Ej!

De
Publié par

Iskrena, neposredna, sveža, zanimiva lirika, za katero v eni od pesmi pravi: "To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprašam: Prideš na čaja?"

Katja Plut v sebi združuje vse, kar se zdi navidez nezdružljivo: modernistično formo, zametke postmodernega dojemanja sveta brez velikih zgodb, enoznačnih resnic in vrednot ter trdni, antropocentrični, vedno prisotni in s tem tradicionalni lirski subjekt, ki je še vedno središče in torišče njenega pesništva. Razlagati si jo je možno z najrazličnejših stališč in gledišč, ki se med seboj večkrat spodbijajo, kar je spet pokazatelj poetične neenoznačnosti. In spet prav zato lahko izzveni gornje interpretativno razpredanje celo preuranjeno, saj bo za temeljitejšo analizo potrebno počakati na nadaljnje poteze avtorice. Te bodo tudi pokazale, ali je sploh možno še nadgraditi doslej prikazan razvojni pesniški lok in kako bo na Katjo vplivalo (v izrazu sicer vulgarno, a vendar tako iskreno) spoznanje iz značilne pesmi: PIZDA, ODRASLA BOM. Se morda v tem vzkliku skriva zavedanje konca vsakršnih mladostnih iluzij in napoved nečesa novega? Pustimo se presenetiti. Do takrat pa ostaja lirika Katje Plut iskrena, neposredna, sveža, zanimiva in s tem svojevrstno ogledalo začetku novega tisočletja. Za konec se nam kot bralcem tako kar same ponujajo besede (To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprašam:) / Prideš na čaja?

Tomaž Koncilija


Publié le : dimanche 29 novembre 2015
Lecture(s) : 0
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771225
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Katja Plut
Ej!

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-1(0.034.2)

PLUT, Katja
​ ​ Ej! [Elektronski vir] / Katja Plut ; [spremno besedo napisal Tomaž Koncilija]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-122-5 (ePub)

281738496

Katja Plut
Ej!

444-VATNO poSVETILO:
Bini, to je Vaše. Ko drugač ne znam povedat.

KAJEDOBR! ali LA DOLCE VITA


It makes you wanna die, cry, fly,

a million and one candle lights

Bi čutil zvok mojega pogleda, če ti dam kot kostanj vročo knjigo s tvojo prihodnostjo not in prost večer, da jo prebereš v svoji miroljubni sveže preoblečeni posteljci?

U bistvu ne maram knjig. Če bi šlo po moje, bi se ljudje ob četrtkih ponoči zbirali v take primordialne komune in si pripovedovali. Na živce mi tiplje, ko se folk po ulicah tako sebično spreneveda, da nimajo nenadzorljivih cliffov, džankijev in radijskih postaj v glavah. Če se pa že ravno en odpravi in pomembno sprocesira nekaj v brezoblično širšo javnost, ti pa to zapre ADIJO v takele sterilne papirnate skrinje. Ja dejmo bit introvertni, ja.

Zastopiš, kar prebereš, je približno toliko usklajeno s svojo v-živo-verzijo kot ptička v formalinu. (do neba)

Daje pa seveda domišljiji prosto, da si sama naštrika, kaj bi to naj bilo. Narobe sva se razumela je tako stereotipen stavek naše luštkane dobice. Fino smo si namislili to Zemljo, a? mmm, v svojem nažrtem plašču iz ozonjega krzna. Polita z naftnim morjem in ovita v oblake monoksida. Dobra p(t)ička v formalinu.

-M? A da bi ti frej večer prav dobro (4) del, ampak knjige pa ne rabiš? Čak, ampak kako boš pa potem me čutu … aej, forgedit. Dobr je. Noben me v bistvu ne dojame. Niti noče al pa kej. Fajn. Fajn filing. Se počutim kot – ptičica! Ma ne na veji.

INTRO


Kolikor bolj drgetam, toliko bolj drgetam. Strah me je tudi svojega drgeta, ki ga ne razpoznavam za svojega, ki ga nočem posvojiti in dojiti z zakisanim mlekom in deliti z odvrženimi cucki, ki ne znajo poskrbeti zase, s cvetki, ki so s steblom vrojeni v tla in ne gre, s tepenimi ženami, s pajčevinicami brez lastne zavesti. Ker jaz mislim, torej sem- aja, še čutim zraven, crknem torej?

Plonkec – naloge iz napaĆ z nakazanimi rešitvami


Mater. MAter.


Daj, špilaj mi menuet za kitaro. Obrni me v centralnoafriško sonce in pusti me sâmo do polnoči. Ampak trava naj ti poka pod nogama. Odprla bova konzervo špricajočega vodnjavega šampanjca – potem. Potem bova zažurirala. Zdaj pa mi daj menuet. Ploskala ti bom. Potem. Zdaj ti bom samo mravljinčasta mižala.

Hijena je toliko časa grčala v lovorih, da mi je začelo laskati. V lovorih in bonsajih. Kar en cajt si je prisebičnila, preden je prišla ven. Kraljevsko grda. Ampak prej se je dala pregovarjati. In jaz sem ji zelo zavestno nasedla. Najprej pokroviteljsko otročja (»prid, no! Prid!« z okroglimi očmi) in potem s totalnim šmekerajem in z narejenim self-esteemom, čeprav sem se že vohala, STRAH, in ona tudi. Samo potem sem se imela zadost. Naredila sem strašen ruker v tistem oklepu, ki ga je nametavala name dolžnost o popolnosti. Zakričala sem, da me šejka absoluten strah in hočem, da pride. V mikrofon in kamere. Obrnila sem se sicer stran in rekla tiše »Vem, da ti tega ne razumeš« – ta hip pa je odkrila glavo izpod lovorovja in me preiskala do dna. Točno sem se zavedela, da spet omalovažujem in sem zafarbala. Bilo je prav pedersko.

Ko se je pripremetavala, se je najprej zdela suha, potem pa polnejša od zrele banane, ko je sedla s kitasto hrbtenico obme in se je njen pogled v daljavi tik nad črno-rdečim spojem horizonta in sončne krogle zadel z mojim. Streslo me je od ugodja. Jaz in Hijena. Štiri oranžne preslice so se zvijale lagodno v španski rumbi in pele na a, visoko in toplo. Neizživeta hitrost, ki jo rastline imajo v sebi, a se ne morejo pač izraziti, je kapljala sršeč, noseč slad z njihovih stebel.

Priznala sem hijeni, da ne vem, kako boš ti reagiral, ko jo vidiš. Obljubila sem ti bila šampanjec iz piksne, ta pa je za vojaške ljubimce in ne za neke alternativne oblike družinskih trianglov. Jaz in ti sva živali, človeka sva midve s hijeno. Ne vem, zakaj, toda mislim, da boš ti hijeno vzel za hišnega ljubljenčka in mene za mamiko. Sam bi bilionkrat rajši izvisel kot pa bil oče, kar je pa tudi prav. Naroben je začetek. Ampak ti tega ne razumeš. Samo ne poglej me zdaj izpod – Oo Blaž!

O BOG


lahko bi narisala 7 ljudi z razpihnjenimi glavami pod vodo

in bele morske ježe, kako se ljubijo z ustnozadnjičnimi odprtinami

lahko bi od zdajle do jutra blodila po njivah s koruzo,

ko je ravno taka, da ščemi, a še ni zrela za pečt in

listi praskajo ramena z vlažnimi kocinami

lahko bi dala radijska poročila potiho dokler ne znorim

in zderem spokane mehurje iz pljuč

ven s črevci vred

lahko bi si zaloputnila nogi med vrata, da bi razbila kolena in strah

lahko bi tekla s črto avtoceste tako hitro, da

me ne bi nihče dojel in se potem pač vrgla na

katerokoli stran

mais comme je sais pas faire la prière et

Tu

es mon dieu

lahko bi ti zaspala v rokah

let's make love


ššš nobenmu povedat


ššše rjuhe ne bojo

vedle, zakaj so mokre

ššše ti ne boš vedu,

zakaj si moker

ššše jaz ne bom vedla,

od kdaj sem skrivna tantrična boginja ‌ 007


čudež v budističnem templju


šššeee

»lezi, zvezdica Zaspanka,«


mi poješ tisto,

kar preraja ozkoglede kobilične poskuse ofenziv

v odločene pomladi


razvez, ki širi


razvez, ki širi tišine


mehkonebne tišine med...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant