Cette publication ne fait pas partie de la bibliothèque YouScribe
Elle est disponible uniquement à l'achat (la librairie de YouScribe)
Achetez pour : 4,99 € Lire un extrait

Téléchargement

Format(s) : EPUB

sans DRM

Sfingin hlev

De
77 pages

Iz spremne besede

Zdaj ko prebiram tvoje pesmi, govorijo o času, ko sva merila prve korake na cesti, ki je danes že prehojena v takšni dolžini, da pogled več ne seže do kraja, kjer sva nanjo prvič stopila, z vonjem potonik in zvezdami južnega neba ovenčana mladeniča, se zavedam, kako je spomin nekaj čistega, čeprav ni mogoče nikdar povsem razbremeniti teže, s katero pritiska na nas. A ta čista teža, ki se mi prikazuje z besedami tvojih pesmi, s pripovedmi, ki so kot stare fotografije dobile patino, a vendar ostajajo tudi take, kot so bile, ko jih je ujelo oko kamere. In tvoja pesem je danes tako oko kamere, časa se ne da ukaniti, saj ga nismo hoteli ukaniti, otroci stoletja prve pomoči, ki smo verjeli, otroško zaupljivi, a tudi moško predrzni, postavljaški, polni ljubezni, vina in besed, ki so najbolj vrele v tistih nočnih urah, ki jih opisuješ s srhljivo bližino oddaljenosti v triindvajseti pesmi; v njej je skrita tudi magična formula, ki pojasnjuje Sfingin hlev, je trenutek, ko praviš z besedami, ki so drugače vznesene in povzdignjene kot takrat, ko so se rojevale iz dejanj, prvič zavedla sva se dvojine.

Denis Poniž


Voir plus Voir moins

Vous aimerez aussi

Ivo Svetina Sfingin hlev
Ii
V zgodnji pomladi, nekaj dni pred Titovim pismom, meščansko stanovanje na levem bregu reke zanemarjeno, saj šestdeseta so komaj minila, smrad iz vsake sobe, duhovi umrlih imenitnikov izpuhteli so že pred okupacijo, a še vedno patina, pozlata, omet se lušči, koža pijanih že siva, zadah sladikast, preveč, da pil bi iz globokega grla, saj želodec je otroško občutljiv, še vedno ujet v spomin na materino dojko in skisano mleko.
Spod pazduhe, pobrite, sije vonj po umirajoči roži, jezik se sladka s predokusom smrti, potešen, vse bolj počuti se kača, strup že spleta trnovo krono v globeli rane, pokozlane, umite z medenim urinom.
Že v napovedi jutra priplazim se, žival brez imena, k plenu, ženski – ravnokar je slekla umazano perilo: daj že, daj že, slišim pospešeno dihanje, slina cedi se iz kotičkov našminkanih ustnic.
IIi
Jesenska luna, polž leze in se slini, jalovo seme prilizujoče se očesu, ki ne pozna sramu: celo umirajočo mater gleda, sedečo na školjki, kako od nje grejo življenje, smrti in rojstva hkrati.
Skoraj sonet se je zastavil, a bolečina in sram nočeta miniti, saj nista spomladansko vreme, skrivajoče se za oblaki, vabeči obrabljeno dušo, da si poišče v brezprostorju nekaj takega kot je dom!
Gospodar je, z bičem ga žene, da prepodi koze in drobnico z vrta, kjer naj bi se v naslednjih dneh dotaknili umazani podplati Brezmadežne!
S steklenico, skrivnostno zeleno steklo ne dovoli, da oko bi se opilo, saj premlado je, nedolžno, kratkovidno kot to pritiče vsem, ki s knjigo občujejo večkrat na dan: praznik ali slovesnost nista oviri:
slovesno se mora mladenič odpraviti k postelji, ki posnema krsto, četudi se rojstvo še ni dogodilo.
IIIi
Sluznica ni obleka, ni rana, je zavest, s katero bog je ogrnil premišljujočo žival: noč ničesar ne skrije, pohota grabi stegna alkohola. Izliv blagoslovi utrujeno kožo, usta lovijo grenkobo začetka, želodec trepeta, mesta se sesedajo, saj temelji so negotovi, lažnivo oznanjeni kot večni!
Kdo očistil bo Sfingin hlev? Lepotice, ki na vogalih čakajo sider, saj počutijo se kot ladje, iz eksotičnega lesa stesane: jambor iz mišic razkosanega junaka, vesla kot himen plašna, da ob vsakem valu zardijo. Kdo očistil bo hlev, kjer skriva se tvoja smrt? Ojdip in Jokasta, mati in sin. Le kje je hči, ki brezno prekrila bo s svilo in Sfingo odpeljala na krvavo pašo.
Iv.
Želja segla je v srce, zakrvavelo je, a brez usodnih posledic. Krč je popustil, tik preden bi odmrli možgani. To je sidro, kamnito grezilo, ki ne odpušča: niti junakom, kaj šele brezvestnežem, lenuhom in tistim s krono na penisu. Mi vsi smo okuženi, neznana
bolezen okrasila je naše zenice, čelo ostalo je marmor, timpanon na templju, brez stebrov visoko proti nébesu hiteč. Ves zadihan, obsojen.
Mi smo pionirji, raziskovalci, Kolumb in Amundsen polagata darila k nogam domorodcev, gore, kjer se je ogenj rodil, in jetra so že zdavnaj pozlačena, Prometejeva, v kljunu jastrebov, curki, curki rubinov in škrlata, ki ga Vladarji niso poznali, saj skrili so se v svilo iz Širaza.
Vi
Stopila si iz knjige, prebarval sem jo s temo, da tvoje meso žarelo je kot kresnice v melanholičnem maju. Nič posebnega nisi prinašala h kraljevi mizi, saj hotel biti sem kralj! Majhne prsi, trebuh kot pri Cranachu, malo srednjeveška, a vendar s sadežem – zaradi prispodobe bilo bi pravilneje reči – marelice, saj vonj bil je usodnejši zame kot za psa, ki tedaj še spal je nekje v tujem pesjaku.
Besede koval sem v puščice, čeprav nihče me vabil ni pred Trojo: ti pa si z napetimi prsmi, kakavastimi bradavicami čakala, da se iz morja vzdignem – nemara kot Pozejdon, saj trizobi ud ubijal je srebrne neveste tik morskega dna.
Nekoč pokazala mi boš sledi, ki zarezal sem jih z nevidnim rezilom, ime mu je bilo pohota, včasih, proti večeru tudi hrepenenje, nikdar pa ne ljubezen, saj to hranil sem za rojstvo svojega namestnika!
V .
Vrdeči peterokraki zvezdi, veliki za celo galaksijo, plovejo gnezda, spletena iz žice, trnjev in drobcev modrega marmorja, v zalivu, ošpricanem z valovi, november gospodar v umirajočih urah, ko republika se rojeva. Biljardna miza sameva, slonovina mrtva je in slepeča, gladka kot morda bil je trebuh porodnice, v mukah in krikih rojevajoče kosmatega mladiča.
Tovariši kadijo v salonu, kjer pred revolucijo sukale so se poškrobljene služkinje s polnimi vrči mleka, pomolzenega iz grešne koze, postavljene na piedestal. Zunaj zelenje mediteransko noče in noče umreti, četudi veter vse od Sibirije steguje svoje ledene jezike. Zato pa vonj opije dečka, da prvič pogleda v brezno, ki v njem se razpira kot cvet poznojesenske rože.
Spokoj spusti se po marmornatem stopnišču, v sobah revolucija sleče slavnostna oblačila in žena leže k možu, četudi te gibe obvladajo že njuni otroci. Kaj ji zašepeta v hladno ušesno školjko, za vedno ostane skrivnost, kot skrivnost je smrt globoko v gozdnem templju, ki poškropila je njegove škornje, da nikdar več jih ni mogel sezuti.
V . ✁ ✁
Da je kruta pevka, piše, a ona ogrnila je le svileno ruto, ker bil še ni maj in veter vel je spod Kamniških planin, Titova že okrašena za korake strumne, ki utrdili bodo temelje mesta heroj, kot aprila enainštiridesetega obuti v italijanske škornje. Pionirji v belih majicah in prezebli, saj bil je pozni april, a pot skoz mesto vsa oprana v spomladanskem pršču. Hlad ovijal je tudi tovariše na tribuni, spomini niso in niso hoteli oditi s te slovesnosti. Zastave, preprosti domislek geometrije in v naglici sešite nikdar ne bile bi jadra pred Trojo, saj tu bogovi niso imeli nič zraven: še tisti, ki bil je njegov odposlanec na zemlji, umaknil se je za oltar.
Medeninasta grla so zatulila, prestrašila se je deklica na balkonu, četudi varna v materinem objemu: tudi kovinske piščali so dale vse od sebe, ko zarjul je kovinski Minotaver, da stresel se je svet. jegova rajska podoba, resničnost, ko deček rojen bo pod drevesom, ki zasadila ga bo kruta pevka, in dež bo ponehal in veter se bo utrudil.
Un pour Un
Permettre à tous d'accéder à la lecture
Pour chaque accès à la bibliothèque, YouScribe donne un accès à une personne dans le besoin