Pianistov dotik

De
Publié par

Gabrijel Goldman je po imenu in usodi sumljivo podoben znamenitemu kanadskemu pianistu Glennu Gouldu. Najdemo ga v newyorški bolnišnici po misterioznem dogodku, ki sproži fobijo pred dotikom. Je kriva nesrečna ljubezen, odvzeti ljubezenski dotik ali brezdušno, mehanično udarjanje klavirskih strojev, ki grozijo, da bodo glasbi ukradli dotik z dušo? V bolnišnično sedanjost se vpleta predzgodba čudaškega čudežnega otroka, nato demonično obsedenega genija. Knjiga se pred bralcem razpira kot granatno jabolko: tukaj zrna razvojnega, tam filozofskega romana, ob njih pa emocionalno in poetično nabita ljubezenska zgodba, izjemno doživeti opisi najbolj neverbalne umetnosti – glasbe ... vsi povezani z izrazito bogatim in igrivim jezikom, ki spominja na virtuoznost mojstrov, kot je Vladimir Nabokov.


Publié le : mercredi 14 octobre 2015
Lecture(s) : 5
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770990
Nombre de pages : 186
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Mirt Komel
Pianistov dotik


Iréni

I. Dajmon

Tema. Brezčasna, brezbarvna, breztežna, betežna praznina brez mene, tebe, njega ali kogar ali česar koli drugega. Nič zato. Ne tako neogibno sledi nezavedno gibanje telesa, nato prebujenje zavesti: bolečina, belina, bolečina, praznina, bolečina – glasovi. Lastni jok in stok. Srce utripa, dihaj, kri se cedi, dihaj, rana se celi, dihaj. Luč.

Prebudil se je s pogledom na zid in nosom v aparaturi za dihanje na reanimaciji v splošni newyorški bolnišnici, kamor so ga pripeljali nedoločljivo dolgo nazaj, ko je bil padel na tla in se onesvestil. Kasneje so mu povedali, da je padel z obrazom na asfalt in se, razumljivo, poškodoval, hkrati pa da je povsem nerazumljivo padel tudi v komo, iz katere se je šele sedaj prebujal. Nenavadno pa je bilo, da sploh ni bilo jasno, ali je prvi padec povzročil drugega ali obratno.

Prebujenje iz padca ga je opomnilo na tisto, kar je vsakdo izkusil, a se nihče ne more spomniti, kaj šele podoživeti: na lastno rojstvo, na tesno prehajanje iz udobnega in ogrevanega stanovanja (polni penzion á la carte) skozi sluzasto utesnjujoča vrata v solzavo tesnoben svet (en topel obrok na dan zagotovljen samo pri mami, ki je ena sama, ali pa v bližnji cerkvi ali mošeji). Zofo poglej, ulezi se nanjo, zapri oči in se sprosti ob misli: najbolje je ne biti rojen. Toda kaj, ko takšna sreča doleti le redke. Večina nas pač pade v življenje. Nihče ni dejal, da je življenje pravično.

Vržen v svet sredi tedna, na neko sredo ob izteku nemirne srede dvajsetega stoletja, rojen pa v precej bolj mirno newyorško domovanje judovske družine, ki je živela v nesramno razkošnem stanovanju stare, v oživljenem renesančnem slogu grajene stavbe v samem osrčju newyorškega Brooklyna. Takrat so se v svetu pojavili kar trije v prejšnjem stoletju še nezamisljivo novi zvoki: zamolkli satelitski utrip v brezzvočnem vesolju; vzkliki študentskih protestov po vseh zahodnih prestolnicah v zatonu; glasba v Gabrijelovi glavi in glas njegovih glasilk, rojenih Goldman.

Novi prišlek na svet je bil zgolj eden izmed tisoč štirinštiridesetih otrok, ki so prijokali v življenje neke vroče avgustovske noči, ko je Mars prevladoval na zvezdnatem nebu, ko je Hades še vedno vladal sencam pod zemljo in ko se je v mestu New York zgodilo oseminosemdeset prometnih nesreč, šestnajst oboroženih ropov, trije umori ter en samcat samomor, ki ga je izvršil nekdo po imenu Michel Levy. Presenetljivo malo za sezono, kakor se je pohvalil župan: vročina pač, ljudje rojevajo, ljudje umirajo, ljudje se ubijajo tako zelo številno tekom enega samega dne, da pomen števila kar zbledi v tako množično naseljenem obzorju, prav tako kot zbledi slika, če ti med vožnjo padejo očala z nosa. Zakaj bi kdo sploh štel zrnca peska na plaži, zelene bilke na travniku, avtomobile na cesti, naklado časopisov, note Bachovega Preludija v C duru? Nobenega smisla nima. Še zlasti če ne dobiš nazaj očal izpod sedeža.

Vsak novorojenec je za svoje roditelje in okolico neskončno manj kot množica, obenem pa tudi neskončno več kot le število: čeprav je napram svetu zgolj majhen dogodek, se kljub vsemu vselej zgodi kot pravi pravcati dogodek v malem. Gabrijel? No, tudi on, seveda. Na videz je bil zgolj eden izmed mnogih, enak vsem drugim, ki se razlikujejo le po tem, da nosijo različna imena na plaketah, ki najprej visijo na robu posteljice, nato pa, veliko kasneje, še na vhodnih vratih. Če imaš srečo, da sploh imaš svoja vrata, se razume.

Vendar nobenemu ušesu, tudi najbolj nepretanjenemu, ni ušlo, da se je njegov glas tako po tonu kot po barvi razlikoval od ostalih, tako močno razlikoval, da je vzbujal nemajhno zadrego pri medicinskih sestrah, ki so imele z njim vsak dan opravka. Zdravniki so deformacijo njegovih glasilk, prav tako kot modrice, ki so izdajale kožo, veliko nežnejšo od običajne, pripisali porodnim težavam mlade, odločno premlade mame. Njeno drobno, pravzaprav še dekliško telo je otroka rojevalo z velikimi mukami, tako da so ga vlažne stene, po katerih se je priplazil na svet, še precej časa utesnjujoče držale na pol poti, vsaj dokler ni prvič zadihal z lastnimi pljuči in spustil od sebe glasu, ob katerem so odreveneli vsi prisotni.

Nekaj v njem je vrelo že od ranega otroštva, veliko močneje od vročine tiste poletne noči, prav posebna vročica, ki zagotovo vre v večjem številu ljudi na tem svetu, kot si domišlja zastarela ekskluzivistična manjšina, ki po arbitrarnem izboru vélikim postavlja prevelike spomenike, a še vedno v manjšem številu, kot bi si želela sodobna večina, ki v vsakem netalentiranem otroku vidi zgolj nerealiziran talent. V Gabrijelovem primeru bi se lahko izrazil denimo tako, da bi naslikal platno, osvobodil podobo iz kamna ali popisal list s črnilom (peresa v devetnajstem, tipkalnega stroja v dvajsetem, tipkovnice in tiskalnika v enaindvajsetem). Toda nekaj zunaj njega, zunaj njegovih moči, je preprečevalo, da bi se tisto nekaj v njem, tisto še intimnejše v njem samem kot njegove lastne misli, izrazilo na kakršen koli način, ki bi ne bil glasben.

Ne, to niso bili njegovi starši, še manj sorodniki, družinski prijatelji ali učitelji. Kljub več stoletij vztrajajočemu stereotipu, da ga ni judovskega ušesa, ki bi ne imelo muzikaličnega posluha, njegova družina po očetovi strani ni premogla niti enega samega izrazitega glasbenega talenta, po materini strani pa samo njenega očeta, ostarelega ruskega pianista, ki ni nikoli prestopil praga amaterskega igranja. Domovanje Goldmanov pač še zdaleč ni bilo glasbena šola v malem, v kateri bi se trlo mojstrov in učencev, kakor se je običajno dogajalo, ko je tale ali ona hiša vzgojila glasbenika Mozartovega ali kakšnega manjšega kova (kajti večjega pač ni).

Nič človeškega ni bilo na tem, kar je Gabrijelu preprečevalo, da se ne le ni smel izražati v ničemer drugem razen v glasbenem, temveč da se sploh ni smel ne izražati: celo preganjalo ga je, tako kot neizprosni jezdec preganja svojega konja z bičem in mu ne dá ne spati ne počivati, vse dokler ne pride do cilja, pa četudi tam na kraju poti umre, zdelan in zmučen od napora. Resnici na ljubo in v imenu ljubezni do umetniške prevare naj bo za zapisnik zabeleženo, da je šlo v Gabrijelovem primeru za dajmona, ki se mu je nekajkrat v življenju celo mimobežno prikazal kot silhueta sredi svetlobne igre senc.

Prvikrat pa ga je videl že takrat v otroštvu, ko je na podlagi mimobežne izkušnje vsaj za silo dobil podobo, na katero je lahko pripel tisto neizprosno prisotnost, ki ga je imela spremljati vse življenje. Nekje proti izteku noči, ko se je že skoraj danilo, ga je zbudil nenavaden zvok, nekaj, kar je zvenelo kot veter, ki veje skozi krošnjo listov. V polsnu je sledil šelestenju v dnevno sobo, kjer ga je zagledal na vrhu stare kredence, sedečega kakor kakšen kipec med kičasto okrasnimi rečmi: sključen nad svojimi nogami, z rokami prekrižanimi na kolenih, dolgih temnih las in še temnejših oči, kakor slikarska figura zdaj smrtno resnega in odločnega, zdaj vedrega in nasmejanega, v splošnih obrisih pa otožnega dečka, sicer povsem človeškega za oko, ki bi ga bilo zmožno zaznati (Dajmon, olje na platnu, 1890).

Takoj je stekel v spalnico v objem matere, ki ga je odpeljala nazaj v njegovo sobo in mu zapela uspavanko, sama sebe tolažeč, da se je otroku samo sanjalo, kakor je tudi sebi že mnogokrat rekla za kakšno prav nenavadno stvar, ki ji ni hotela priznati obstoja na tem svetu – »Samo sanjalo se mi je!« – tolažba mnogih, ki doživljajo stvari izven vsakdanjega reda ljudi in reči, potem pa začnejo dvomiti bodisi o svoji zdravi pameti bodisi o pameti vseh drugih (nekako tako kot tisti, ki se znajde na avtocesti in sliši po radiu, da neki norec vozi v napačno smer, in komentira: »Ne eden – vsi!«). Prav zares, norec moraš biti – ali vsaj umetnik –, da verjameš v dajmone, ki krojijo usodo ljudi nekako tako, kot jo kroji pisatelj svojim likom.

Na tem mestu, za vmesni zaključek in zgolj kot medklic za občutljivejše bralce in bralke in v brk vsem tistim, ki sodijo knjige po koncu in zato hitijo zadnji strani naproti: vsem naj vam bo že vnaprej zagotovljeno, da se roman ne bo končal s smrtjo protagonista (pravice do spremembe konca pridržane v imenu kapriciozne umetniške svobode).

II. Glasbeni abecedarij

Gabrijelova anima se je z reanimacijskega oddelka, ki svoje ime dolguje prvi, oboje pa latinščini, odpeljala par hodnikov vstran in nekaj nadstropij više, v miniaturnem dantejevskem potovanju, ki na koncu ni obljubljalo izgube Beatrice in najdenja Boga, temveč obratno. Dantejevi duši podobna je tudi njegova potovala skupaj s telesom, od katerega je bila trenutno oddvojena; če bi jo malo poprej kdo hotel priklicati nazaj, bi v ušesu najbrž odmevalo: »Duša je trenutno odsotna – prosimo, pokličite kasneje!«

Destinacija? Oddelek za rehabilitacijo, ki svoje ime prav tako dolguje latinščini, vendar tokrat ne starorimski, temveč srednjeveški: rehabilitare, kar pomeni, kakor se je spominjal še iz šolskih učnih ur, povrnitev zdravja preko terapije ali treninga, vendar tudi povrnitev že poprej pridobljenih privilegijev ali časti v politiki, cerkvi, na univerzi ali kjer koli drugje, kjer poleg hierarhičnih razmerij moči štejejo še simbolni prestiž in sorodstvene vezi: v vojski, na sodišču, v policiji, pri gasilcih, v bolnici in tako dalje do konca sveta in vse nazaj do začetka človeštva.

Na prav nič božanskem in še manj komedijantskem potovanju s pogledom na strop, na katerem so se izmenično menjavale neonske luči, mravljinčasto pikčaste plošče in bleščeče kovinske cevi, ga ni spremljal gospod doktor Vergil s smislom za humor, saj ga je po nekajminutnem in bolj ali manj enosmernem pogovoru zapustil že v reanimaciji. Namesto njega je krmilo prevzela dvojica brez krmarja, namreč dve živahno klepetavi medicinski sestri, ki jima je od kdo ve katerih legalnih drog zadrogirani Gabrijel nizal nesmiselne stavke o tem, kako moramo »vsi v življenju prej ali slej vsaj enkrat in vsaj malo krvaveti, vendar ne tako kot Jezus, bognedaj, on je krepko pretiraval«; kako je »vsak odhod mala smrt in vsaka smrt prenagel odhod, prav tako kot orgazem«; in kako »daleč je še do pol polnoči, vrzeli v času, ko se dajmon zbudi!«. Misleči, da gre za nadlegovanje, in prepričani, da pod učinkom zdravil, sta mu sestri po različnih materah oprostili nesmisle in ga pripeljali v sobo, kjer sta ga, ne da bi plačali parkirnino, parkirali v zaprašeni kot tik pod umazanim oknom.

Precej bolj prijetno od stoletnega rehabilitacijskega oddelka je bilo domovanje družine Goldman, kakor ga je bilo mogoče obiskati pred pol stoletja, ko je bil Gabrijel precej manjši, a vendar tudi precej manj prestrašen kot sedaj, ko je ležal v postelji, ne vedoč, kaj se mu je v resnici zgodilo. Goldmanhaus sicer resda ni bil noben tempelj božanske Musiké, kakor je bila denimo hiša Bachovih z vsemi svojimi muzikalično izobraženimi strici, toda Cecilijin glas je bil vendarle prvi človeški učitelj, ki ga je imel Gabrijel za glasbene stvari. »Cecilija.« Pozoren in v glasbenih zadevah izveden bralec je zagotovo zapazil, kakor je tudi modra in v filologiji izobražena Prudentia hotela, da je Gabrijelova mati nosila ime starorimske zavetnice glasbe; in res se je preko nje zanjo zavzela, ko je svojega sina že kot človeški embrio skoraj nevede učila glasbene abecede.

Rade volje je bil poslušen melodičnemu materinemu glasu, njeno vedro prepevanje pa je bilo zanj lepše od darežljivega nasmeha, s katerim ga je razveselila, ko se je med pomivanjem posode obrnila k njemu; še lepše od nežnega božanja po laseh, ko se je na poti od kuhinje do kopalnice za trenutek ustavila; celo lepše od njenega toplega objema, ko je dlje počival na njenih drobnih prsih, poslušal ritmično bitje utripajočega srca in vonjal diskretni parfum z njenega labodjega vratu, z eno ročico položeno čez suhljate lakti in z drugo igraje se s svetlimi kodri.

Otroci so poceni plagiatorji, toda ker so mladoletni, jih nihče ne more tožiti pred sodiščem, Gabrijel pa vsaj glede tega vsekakor ni bil nobena izjema. Dneve in dneve je poslušal mater, kako si med hišnimi opravili poje, tako da je poskušal z vso neuglašenostjo svojega tedanjega glasu tudi sam ubirati melodijo njenega petja, medtem ko je z isto resno vnemo, s katero je mati gospodinjila, opravljal otroške igračkarske naloge.

Precej smešna stvar, igrače, še zlasti didaktične, ki jih odrasli umi izdelujejo za priročno pamet otroških ročic. V svoji odrasli preprostosti menijo, da se otroci preprosto zabavajo, ko denimo iščejo ustrezen lik za geometrično preluknjane ploskve, ne vedoč, da se ni igrati malega Evklida zanje prav nič bolj zabavno, kot je bilo za samega Evklida dokazovati slušateljem, da so stvari, ki so enake eni stvari, enake tudi med seboj. Večine iger se otroci lotevajo s prav tako malo volje, kot se prehranjujejo ob časovno točno odmerjenih intervalih, starši pa seveda vztrajajo pri grižljajih in igračah za otrokovo dobro, tako da se mali kockarji in jedci tako prvega kot drugega navadijo ne zato, ker bi spoznali višje dobro v vsem tem zanje povečini nesmiselnem početju, temveč predvsem samim staršem na ljubo.

Od vsega bogatega repertoarja, ki je bil Gabrijelu kot še čisto majhnemu, še ne govorečemu otroku na razpolago (Goldmanu et co. je posel v tistem času tako cvetel, da je cvetoča ameriška industrija igrač našla rodovitna tla na malčkovi preprogi), se je čisto zares navezal na eno samo samcato reč: tako kot, ko ljubimo, svoje ljubezni ne razdajamo vsepovprek, marveč izbiramo po izbranem okusu in okusno diskriminiramo, tako se je Gabrijel zaljubil v majcen ksilofon.

Miniatura glasbila je premogla le sedem mavričasto obarvanih kovinskih ploščic, razporejenih po Pitagorovem nauku, po katerem se je višina njihovega z lesom podloženega glasu višala obratno sorazmerno z dolžino. Enostavni diatonični C-lestvici je pripadal prelivajoči se barvni spekter, kjer je najnižjemu tonu ustrezala najtemnejša barva, modra, najvišjemu pa najsvetlejša, rumena. Tale otročje preprosta razporeditev mu je za vedno zvezala določeno barvo z ustreznim tonom, tako da so se mu odtlej barve prelivale v zvoke in zvoki pretapljali v barve. Kmalu ni več mogel gledati nobene barve, ne da bi slišal dotični ton, in seveda tudi obratno, saj se mu je vselej, ko je jasno zaslišal ta ali oni ton, pred očmi – pa naj jih je imel odprte ali zaprte – prikazala natanko tista barva, ki je bila z njim zvezana.

Na mavričastem inštrumentu je mali deček s strašljivo sistematičnostjo preizkusil vse kombinacije takrat zgolj sedmih razpoložljivih tonov. Najprej je uporabljal vse dane note, nato pa z uporabo vse manjšega števila udarcev dosegel, da je udaril po eni sami ploščici, poslušaje njeno vibriranje čez mejo navadnemu ušesu slišnega, vse tja dol do obmolklega ničtega zvena tišine, ko se je skupaj z odzvanjanjem tona razblinila tudi ustrezna barva. Postopek je postopoma porodil nove in nove poskuse, ki jih je z enako urejenostjo kot poprej preizkusil na svojem malem glasbilu. Spet in spet se je loteval igranja vseh tonskih kombinacij, vendar to pot denimo s spreminjajočo se glasnostjo, ki jo je sedaj razčlenil v različne nianse, saj je vse bolj in bolj zmogel obvladati težo udarcev svojih suhljatih ročic, ki so vihtele obložena okrogloglava kladivca.

Niansirano kombiniranje tonov pa je dalje omogočilo mešanje barv na slikarski paleti njegove domišljije, tako da je sedaj odkrival ne samo razlike med različnimi odtenki modre, rdeče, zelene in drugih, temveč tudi njihove raznorazne zmesi, vse do meja ultravijolične na eni in infrardeče na drugi strani vidnega spektra. Ta glasbeno obarvana ali barvno uglasbena igra ga je tako neskončno zabavala, da se ni kaj pretirano menil niti za druge igrače niti za prehranjevalne navade, saj je igranju na ksilofon na ljubo zanemarjal tako želodcu odvratno hranjenje kot tudi umu dolgočasno zlaganje likov. Cecilija je opazila, s kakšno težavo se njen sin ločuje od svoje prve ljubezni, in je bila zato zaskrbljena, da bi ji otrok, če ga ne bi sama vsakokrat spravila k jedi, tam ob zvoku ksilofona kar umrl od lakote – če pa bi shakespearsko verjela, da je »glasba hrana ljubezni«, potem se sploh ne bi toliko obremenjevala, saj bi bila lahko prepričana, da se mladi Gabrijel z glasbljenjem hrani z enakim užitkom in nasitnostjo, s kakršnima se je še malo poprej držal materine dojke: »Igraj naprej!«

Sicer pa jo je posnemal še v nečem drugem, kar je botrovalo njegovemu najzgodnejšemu dojemanju glasbe: mater je vedno videval srečno in nasmejano, njeno dobro počutje pa je pripisal temu, da si vseskozi poje. Deček iz svoje perspektive ni mogel videti od gospodinjskega dela utrujenega obraza ženske, saj mu je vedno, ko se je obračala k njemu, namenjala samo nasmehe. Prav tako tudi ni mogel videti, da se je, prikrivajoč solze z nasmehom, v žalosti pogosto umikala stran od njega, ko v paničnih napadih obupa ni vedela, kaj narediti z otrokom, ki je tekom odraščanja kazal vse bolj neobvladljive in vse bolj strašljive popadke nečesa nikomur razumljivega.

Na vse skupaj je otrok nedolžno gledal s povsem drugačnega stališča: petje je imelo, tako je menil, povsem dobrodejne učinke, imelo je celo čudovito moč, da pomaga pomiti posodo, oprati perilo in opraviti še mnoga druga opravila, ki se jih je mati lotevala z melodijo svojega glasu. Zato si je tudi sam pomagal s petjem, bodisi za razvedrilo, ko je igral na svoj dragoceni ksilofon, bodisi ko je imel pred seboj druge, zanj težavnejše otroške naloge zlaganja kock ali česa podobnega. Kadar je moral denimo z lesenim kladivom udariti po modrem trikotnem liku, ki naj bi spadal v prav tako trikotno odprtino na lično lakirani ploskvi, je najprej ubral napev v ustreznem tonskem načinu, s katerim je zbral pogum za udarec, nato pa odločno zamahnil: kot po čarovniji – in na veliko veselje malega glasbenega čarovnika – je barva vzvalovila skupaj z nihanjem zapetega tona in lik je zdrsnil na svoje mesto. Če pa kdaj prepevanje ni delovalo tako, kot bi po njegovem prepričanju moralo, to ni postavilo na kocko glasbene čarovnije, temveč neumne kockaste igrače (narobe so jih zložili v škatlo, nekaj je narobe s tem likom, podlaga ni prava etc.), kar sicer ni imelo nobene zveze z objektivnim geometričnim redom dejanskosti, bilo pa je povsem skladno s prepričanjem, ki je priznavalo glasbi najvišjo moč na tem, onem in vseh drugih svetovih obenem.

Znano je, da otroci – še zlasti tisti moškega spola, ki se v primerjavi s punčkami razvijajo s čustveno retardiranim zamikom – svoje razmerje do para oče-mati barvajo s črno-belo tehniko, v skladu s katero je oče često naslikan v temnem, mati pa v svetlem koloritu. O vsem tem nas med drugim uči tudi dunajski kadilec cigar, ki pa žal ni priložil podrobnejših navodil za uporabo ali izdelal barvnih leč, s katerimi bi se bilo mogoče takšni bipolarni optiki izogniti. Negativ slike ni zadovoljiva rešitev, saj zgolj obrača isto logiko (mati v temnih, oče v svetlih barvah), prav tako kot niso zadovoljive dramatične alternative (depresivno življenje in smrt sirote Jerice ali groteskna komedija tragičnega kralja Ojdipa).

Tudi mali Gabrielius Rex se je povsem mimo svoje volje znašel v takšnem tradicionalno dvobarvnem tisku, ki pa mu je avtorsko dodajal svoje nianse: materinemu svetlemu siju je neupravičeno pripisal angelski sopran, čeprav bi ji dejansko ustrezal povsem človeški mezzosopran, v očetovih temnejših odtenkih pa je po krivici slišal bas, čeprav bi nepristransko uho v njegovem baronskem oglašanju prepoznalo nekoliko višji, skoraj že markijevski baritonski glas. V skladu z lastnim fantovskim ustrojem je fant pač malikoval mater, njeno petje in ples in glas in stas, z isto vnemo, kot je preziral očetovsko legislaturo, v imenu katere je vrhovni zakon narekoval, naj se petje konča takrat, ko pride zdelana glava družine domov. No, če smo natančni, ne samo glava, temveč tudi roke in noge in vsa tista navlaka vmes, brez katere bi bilo življenje sicer lažje, toda človek si le s težavo predstavlja, kako bi se brez tehle petero telesnih delov sprehajal naokrog; a vendar, predstavljajmo si: nogi bi lahko skakljali vsaka posebej, roki bi se vlekli s pomočjo prstov kakor kakšen repat pajek, glava pa tako, da bi se kotalila s pomočjo jezika, ki bi vsak krog zajezikal nov sunek.

Natan Goldman kot celovito izdelana oseba z imenom in priimkom in glavo in vsem ostalim na mestu ni maral ne petja ne plesa ne česar koli muzikaličnega, pravzaprav sploh nič umetniškega, tako da bi ga lahko vprašali, v čem sploh uživa življenje (in ali ga sploh uživa). Vprašali bi ga lahko, odgovoril pa nam najbrž ne bi, ker bi se ob takšnem vprašanju zagotovo užalil. Če pa bi nam že odgovoril, bi nam najbrž dejal, da uživa v svojem delu (no, pustimo domneve pri miru in ga vprašajmo vendar kar naravnost: »V čem uživate življenje, gospod Goldman?« – (z užaljenim prizvokom:) »V poslovanju s konzervami vendar!«). Od tod lahko za odtenek bolje razumemo, zakaj je Natana že od poprej vznemirjalo Cecilijino nekoristno, neunovčljivo in neupravičljivo prepevanje, miniaturna podoba tiste prave umetnosti, ki je najprej in predvsem sama sebi namen (pa naj umetniški funkcionalisti, štipendisti, propagandisti in vsi ostali »-isti« v svoji zavistni zavesti menijo, kar hočejo). Sedaj pa še toliko bolj, ker je smel njeno petje imeti za slab zgled že tako problematičnemu oglašanju sina, kakor se je glasila njegova izjemno prodorna psihološka interpretacija, ki bi lahko prodrla do samega bistva nezavednega. V resnici je bilo ravno obratno, saj je Cecilija Gabrijela prav s petjem in v skladu s svojim poslanstvom zavetnice glasbe učila obvladati samovoljnost glasu (nota bene odsotnost »svojega« v stavčni sintaksi).

Natan si je, kakor vsi spontani psihologi, ki jih najdeš vsepovsod, še zlasti v barih in kavarnah v poznih večernih urah, vse razlagal na podlagi lastnega okusa. Torej nekako tako, kot so ravnali Judje v zgodnjih urah zgodovine, ko se je človeku, ki še ni pil kave, še krepko zehálo: tole izredno muzikalično, a očitno likovno netalentirano ljudstvo si je namreč prepovedalo izrezovanje podob in v vsaki dejavnosti upodabljanja videlo na delu sprijenost vseh drugih ljudstev. Enako tudi Natan: ni mu bila všeč glasba, in zato je bila prav glasba kriva za problematično stanje njegovega sina, ki je postajal vse večja grožnja njegovi lastni poslovni etiketi. Na podoben način je preziral brezdelje in zato v lenobi videl vir vsega zla, prav kakor da ne bi pripadal vselej že izvoljenemu judovskemu narodu, marveč marljivi protestantski skupnosti, ki v vsakem božjem dnevu vidi primeren dan za nove volitve. Naposled je sovražil tudi demokrate, in zato je bila ravno demokracija kriva za slabo stanje republike, pri čemer je tukaj izraz »sovražil« morda nekoliko pretiran, kajti demokratov ni maral nekako tako, kot ni maral govedine, ki jo je krivil za slabo prebavo in posledično slabo stanje ameriškega duha.

Pater familias Goldman je torej z isto strogostjo v svoji hiši prepovedal glasbo, vse njene bolj ali manj oddaljene sorodnike zvokov in hrupov pa še zlasti takrat, ko je napovedal, da se bo posvetil bolj kontemplativnim zadevam (v naslednjem hierarhičnem zaporedju in ob maksimalni izrabi prostornega stanovanja): študiju Tore, ki jo je imel zaradi osvetljenosti postavljeno na stojalu ob oknu v svojem predsedniško ovalnem, sefovsko vedno zaklenjenem studiu; prebiranju pisane palete dnevnega časopisja za prostrano mizo v jedilnici, ki bi lahko gostila do dvanajst ljudi, časopisja, v mnoštvu katerega je imel status objektivne resnice samo Wall Street Journal; z izjemo premikajoče se roke nepremičnemu igranju šaha s prijateljem Baumanom v dnevni sobi ob ognjišču, ki je osvetljevalo nadrobno izrezljane črne in bele in črno-bele figure in jih na poseben način oživljalo pred očmi malega Gabrijela, tekom partíje zadržujočega dih nekako tako kot državljani tekom vladavine pártije.

V tistem hipu, ko se je Natan vrnil z dela in se je na hodniku zaslišal žvenket ključev, je Cecilija prestrašena nehala peti in v molku nadaljevala, kar je pač trenutno počela. Nekajkrat se je zaskrbljeno ozrla proti svojemu sinu, ki je prav tako prestrašeno obmolknil, nato pa z vso ljubeznivostjo, kar je je premogla kot dobra žena, in vsemi igralskimi sposobnostmi, kar jih je pridobila tekom obiskov dramskega krožka, pozdravila nastop svojega moža na deske domačega odra. Tudi to je mali posnemovalec vestno posnemal, kar ga je obvarovalo pred marsikatero neprijetnostjo, še zlasti pa je k izogibanju napetostim pripomoglo to, da so bile vse muzikalične dejavnosti na skrivaj zamejene na dopoldneve, ko se je lahko z materjo prepuščal igranju, petju in plesu. Cecilija je svojemu sinu prepevala mnoge pesmi, katerih besedilo ali zgolj melodijo je poznala z vinilnih plošč, ki si jih je vrtela na gramofonu prestižne in pomenljive znamke His Master's Voice, ki ji ga je – ne brez negodovanja nad njeno željo po tem, da si ne želi živeti v tišini, ko njega ni – ob skupni vselitvi kupil njen mož.

Gabrijel je kot deček rasel iz jutra v jutro z vso to glasbo okoli sebe, ki jo je mati spretno posnemala s svojim prepevanjem, on sam pa njeno petje s svojim glaskom že takrat, ko še ni znal niti govoriti. Tako se je tako rekoč povsem po naravni poti zgodilo, da se je otrok s petjem in drugim melodičnim oglašanjem naučil govorjenja, prav kot se je naučil obvladovanja rok, dlani in prstov z igranjem na ksilofon ali kot se je naučil hoje s plesom, ki ga je mati plesala z njim, držeč ga za drobne ročice z nekoliko smešno predolgimi prsti, ki so se čvrsto držali njenega nežnega prijema. Z močjo časa in s pomočjo Musé Musiké je nerodno opletanje z rokami preko igranja na ksilofon postalo suvereno gestikuliranje, nerazločno oglašanja preko petja izoblikovane besede, negotovo stopicanje pa preko plesa samostojni koraki, tako da je bilo mlademu dečku naposled omogočeno stopati in spoznavati svet izven zazidanih meja njegovega hišnega domovanja.

Že od malega je Gabrijel po drobcih izkušal zunanji svet, vendar iz zelo omejene perspektive otroškega vozička, kjer ti pogled na ulične svetilke, pročelja stavb ter stolpnic in z oblaki poslikano nebo kratijo bedasto zgubana čela odraslih, ki se sicer pobebljeno pačijo tudi starejšim otrokom, pa čeprav so že davno prerasli takšno zabavo. Toda kako zanimiv je šele postal svet, ko ga je naposled lahko izkusil na svojih nogah, s prostim gibanjem pogleda, ki je poprej nedoločenim zvokom sedaj dodeljeval izvor! Koliko novih glasov je odkril neposredno tam zunaj, ko se mu je svet darežljivo odprl s svojimi neštetimi podobami in glasovi, bohotno razprl kot popek cvetlice na sončen pomladni dan; kot v lastnem soku kuhana ostriga, začinjena in servirana na porcelanastem krožniku za večerjo; kot voljna devica svojemu mlademu ljubimcu na njuno prvo sramežljivo noč pod diskretnim zavetjem rjuh (saj vem, saj vem – ampak saj navsezadnje otroci tudi ostrig ne jedo).

Še preden je z lastnimi nogami stopil na plano, se mu je svet nakazoval v obetavnih obrisih in odtenkih že v samem stanovanju, po katerem so se poleg maminega petja in radijske ali...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Vevericam nič ne uide

de publishing-house-goga

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

suivant