in Trst je njegov. Čeprav bi ga babi raje videla na Ponterossu. Rosso carmino. Rosso kot krvava peterokraka zvezda. Rosso kot njeni skrbno nalakirani nohti. A Tita tedaj nisem zmogel dodobra vpeljati v film. V film, ki sem ga poskušal posneti in v svoji otroški glavi smiselno zmontirati v celoto.

*

Moja plemenita babica je bila moja prva učiteljica. Da, prav ona. Babi Marianne Von Schellez. In pri njej ni bilo treba čakati, da bi obrali hmelj. Bila je tam, vedno na voljo moji vzgoji. Prevzgoji. Vedno na razpolago imperativom svojih grofovskih genov. Prav posebna gospa. Samooklicana plemenita dama. Svetlolaska po diktatu sivosti z vedno bleščečimi pentljami v laseh. Z rdeče rosso fuoco nabarvanimi nohti, v razvlečeni pižami in z mehkimi rožnatimi cofkastimi copati. Vidim jo, kako podrsava po temačnem hodniku, ki je malomarno prekrit z rjavim linolejem, da v njem nastajajo zračne grbine. Kot slabo pregneten, grudast čokoladni puding. Smrdi po scalnici mačk. Pikri vonj se meša s sladkobnostjo sivke in belih naftalinskih kroglic strupa proti moljem. Imenovala jih je mottenkuglice. Ogrnjena je v svoj činčilji krzneni plašč, ki ga je podedovala od svoje prezgodaj umrle matere, plemenite Rotter, rojene Zitter, pod njim pa je raztrgana, s cvetlicami posuta pižama. Babi. Vedno skuštrana, a vedno z visoko kvišku potisnjeno brado. Babi z iztegnjenim vratom kot žirafa, ki vidi onkraj. Ki vidi v gene. Ki tako rada barva rodbinske eritrocite v modro. Ki vidi zgodovino in prihodnost in katere vrat se z leti že smelo poveša v golšo. Babi z rahlo kostno vzpetino na hrbtu, ki se strokovno imenuje delna kifoza zgornjega dela hrbta ali bolj po domače želvjak. Želvjak, po katerem bi se kot otrok raje igral skakalnice in avtodrom, kot poslušal njena filozofiranja o modrokrvnem poslanstvu. Babi modrokrvna želva in jaz, Ahil, ki je ne morem ujeti.

Kako rada ogovarja sosede, babi plemenita, v maniri stare grofovske družine. Njen dekliški priimek hrani dvojne črke, in vedno ga izusti, čeprav ga je s poroko z mojim kmetavzarskim dedkom izgubila. Sramovala se je te preproste delavske familije, v katero je padla. Čušendrek, poveri ščavi! In če bi sodil po njenem pripovedovanju, bi si upravičeno mislil, da se je nemili zdrs v sveto preproščino zgodil pod prisilo. Da so jo v nekem zakotnem zulujskem plemenu še bolj zakotne bavbav dežele ugrabili surovi in nasilni barbari, jo zvezali, ji kanibalsko grozili in ji na sveže rane posipali sol ter jih izmivali s kisom. Dokler ni izmučena, podhranjena in prestrašena dahnila usodnega »da«. Seveda ni bilo tako. Z dedkom sta se spoznala na Hvaru. Ona z vedno visokimi, poštirkanimi, urejenimi ovratniki in z meščanskim stanovanjem, katerega velika okna so se razkošno spogledovala s pristanom. On trmast plečat kmetič, ki si je lahko privoščil morje le tako, da se je odločil za delovne počitnice. Ob jutrih je čistil ribarnice, prenašal smrdljive zaboje sardel in orad, popoldne pa v borovih gozdičkih zalezoval mojo ubogo nemočno babi. Tako je iz golega maščevanja nad krivico, ki se je prilepila nanjo kot borova smola na njena podkrila, ko se je prepuščala dedkovim močnim, žilavim dlanem, vse šumnike, ki so se kdajkoli pojavili, z največjo radostjo izpisovala s sch, ch in tudi podvajala črke, kjer se je le dalo, in tako spretno in izvirno dokazovala svoj plemeniti izvor. Ko nas je pošiljala v trgovino, na primer, je na listič napisala Pojdi v sctazuno in kupi schunco, schpaghette, mlecco, deset dag ozwirrkow in podobno. Na koncu pa ni nikoli pozabila pripisati v krasni in direktni slovenščini: in da te ne bom s pasom prebila, mulc frdaman, če si boš spet kupil choccolado! Tako se je tudi na vratih njene temačne čumnate, pardon, chumnatte, iz priimka Šelec izrodila plemenita pošast Schellez. V.D.U. Marianne Von Shellez. Naj razložim kratico, ki naključnega obiskovalca sicer napeljuje k prvemu vtisu, da bi bila gospa lahko vede, torej začasno nastavljena direktorica uspešnega podjetja. Podjetja, ki ga sicer nihče ne pozna, saj na fasado hiše nihče ni izobesil napisa. Na njej je visela le zdolgočasena občinska trinajstica v rdečem kvadratku, ki pa ni prinašala nobene posebne sreče ali privilegijev. Tudi ob petkih ne. Prej nasprotno. In V.D.U. tudi ni pomenilo vudu, kot je velikokrat v gromkem smehu govoril moj oče, njen sin Franc, ko smo se, največkrat ob nedeljskih večerih, od babice vračali domov. Kratico V.D.U. si je babica seveda izmislila sama. In pomenila je zgolj in samo Vojna Dvojna Udova. Zakaj dvojna, naj razložim. Njenega očeta so pihnili v prvi svetovni vojni. Nekje na soški fronti. Nikoli ni povedala, na kateri strani se je bojeval. Vedeli smo le, da je znal izvrstno jahati konja, vihteti sabljo in meriti s karabinko. In da je preklinjal italijansko, nemško in slovensko. Vse hkrati, je zatrjevala babi, kot da bi ga videla na lastne oči. Pa smo vedeli, da ga ni. Oče je sicer hudobno komentiral, da je najbrž s polnimi hlačami uspešno poležaval in končno obležal v blatnih laških vojnih jarkih. Vedeli smo, da je praded rad kockal in pil. In baje je nekoč babi kot deklico celo zakvartal. Če ne bi posredovala prababica, bi jo najbrž res odpeljali divjaki na kakšen osamljen otoški dvorec. Tako je svoji plemeniti materi glede pradedkove junaškosti ugovarjal moj oče. In takrat ga je mirno, vpričo vseh nas, že moškega v zrelih letih, kazensko poslala na stranišče, še prej pa ga je frcnila po glavi. In potem razčustvovano nadaljevala, kako strašno ga je pogrešala, svojega junaškega papana. In spoštljivost do njega je izkazovala tako, da je marcipanove rožnate cvetke z rojstnodnevnih tort, tiste, ki sva si jih s sestro Livijo vedno želela pojesti, odstranila in jih darovala predniku, ki je mrko in plemenito zrl s fotografije v notranjosti steklene omare. Da, pogrešala ga je. Predvsem pa prvo kinodvorano v mestu, menzo za luške delavce in slaščičarno, ki naj bi jih menda posedovala njena »aber wir sind bürgerlich«1 družina v Trstu. Familija z grbom in z dvojnim t-jem v priimku. Samo centimeter, samo centimeter, pa so sfalili, trotli! Med drugo svetovno vojno pa so ustrelili tudi njenega moža, mojega dedka, ki ga torej nisem mogel poznati. A poznala ga nista niti moj oče Franc, po babičino Franz Friederich, in njegova sestra, moja teta Lilika ali po babičino Liliana Gertrude. Na kateri strani in kdo ga je pospravil v večna lovišča, je prav tako ostala velika skrivnost Madame V.D.U. Skrivnost, ki jo je odnesla s seboj v grob. V grob, ki ga je vsaj imela, kajti moževega niso nikoli našli in dedka Šelca zatorej nikoli zares pokopali.

Vidim jo, Marianne Von Shellez, kako v svojem bogatem naročju, vrednem Michelangelovega navdiha, stoično iz dneva v dan prenaša čebulo in nož, v raztrganem in z oljnimi madeži okrašenem žepu pa napol prazno, iztisnjeno tubo paradižnikove mezge. Podrsava proti improvizirani kuhinji, ki je bila žal na drugem koncu temačnega hodnika, in ogovarja sosede.

»Kuhate, gospa Šelec, kuhate? Bo spet golaž ali paštašuta bolonjeze?«

»Ja, natürlich Frau Milka, natürlich, nekaj bo, nekaj! Entschuldigen Sie bitte, moram pohiteti, um zwölf se srečam v mestni kavarni mit Herr Medič. Saj veste, Ich habe viel zu tun, no, auf Wiedersehen!«

Moja babica! Da, moja plemenita babica modre krvi. Kaj pa naj bi drugega rekla, saj ni znala skuhati ničesar drugega kot testenine. Izobrazili so jo namreč za damo. Menda pa tudi za (z)operno pevko. (Z) je vedno dodajal moj oče in se hahljal svoji izvirnosti. Testenine, torej. In še te je babi ogabno razkuhala, da so ob vsakem poskusu, ko si jih hotel nabosti in oviti okoli vilice, doživele klavrn debakel. Zato se je pri moji babici špagete vedno jedlo samo in zgolj z žlico. Vse ostalo, torej nas, je babi raje ovijala okoli prsta. Med mlečnim zdrobom in testeninami torej ni bilo velike razlike. V hladilniku je hranila veliko belo plastično posodo svinjske masti. Kolikokrat mi jo je namazala na tanek kos rženega kruha, ga posolila, ko sem bil lačen, in me kot kraljeviča, prestolonaslednika Von Schellez, napodila ven, na notranje dvorišče večstanovanjske hiše, da bi se igral oziroma med vrstniki preizkušal vrline, o katerih mi je ure in ure razlagala, ko sem bil pri njej v varstvu.

Stranišče, navadno zanikrno leseno kolibo sredi hodnika, si je njena plemenitost delila s polovico stanovanjske stavbe. V njej je živelo kar sedem družin. Dokler se ni nekega dne moj oče odločil in svoji materi za sedemdeseto obletnico pregradil ogromen hodnik. Zaprl ga je z zidaki in ji tako ustvaril majhno prikupno stanovanje s kuhinjo in dnevno sobo, katere majhno okno je, vedno zagrnjeno s težkimi, od cigaretnega dima naphanimi zavesami, skoraj poljubljalo zid sosednje hiše. Seveda je Von Babi dobila tudi spalnico, v kateri je bilo prostora za enoposteljno ležišče in omaro. In na koncu majhnega stanovanja še jagodo na smetani, tako zelo pogrešano stranišče. Marianne si je zaželela straniščno školjko, ki bi bila poslikana z zlatimi ornamenti. Dolgo smo jo iskali in jo tudi našli nekje nad Trstom. Samo ein bisschen nad Trstom. Oče pa se je ničkolikokrat muzal, da bo ta stara (z)operna pevka med svojimi arijami končno lahko po grofovsko srala tja, kamor ji gre oziroma se spodobi. Pod spalnico so ob menjavi že precej načetih trhlih gred čisto slučajno naleteli na nagomilano kamenje. Očetu ni dalo miru in jih je počasi spravil na vrt. Kamen za kamnom. Nekaj mesecev tako. Dokler se ni pred njim razprla ogromna soba brez oken in vrat. Očitno skrivna medetažna kamra, chumnatta, v njej pa je mrgolelo okostnjakov dojenčkov. Več kot sto let stara hiša je namreč nekoč gostila samostanske nune. Babica je torej spala nad pokopališčem in šalili smo se, da se je najbrž uboga nemirna dedkova duša kar samodejno teleportirala vanj. Dedek Šelec, pa čeprav plebejske krvi, je bil pravi gentleman. Še posthumno se je potrudil in se preselil pod njene trhle grede, da plemenita Marianne ne bi ob dnevu mrtvih po nepotrebnem zapravljala za shoppeq rož. Da, dedek je bil lepo vzgojen. In lepih manir, aber natürlich, se je držal tudi onkraj. Nikoli ni potrkaval in strašil, nikoli! Tudi tedaj ne, ko je bil naprošen. Reglci so reglci, ordnung je ordnung, krucenfiksmularija.


___
1 Saj smo meščanska

*

A naj se vrnem k eni prvih lekcij, ki sem jih bil deležen. Babica me nekega dne pokliče k sebi. V njeno sobano, chumnatto, kamor je bil sicer vstop brez njenega povabila strogo krucenfiksmularija prepovedan. Nad vrata si je dala izobesiti mavčni grb, ki ga je v kalup vlil moj oče. Nanj je pritrdil kip laboda v letu. Laboda z zašiljenim kljunom. Mislim, da ga je kupil v isti trgovini nad Trstom, ein bisschen nad Trstom, kjer so prodajali pozlačene straniščne školjke, vrtne škratke, mavčne Sneguljčice in mušnice. To, da je babi mislila, da je jastreb, je čisto vseeno. Družinska heraldika je bila že davno kaputt. V sosednji chumnatti za mizo sedi moja mlajša sestra, Livia. Livia Amanita. Barvice ima in pobarvanko.

Babica me povleče v temačnost sobe, tiho pripre vrata, palec potisne pod nos in mi da vedeti, da se bo zgodil zelo pomemben trenutek. Trenutek, ko me bo obdarila z veliko življenjsko modrostjo. In ta učna ura modrosti bo samo moja in je v nobenem primeru, četudi bi padlo celo vesolje vkup, ne smem deliti z mlajšo in smrkavo sestro. »Ne smeš deliti. Ne smeš deliti! Absolut nicht! Nein, nein, nein! Streng verboten!« Iz srednje, temno lakirane omare iz češnjevine, izpod perila, povleče vrečko bombonov. Zeleni metini bomboni, veliki hit v tistih letih. Kupil si jih lahko na dekagrame v posebnih trgovinah. Seveda, le v tujini. In tujina ni bila daleč. Trst se je bohotil in postavljal v vsej svoji nedostopni centimetrski krasoti že v sosednjem zalivu. Ein bisschen čez mejo. In bomboni iz Trsta so bili najboljši. Caramelle con gusto alla menta. A kar je bilo najpomembnejše, gospodje s komiteja, tako je kvasila babi, jih tam preko meje niso mogli nadzorovati. Verjela je namreč, da v naše bombone vsipljejo poseben čarobni prahec in jih tako zastrupljajo. »Zato vsi tako brezglavo in odvisniško mahljamo tovarišu Titu, ki radodarno razmetava s parolami z balkona Doževe palače. Jasno! Le zakaj potem na televizijski reklami rečejo lakše se diše, lakše se diše? No, zakaj, če nimam prav? No, aber warum? Clever, ni kaj!« je skrivnostno šepetala Von Babi. Z lopatko smo jih naložili v majhne bele papirnate škrniclje, pri nas smo jim rekli škrtoci, in jih potem v fičku med sedeži pretihotapili čez mejo. Nihče nam jih ne bi nikoli zasegel, jasno. A babi je imela svoje paranoje, ki jih je bilo treba spoštovati. Ilegalka Von Schellez. V.D.U.Šverckomerc. S kilogramom kave, s semeni za korenje, ki jih je skrivala, kot bi šlo za industrijsko ali ono drugo konopljo, s kavbojkami, s praškom Dash, v katerem se je nevarno skrivalo pogreznjeno darilo v obliki digitalne budilke. In seveda z metinimi bomboni.

*

Na široko razprem oči, začutim utripanje v senceh. Potim se. Sredi grla se je zagozdil dih. Roke bi se same stegnile proti vrečki, a me lepa vzgojenost prestolonaslednika opozarja, da lahko prvo besedo in prvo gesto izrazi le kralj oziroma kraljica. Tako čakam. Poskušam zadrževati globoko dihanje. Prestavljam ga v grlo. Dviga se, oži, skeli. Zapleta se v naelektreni osir sredi požiralnika. V ustih skomine, slina pa se nabira, kopiči, polni ustno votlino. Utrip v sencih. Trzanje očesa. Potresava v ritmu bitja srca. Zdaj levo oko, zdaj desno. Ničesar ne rečem. Babica se nasmehne in pred mojim nosom večkrat potežka vrečko. Centimeter do škrtoca. Od blizu, od daleč. Da cinglja. Škrta. Okruški sladkorja mamijo in se votlo zaletavajo v krhkost papirnate preperele vrečke. Ogleduje si jo, jo ovohava in mi lepko govori:

»Ostani hladen, pretvarjaj se, da te vrečke ni. Dobro, gut, dobro! Hervorragend, mali, ni je! Du bist ein braver Junge! Sprosti oči, sprosti napetost v licih! Pozabi na trzanje rok, upočasni dihanje! Jasno in ostro me poglej v oči, direktno v zenice, zbudi se in si ponavljaj: 'Ta vrečka je nepomembna, nočem je, ker jih imam že preveč. To, kar mi ponujaš, je pod mojim nivojem.' No, dajva! Schnell, schnell!«

Stisnem pesti, poskušam izdaviti jasen glas. Ne gre. Kako naj lažem? Kako naj se pretvarjam, da imam, ko pa nimam? Nimam! Grgram nekaj, kar bi bilo lahko podobno besedam. Odhrkavam se. Narediti preskok od rženega kruha s svinjsko mastjo do bombonov, hej, in to bombonov iz Trsta!, lepo prosim, ki sem jih videl le ob praznikih, je silno težavno. In potem pade name še teža dodatne krivde … izdajalski lahovski bomboni! Tisti, ki jih delajo onkraj. Preko. Drugačni in sovražni. Napadalci naše integritete. Drugovi i drugarice, kako ćemo?Pa valjda nećemo! Dvojna prepoved. Bomboni in sveta hostija. Dodatna glazura krivde in skrivnostnosti. In seveda občutka, da delam nekaj, kar je prepovedano. Kar se ne sme. Napada me občutek sovraštva kot odtenek samognusenja. Samognusenja, ker si želim nekaj, česar ne smem. V kosteh začutim napadalnost kot odliv krivde. In hkrati neizmerno veliko željo po prepovedanem sadu. V.D.U. Šverckomerc. Ne, seveda ne, vrečka bombonov ni bila samo vrečka bombonov. Njena teža se ni omejila na puhlih deset dekagramov. Vidim želvo, kako izmučenemu Ahilu ponuja odrešujoči zeleni gumbek. Bo dec in ji bo rekel ne? Bo dec? Ali pa bo navaden ušiv izdajalec slovenskega naroda?

»No, mach schon, verdammt, du hast...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant