Knjiga šumov

De
Publié par

Knjiga šumov, zadnji del Stropnikovega slovarjenjega peteroknjižja, bo v sodobni slovenski liriki prav gotovo odmevala s prizvenom vznemirljivosti in kljubovalnosti. Ter seveda poguma, s katerim se dotika vsega, kar smo že zdavnaj – in radostno – zatajili v svojem »ubožnem glasu«. (Milan Vincetič)


Publié le : lundi 13 octobre 2014
Lecture(s) : 4
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770655
Nombre de pages : 104
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat

Ivo Stropnik
Knjiga šumovV gluhi lozi otopelim,
v gluhi lozi vztrajajočim
Melanholični fragmenti pesnitve Mesto s sanjami
(iz sangviničnosti prevedel avtor)– Eh, kaj je življenje sičnikov proti večnosti šumévcev! …
– In komaj kaj je reka v primerjavi z njenim izvirom, izvirom* …
***
– Vsákdo je čeléšnik svojega žarjênja – stojalo goreče trske v sebi ( prsk! prsk! prsk!),
žara lastnega pepela (šhrp! škrp! šhrp!). Lahen pih v gluhonemost ( pf! ph! pš!) in že te ni več
v mehurčku lebdečega časa – v popku, zaročenem z viharjem ( ššš, ššššš, šššššššššš!),
v čaši do roba naliti s plivkanjem čutov v votlino glave (plk! plk! plk!). Komaj dotik
razglašene ustnice (ck!) in že te ni več v razblinjeni krošnji bajnih šumov:
pod izpovedovanjem prstnih blazinic po obrazih zraka, razbranih s pisavo slepih ( hrr, hrs,
hrsk); v srebanju šumévcev s pivnikom jezika ( čp, šp, žp, džp), prežrtega s tlenjem žerjavice
(hššš …), razgrebêne med tihim in tišjim, tišjim ( pšššt, pššš, ššš …).
***
P. S.
– Zdaj veš, kako vse neizrečeno stišajo zijava usta – z jeziki strahupa in nikjertišine,
nikjertišine …
(I. Stropnik: hlap izvira, Nate mislim, votlina v glavi, 2006)
_____________
* odmev besede (včasih v votlini glave odmeva vsa pesem, največkrat pa od gluhih sten
ne odmeva nič)Peti,
zaključni del
peteroknjižja
SLOVARJENJE
MELANHOLIJE IN
RADOŽIVOSTI
KNJIGA
ŠUMOV
~ Č, Š, Ž~(GOVORI BEZEG)
ČAS BEZGOV (1): Ki si me trikrat natrgal in sedemkrat zaklel v razsikano stoletje! kaj si
storil z voljno kožo? ki z netopirskimi krili frfota po razdišanem kraljestvu. Ki me v uticah črnih oči
duši in ugaša …
Ki niso krivile rogov, preganjale vetra in dvigale k soncu samo sinov! kaj si storil z rokami
bezgovimi? ki ne téžkajo več belih krstic časa demonskega! časa jalovega! …
Ki so potovale iz sajastih kotličev in brbotajočih samovarjev do bajnih vrelcev
Koromándije! kaj si storil z očmi sanjavimi? ki me kropíjo s kropom in sladkajo z žličko moje krvi

Kaj si storil s prostornino bistva? ki me smuka in grobo liže. Kaj si storil z mrtvim zobom?
ki me grizlja in prevaja v šumenje …
Nezaslišano
tvoj Bezeg Samorodni(GOVORI BEZEG)
ČAS BEZGOV (2): Ki me grabežljivo zlamljaš v zijavih šapicah! in skeliš v živi rob časa,
me sploh opaziš brez belokronskega obličja, kadar samo drhtim v mulečem obhodu drobnice, ki
je pastirski psi ne znajo ugnati …
Davnim rokam in očem pravim: še zaiti v neizsanjano belino, postlano s ponjavo blagih
rok. Še vdahniti pod skalo in kopito temno silo, zvito v klobčič slep …
Rokam na stopalih in očem v ušesih šumim: še kdaj vrniti poeziji poezijo (a ne ob
vsakem sončnem umiku in ne za vsako kačo, ki ne zna odzdravljati s šumevci) …
Čas bezgovih oči … če so to sploh še oči … če sploh še kdo ljubimka z nezvenečim
breznom časa … in se vrašča na novo kopno … pred Noetovo barko II, prostorno stesano …
Šumeč pozdrav
tvoj Bezeg Samorodni~ Č ~I.
Dolga, nedokončana,
v vratu nepregibna;
o času in njegovih maratoncih(DIDA in SKALA)
DIDA: Bilo je ne tako davno, vendar nekoč, ko si v prsih še nisva naselila kač in divjih
zveri …
SKALA: Ni bilo strahu ne sledi, ko so tigri, kobre in hijene v telo zašli … Strah in sledi
rišejo sedaj. Iz nikjertišine krvavi brezčasje …
DIDA: Pobotana s šumévci časa sikava od jutra do večera spravljiv jezik neprevedljivih
meglic (saj, dima, sopare), nevsiljivo šepetajočih s prižgano nočjo in vsepovsod tišino …
SKALA: Nikjer tišine, vsepovsod tišina. Naglušna bit je šumenja lačna. S topim nožem
ga ne odreže. Kopnega ne preseže ubožen glas …
(Dolga, nedokončana, v vratu nepregibna … )(DIA in LOG)
DIA: Še odčitati Adamu: pohotna je tvoja zaveza! Še naviti birmansko uro: ustavlja se,
kakor vsaka vera. Še vbosti uho šivanke: zašij prhajočemu konju scefrano kopito, to so čez
razmajano nebo njegova krila …
LOG: Še nabirati rosni mrak, nihče ne ve pred katero nočjo rdeč, in ga podarjati
zlepljenim jutrom. Še óblati besede: od bezgove grče do gladkega pokrova krste. Še puščati
ovcam odprto ogrado: naj zbezljajo v svet …
DIA: Še poujčkati babico in dedka: še podojiti očeta in mater. Še odčitati breztežnost
družinskega grba. Še biti prvooseben: o, še polniti svet z iztrebki! Še kljuvati sladko figo, razpetih
rok obvladovati dogmo, nebo, morje in stepêni prah med njimi …
LOG: Še...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Vevericam nič ne uide

de publishing-house-goga

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

suivant