Otroštvo

De
Publié par

Otroštvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srečujemo istega dečka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali še v nekaterih drugih, že napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajočih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj ... resničnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vrača tudi še dolgo potem, ko že leži na pokopališču (pod nagrobnikom z napačnim imenom). Potem so tu še (pre)pogumni prijateljčki iz dvorišča, zagrenjena, večno odsotna mama in strici, med katerimi igra očetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.«


Publié le : lundi 29 juin 2015
Lecture(s) : 1
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770983
Nombre de pages : 235
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
Copyright © 2015 Založba GOGA
Miha Mazzini Otroštvo
Založba GOGA Novo mesto 2015
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-31(0.034.2)
MAZZINI, Miha Otroštvo [Elektronski vir] / Miha Mazzini ; spremna beseda Dijana Matković ; prevodi angleških napisov pod ilustracijami Lucija Kelbl. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. -(Literarna zbirka Goga)
ISBN 978-961-277-098-3 (epub)
281565952
Miha Mazzini Otroštvo
(avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah)
Vse osebe, kraji in dogodki so izmišljeni ali pa literarno obdelani.
Avtor bi se rad zahvalil svoji mami, očetu in stari mami. Brez njih, kot so bili, ne bi bilo knjige, kot je.
Strani z igralskimi nasveti so vzete iz knjigeLessons in the art of actingavtorja Edmunda Shaftesburyja, ki je izšla leta 1889.
Avtor je za pisanje te knjige prejel štipendijo iz naslova knjižničnega nadomestila.
Nekatere zgodbe so bile v rahlo drugačni obliki že objavljene:Porodv antologiji Dogodek v mestu, založba Goga;Modra je barva svobodev antologiji Razkriti obrazi svobode, založba Beletrina;Avro lancasterinŽalost zamrznjenih gorav reviji Literatura;ČričekinStala je tam, v svoji najboljši, rdeči oblekiv reviji Sodobnost
Posebej se zahvaljujemo Postaji Topolove in Mihi Obitu, ki je dovolil, da objavimo besedilo Spomniti se pomeni narediti zgodbo, namenjeno za njihovo knjižno izdajo.
Najtežje je narediti preproste stvari.
Zapletene strukture je lahko načrtovati.
Mihail Timofejevič Kalašnikov
PREDGOVOR
SPOMNITI SE POMENI NAREDITI ZGODBO IZ PRETEKLOSTI
Stara mama je sedela na zadnjem sedežu, mumificirana, in se smehljala. Nisem čutil strahu, ker vozim truplo, le rahlo nelagodje. Ustavil sem pred mejnimi zapornicami in ko me je policist vprašal po potnem listu, sem mu ponudil babico. Odkimal je in mi nakazal, naj se pomaknem do carinika. Tudi ta je ni hotel. Odpeljal sem se v dolino in jo poskusil oddati v zdravstvenem domu. Niso je sprejeli. Zapeljal sem do bolnice, prav tako brez uspeha, potem pa sem se zbudil z jasno mislijo, da moram nadaljevati tisto, kar sem začel v sanjah – staro mamo moram odložiti, jo pustiti za seboj. Jasno mi je bilo, zakaj so se sanje začele na mejnem prehodu. Nona, kot sem klical babico, je umrla maja 1984. Pred leti sem se že odselil od doma, Jugoslavija in njena meja sta še obstajali, mobilnih telefonov pa še ni bilo. Preskrba z osnovnimi potrebščinami je v socializmu pomenila nakupovalne izlete prek meje vsaj enkrat na mesec in tistikrat sem šel kar z avtobusom. Policist, ki je vstopil, je zaklical, če je mogoče na avtobusu Miha Mazini (narobe je izgovoril priimek, seveda) in ko sem se javil, mi je sporočil novico. Za vsak primer se je zaklenil v uradno obnašanje, a na preži, kako se bom odzval. Na dnu njegovih oči nelagodje, raje bi počel kaj drugega. Pomislil sem, še sreča, da je dočakala takšno starost, da ni umrla prej, takrat bi me strlo. Sedaj sem odrasel in mi je vseeno. Mirno lahko pokimam policistu, pričakujoči pogledi potnikov bodo ostali nepotešeni.
*
Glasbeni učitelj mladega Mozarta je bil kar njegov oče. Bojda mu je nekoč dal nalogo preigravati lestvice in odšel spat. Wolfgang je vadil, dokler oče ni zaspal, nato je seveda nehal – a ne po končani lestvici, marveč ton prezgodaj. Oče je v spanju planil pokonci, šel do klavirja, pritisnil manjkajoči ton in se vrnil v posteljo. Mladost ima dve utvari: prva je, da začenja na novo in ni nadaljevanje prejšnjih življenj; druga pa, da lahko zadeve pušča odprte. Odrastemo takrat, ko spoznamo, da smo člen v verigi prednikov in potomcev in da moramov sebi imeti čim več zaključenih celot. Ko sem stal pred mrliško vežico in sprejemal sožalja, sem si večkrat rekel, kako dobro, da sem sedaj odrasel in do stare mame ne čutim ničesar več. Isto sem si ponovil, ko sem zadnjič pogledal voščen obraz, vdrta lica in štrlečo brado, preden so pričvrstili pokrov krste. In potem, ko sem vrgel simbolično pest zemlje, da je zadonelo. Niti enkrat nisem pomislil, da sem prejel razklenjen obroček, ki pada skozi vejevje mojih nevronov in tonev pozabo, dokler ga telo ne bo izločilo, kot porine na plano trn, z gnojem in bolečino.
*
Minila so skoraj tri desetletja. Nakar sem celo leto vztrajno, četudi ne prepogosto, sanjal, da hodim v klet. Nočem, a moram, ker me je tja poslala stara mama. Krompir je bil njena hrana in klet njegovo skladišče. Začel sem pisati zgodboSrečne družine, beli zobjein ni mi šlo najbolje. Med predavanji sem izgubljal glas in otologinja mi je rekla, da so se mi na glasilkah pojavili vozlički, moral bi na operacijo. Ko sem zgodbo končal, se mi je glas vrnil in pregled je pokazal, da so vozlički izginili. Elias Canetti je kot otrok nenadoma izgubil moč govora in trajalo je nekaj let in veliko neuspešnega truda zdravnikov, preden je spet spregovoril. Ponoči je namreč šel po vodo in zalotil služkinjo z ljubimcem, ki je potegnil nož in mu zagrozil, da mu bo odrezal jezik, če spregovori. Življenjsko nevarne ukaze si otrok zapomni s telesom, ne z razumom.
*
Pisal sem druge zgodbe, roman, scenarij za film, ko pa sem počasi pričenjal snovati zgodboPorod, me je zasul baražni ogenj psihosomatskih tegob, od aritmije prek bolečin v ledvenem delu, imel pa sem še precej simptomov, ki sem jih potem kar vtaknil v zgodbo; res sem jo rojeval. Jasno mi je bilo, da se je en del mojih možganov odpravil na potovanje. Po času se je pomikal nazaj. A nona v zgodbah še ni nastopila. Pri glasbenih zvezdah starega kova orkester najprej odigra nekaj instrumentalov in ogreje občinstvo, preden se pojavi diva.
*
Po sanjah sem se vprašal, ali je mogoče, da ob novici o njeni smrti res nisem ničesar čutil? Ali pa sem le zamrznil, stoje sredi avtobusa, tega podolgovatega odra?
*
So vprašanja, o katerih ne smemo razmišljati, marveč moramo odgovor občutiti. Dvakrat sem se zaklenil, zaprl vsa vrata, pobral blazino s postelje in se z njo pokril čez glavo. Dolgo nisem mogel nehati jokati. Po žalosti pa je prišel strah.
*
Postal sem pozoren na omare. Ko sem jih gledal, sem čutil pritisk, nemoč in ujetost. Postavile so se mi v sanje, zagledal sem jih med meditacijo. Sledil sem podobi: Odprem, tema. Strah, ki ga premagam, vstopim. V omari sem, teža na prsih; se bom zadušil? Bodo vse cunje padle name in me zadušile? Majhen sem, med obešenimi oblekami. Pogledam proti zunanjosti, vrata se niso dobro zaprla, izjemno svetla razpoka, sij pada na siv mamin kostim. Rokav pri moji glavi, drgne me po obrazu. Nekdo se pogovarja zunaj. Zakaj sem v omari? Sem zaprt zaradi kazni?
*
Sredi noči sem se zbudil, ne da bi se spomnil sanj, le jasno sem slišal šepetajoči nonin glas, kako mi pravi »duša je v telesu kot telo v omari«. Imela je golšo in težko je govorila, služil sem kot njen tolmač. In strah, ta strah. Vedno bolj sem bil prestrašen. Omara je kazen. Pričel sem razmišljati o zgodbiTrije krogi smrti in vedel sem, da z razumskim konstruiranjem ne bom veliko dosegel. Moral sem globlje v možgane, limbični sistem me je zasipal s čustvi in glaven je bil strah. Ampak tam je nona, v kačjih možganih: animalična, magična, strašna. Tako je nastala zgodba, v kateri junak, star točno toliko, kot sem bil jaz, ko je stara mama umrla, pride obiskat dementno babico, ki seveda ravna z njim, kot bi bil še otrok in ga kaznuje tako, da ga zapre v omaro. Tirnice njegove dresure so tako globoke, da se vdre vanje in se ne more več iztrgati; v napadu groze konča zaprt med zidovi, ki bi jih lahko raztreščil že s tem, da bi vstal.
*
Vedno mi je bilo zanimivo gledati obletnice matur, na katerih ljudje, ki so ustvarili svoja življenja, padejo v točno iste vloge, kot so jih igrali v srednji šoli. Spomini so lahko tudi lepljive pasti.
*
Zvezda večera je stopila na oder. Čas je bil za pot nazaj, da končno pridem naprej.
*
V Topolovem sem bil prvič pred leti in ko sem ime vasice vtipkal v GPS, mi je naprava naračunala presenetljivo veliko kilometrov – v ravni črti po zemljevidu je bilo to le na oni strani gora. Zahteval sem ponovni preračun po najkrajši poti. Voilà! Redkokdaj sem videl tako ozke ceste, ki so potem postale kolovozi in gozdne poti ter se v enem primeru celo končale v seniku gorske kmetije (mlademu paru se ob tej priložnosti zahvaljujem za prijazen sprejem in jasne nasvete). Trajalo je precej ur, a res malo kilometrov, in pogled na Topolovo, občutek gnezda v hribovskem gozdu, bi skoraj nadoknadil muke prevažanja. Dokončno jih je odtehtalo dejstvo, da so se domačini čudili, kako sem lahko prišel iz Slovenije, saj se v Trstu dogajajo ne-vem-kakšni visoki obiski in so zaprli meje. Verjetno res, a ne najkrajše poti, kot jo vidijo sateliti. Miha Obit me je že takrat povabil na jesenski teden samote in vabilo se mi je zazdelo primerno, da ugotovim, kam in kako moram odložiti staro mamo. Zdaj sem že vedel, da ne sedi na zadnjem sedežu, marveč se mi seli po telesu.
Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant