Pojdi z mano

De
Publié par

Tista, da piše Dušan Čater prozo za ljudi, ki sicer ne berejo oziroma ne bi brali, je itak že ponarodela, ampak kako bolje kot s to floskulo začeti zapis o knjigi, ki je v resnici bolj film kot mladinski roman ali kakor koli že bo to delo literarno-žanrsko in knjigotrško opredeljeno. Kot se je pred kratkim izkazalo v javni debati s švedskim pesnikom Larsom Gustafssonom , k temu hote ali nehote težijo mnogi avtorji, saj je urednik enega od prevodnih izborov njegove poezije menda želel dati zbirki naslov Pesmi za ljudi, ki ne berejo poezije, na kar je Gustafsson lakonično pripomnil, da so to tako ali tako mokre sanje vsakega pesnika. Sploh v Sloveniji, kjer je tako rekoč več piscev kot bralcev domače literature. Veliko poklicanih, malo izvoljenih, skratka. A da se čim prej vrnemo k naši prozi, bi veljalo citirati kar Charlesa Bukowskega, ki je izjavil, da piše poezijo takrat, ko mu primanjkuje inspiracije za prozo. In kot bomo pokazali, navdiha v tem romanu ni manjkalo.

Gorazd Trušnovec


Publié le : dimanche 29 novembre 2015
Lecture(s) : 6
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771058
Nombre de pages : 286
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Dušan Čater
Pojdi z mano

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-93-311.2(0.034.2)
821.163.6.09Čater D.

ČATER, Dušan, 1968-
​ ​ Pojdi z mano [Elektronski vir] / Dušan Čater ; [spremna beseda Gorazd Trušnovec]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Zbirka Lunapark)

ISBN 978-961-277-105-8 (ePub)

281643776

Dušan Čater
Pojdi z mano





Tistim, ki smo preživeli mladost na stopnicah.

Četrtek, 2. junij 2005



Vse je izgubilo smisel. Vse je bilo brezveze. Tudi ptiči, ki so se oglašali z dreves, ki so segala že do četrtega nadstropja nasproti stoječega bloka in ki so navadno ukradli vsaj kakšen njegov pogled … Tudi oni so bili brezveze. Tisti dan ga ptiči niso zanimali. Niso ga zanimali niti delavci v belem, ki so postavljali sladoledni avtomat pred trgovino. Niso bili zanimivi. Zanimiv ni bil niti vedno smešni Želvak, kakor so klicali bosanskega priseljenca iz prvega vhoda, ki je venomer popravljal svojega starega golfa. Tisti dan si je dal Želvak opraviti z menjavo gum. Namesto zimskih je nameščal letne gume.

Brezveze, si je mislil Manc.

Manc je sedel na stopnicah pred blokom. Nemo je opazoval popoldansko dogajanje v blokovskem naselju. Videl je, da je sosed Janeček, malce šašavi upokojeni dirigent, preizkušal velik družinski šotor na trati pred blokom. Sušil in zračil ga je, tako je imenoval to svoje početje, ko so ga mulci večkrat povprašali, če misli spati v njem. Upokojen je in približno tak čas, malo pred koncem šolskega leta, se je vsako leto pripravljal, da jo mahne na morje. Kasneje naj bi za njim šli še njegova mlada žena, lepa igralka Eva Lavrin Janeček, in njena hči Mina. Kot vsak začetek poletja. Vse to bi Manca v vsakem drugem trenutku zabavalo, celo do njega bi stopil in mu navrgel nekaj o tem, kaj bodo njegovi dve mladi ženski počeli sami teh nekaj dni, ko ga ne bo. A tisti dan ne. Tisti popoldan ni Manc videl v ničemer nikakršnega smisla več. Kar se njega tiče, bi se lahko svet na tej točki ustavil. Za vedno.

Manc je mrko gledal okoli sebe in se igral z vžigalnikom znamke Zippo. Odpiral in zapiral ga je, da je močno škljocalo. Bil je nervozen. Imel je za kaj biti. Mancu se je tisti dan podrl svet na glavo. In tu ni bilo več kaj storiti. Sedel je tam na stopnicah pred blokom in pljuval tanko slino predse. Sicer je bil lep dan, popoldan, če smo natančnejši. Modro nebo, skoraj brez oblačka. Ljudje so nasmejani hodili mimo njega. Nekateri otroci so se vračali iz šole, noseč na hrbtu skoraj enkrat večje torbe. Nekateri starši so iz bližnjega vrtca vlekli svoje otroke domov. Nič novega. Do konca brezveze, si je mislil Manc.

Takrat je zapihalo. Svež veter je zamajal krošnje dreves. Po zraku je prineslo vonj po poletju. Ne da bi se zavedel, je Manc globoko vdihnil skozi nos. Svež zrak ga je spomnil na čase, ko ni imel nobenih skrbi. Recimo na … Na poletja na morju, ko je brezskrbno poležaval na plaži … Pa na … Pa na poletja, ki jih je preživljal pri dedu na deželi. Res da je bil še otrok in da je že davno tega, a spominjal se je širnega gozda, visoke trave, ki sta jo z dedom kosila, spominjal se je njegovega psa Runa, h kateremu se je že navsezgodaj splazil v kočo in legel poleg njega, Runo pa ga je pokril s svojim kožuhom, da bi mu bilo toplo. Spominjal se je tolmuna globoko v gozdu, kamor se je hodil hladit. In nadležnih obadov, ki so prežali nanj, samo da se je pokazal iz vode. Večkrat je katerega od njih ujel in mu nataknil slamico na zadek, da je potem brencelj zmedeno letal z njo naokoli in je bilo videti, kot bi slamica sama lebdela v zraku. To so bili lepi časi. Tam je bil Manc srečen. Tam se je veselil jutra, novega dne, ki mu je prinesel vedno novo dogodivščino. Kot recimo tisto, ko sta imela z dedom trgatev in so prišli ljudje, da bi pomagali trgati in nositi grozdje … Takrat je prvič videl, kako izgleda, ko se dva odrasla moška zravsata. Kaj takšnega dotlej ni videl niti na filmu. Padalo je vsepovsod, z mize so leteli steklenice in kozarci, moški so navijali, ženske pa so posedle zunaj po klopi in čakale na razplet. Hudo … Ali pa takrat, ko je …

»Poglej si ga, no, junaka … Si že doma?«

Manc se je zdrznil. Dvignil je pogled, stisnil vžigalnik v pest in se zagledal v obraz, ki je stal nad njim. Nekaj časa je samo gledal vanj.

»Matej?! Halo? Si tu?«

Moška roka je pomahala pred njegovim obrazom.

»Ja … Dober dan, gospod Koren … Malo me je … Zamišljen sem bil,« je rekel Manc.

»Ste danes prej končali?«

»Ja, mislim ne … Jaz sem … Prej so me spustili,« je rekel Manc.

»A tako?«

»Oto ima danes še fotografski krožek. Bolj pozen bo,« je Manc takoj odgovoril.

Gospod Koren se je nasmehnil. Odložil je svojo aktovko na stopnice in sedel poleg Manca. Globoko je zavzdihnil, za nekaj časa zadržal sapo, potem pa izdihnil.

»Še malo pa konec šole, kaj?« je bolj rekel kot vprašal.

»Ja,« je rekel Manc.

»In jutri imate prosto, a ne? Dan šole ali kaj?«

»Dan šole, ja …«

»Potem pa počitnice! Blagor vam, ki še hodite v šolo.«

»Ja,« je spet rekel Manc.

»Ja, ja … To so bili lepi časi …« je rekel gospod Koren in se zagledal nekam v dalj.

Nekaj časa sta molčala. Manc je gledal v konice svojih superg.

»Ja, ja …« je čez nekaj časa spet rekel gospod Koren.

Manc je dvignil glavo in se zagledal v Korena v pričakovanju, da bo ta kaj povedal. Gospod Koren pa se je z nasmeškom na obrazu zagledal Mancu naravnost v oči, ga lopnil po kolenu in vstal.

»Nič, kolega Matej, oglasi se kaj, prav?« je rekel in šel v blok.

»Prav,« je rekel Manc in spet dvakrat škljocnil z vžigalnikom.

Tale Koren je še edini, ki ga kliče po imenu. Vsi ostali ga kličejo Manc po njegovem starem pa po njegovem starejšem bratu, ki ga tudi kličejo Manc. In zdaj še njegovega mlajšega brata kličejo Manc. Manc, Manc, Manc. Sploh še kdo ve, kako mu je sploh ime, razen tegale starega Korena, novinarja, ki mu nikoli nič ne uide. Sploh pa … Sploh pa, koga to sploh briga?

Brezveze.

Izpod čela je gledal v Želvaka, kako se muči z menjavo gum. Brezveze. Najraje bi mu zakričal, naj neha s temi prekletimi gumami, kajti preden jih bo uspel zamenjati, bo že poletje mimo in bo spet jesen in potem spet zima in sploh in oh. Če je tako dolgo zdržal z zimskimi gumami, pa naj zdrži še teh nekaj mesecev, a ne?

Počasi se ga je že loteval bes, ko je videl po cesti prihajati Ota, sošolca in prijatelja od malih nog. Ob njem je hodila Mina, dirigentova in igralkina hči, ki je izkoristila vsako priložnost, da je lahko bila z njim. Tako se je Mancu vsaj zdelo.

Ko ga je Oto zagledal, kako sedi na stopnišču, je dvignil roko v pozdrav. Manc mu je samo pokimal in pljunil skozi stisnjene zobe. Oto in Mina sta prišla do Mininega vhoda, malce postala in se še nekaj pomenkovala. Manc je videl, kako se je Mina na vsako Otovo besedo nasmejala, kot bi Oto povedal nekaj hudo smešnega. Manc je zavil z očmi. Potem je Mina stekla do očeta, ki se je še vedno mučil s šotorom, Oto pa se je namenil do Manca. Ko je prišel do njega, je še on sedel na stopnice. Nekaj časa sta molčala in gledala v tla.

»Si doma že povedal?« je čez nekaj časa spregovoril Oto.

»Briga jih,« je rekel Manc.

Spet sta utihnila.

»Briga jih,« je čez nekaj časa rekel Manc, »ampak stari me bo vseeno namlatil!«

Spet tišina. Manc se je igral s svojimi vezalkami, Oto pa si je popravljal pramen las, ki so mu silili na oči.

»Pa zakaj si to naredil? Mislim, a si res to naredil?« je čez nekaj časa vprašal Oto.

Manc je malce povzdignil glas: »Koga to sploh briga?! Kdo bo pa meni sploh kaj verjel? Jaz sem Manc! Manc Manček, a ne? Od tistega Manca sin, ki je bil v zaporu! Ja, jaz sem ukradel tisti mobitel! Manc je ukradel mobitel, kdo pa drug! Manček!«

»Brezveze,« je rekel Oto.

»Vse je brezveze,« je rekel Manc, ko se je malo pomiril.

Potem sta spet nekaj časa sedela v tišini.

Čez nekaj časa je Manc rekel: »Tvoj stari je šel prej mimo. Doma je.«

»Ja, vem,« je rekel Oto. »Danes naj bi se dobila z mamo. In zdaj je ves živčen.«

Manc je pokimal.

Oto je z glavo pokazal proti sosednjemu vhodu, kjer je dirigent postavljal šotor. »Poglej ga! Komaj je dočakal poletje. Čez vikend jo bo že mrknil na morje.«

»Potem se bo pa sekiral zaradi igralke,« je rekel Manc in oba sta se nasmehnila.

»Jaz ji bom iz trgovine nosil špecerijo!« je rekel Oto.

»Ti boš njeni hčeri iz trgovine nosil špecerijo, medtem ko bom jaz njeni mami popravljal vodovod!«

Oba sta se na ves glas smejala in gledala proti šotoru. Potem sta se zresnila in spet nekaj časa molčala. Tišino je prekinil Oto, ko je vprašal: »In kaj boš zdaj?«

»Nič. Delat bom šel,« je rekel Manc. »Tako kot moj brat. Pa na kmete bom šel živet!«

»Kaj boš pa na kmetih?« se je nasmehnil Oto.

»Tam je mir,« je rekel Manc.

»Mir že. Je pa tudi živi dolgcajt!«

»Tu je dolgcajt!« je rekel Manc.

Malce sta pomolčala.

»Lahko greš pa jutri z nami! Gremo fotografirat!« je rekel Oto.

»Fotografirat kaj?!«

»Zadnji dan šole bo fotografska razstava,« je rekel Oto.

Manc je nekaj časa pomolčal. »Brezveze,« je potem rekel.

Sedela sta na stopnicah in gledala po ulici. Manc je parkrat škljocnil z vžigalnikom, to pa je bilo tudi vse. Potem je vprašal: »Kam?«

»Kaj kam?« je vprašal Oto.

»Kam greste fotografirat?«

»Ne vemo še. Za čez vikend smo dobili nalogo posneti nekaj fotografij na temo Neznana Slovenija. Pa smo se zmenili, da …«

»Neznana Slovenija?« se je začudil Manc.

»Neznana Slovenija,« je rekel Oto. »Ja. Nekaj, kar ne vidiš vsak dan, nekaj, za kar sploh ne vemo, da je tudi Slovenija, tako nekako … Zadnji dan šole bo razstava.«

»In kam boste šli?«

»Ne vem še. Malo naokoli, raziskovat.«

»Hmmm,« je rekel Manc.

»Kaj praviš, a? Pojdi z mano, Manc!«

»Kdo pa še gre?«

»V skupine po tri so nas razdelili. Jaz, Mina in …

»Seveda, kaj sploh sprašujem. Mina!«

»Učitelj nas je določil … Pa kaj, če gre tudi ona?«

»Misli, da je najlepša,« je rekel Manc.

»A ni?«

»Mah,« je rekel Manc in odmahnil z roko. »Kdo še?«

»Špurč,« je rekel Oto.

»Špurč?!« se je začudil Manc. »Špurč je kreten!«

»Kar prislinil se je poleg,« je Oto skomignil z rameni.

»Kako prislinil? Ali ni učitelj določil, kdo gre s kom?«

»Je, ampak … Špurč se je … Saj ga poznaš!«

»Špurč je brezveze,« je rekel Manc.

»Zgodaj zjutraj gremo,« je rekel Oto. »Greš?«

»Brezveze,« je rekel Manc in pljunil tanko slino skozi stisnjene zobe.

»Po želji,« je rekel Oto in vstal. »Greš gor?«

Manc je odkimal.

»Ne še. Malo bom še šel naokoli! Doma me tako in tako ne čaka nič dobrega,« je rekel.

»Prav, se vidimo.«

»Se vidimo,« je rekel Manc in slišal, kako so se za Otom zaprla nihajna vrata v blok. Manc je še malce posedel na stopnicah. Želvak se je še vedno trudil z menjavanjem gum, stari dirigent je z občudovanjem na obrazu hodil mimo šotora, ki je zdaj pokončno stal sredi zelenice, ki je ločevala vhoda. Sonce je počasi zahajalo za nebotičniki na zahodu, po okoliških oknih so se prižigale prve luči. Manc je vstal in se namenil v kolesarnico. Tam je imel na neki visoki omari skrit zavojček cigaret, ki ga je ukradel staremu. Vzel je eno cigareto iz zavojčka in jo vtaknil v žep lahke poletne majice. Namenil se je po ulici navzdol. Šel je mimo trgovine, kjer se je že naredila vrsta pred sladolednim avtomatom. Nekaj starejših fantov je posedalo na klopci pred trgovino, nekaj jih je na igrišču igralo košarko. Starejše punce iz soseščine so že zasedle enega od vrtov kavarne. Manc se je podal mimo njih in tam na parkirišču pred barom zagledal avtomobil, v katerem je ob odprtem oknu sedel Manc, njegov brat, in na ves glas navijal radio.

»Mali, pridi sem!« mu je zaklical brat.

Manc mu je pokazal dvignjeni sredinec in šel dalje. Slišal je še, kako je Manc starejši vpil za njim: »Ti že pokažem doma, smrkavec smrkavi!«

Potem je zavil levo proti šoli. Šel je mimo velike hiše z visoko ograjo. Na pločevinasti plošči je z velikimi rumenimi črkami pisalo AVTOKLEPARSTVO BOJOVIČ. Zunaj na dvorišču je bilo parkiranih nekaj karamboliranih avtov. Poleg nekega dvoseda je stal Špurč, naslednik imperija Bojovič, in si ga ogledoval. Manc je šel hitro na drugo stran ceste, da ga Špurč ne bi opazil.

»Rit razvajena,« je pljunil predse.

Šel je dalje in pot ga je zanesla proti šoli, gor na hrib. Vzpel se je po stopnicah, ki so vodile do šole. Vedel je, da jih je natanko šestinpetdeset, teh stopnic. V sklopu po osem. Ničkolikokrat jih je preštel v osmih letih, odkar hodi v to šolo, in ničkolikokrat se je že vzpenjal in spuščal po njih. Na pamet je poznal vsako razpoko na njih, vsako prasko, vsako ime, ki je bilo s ključem vrezano v ograjo. To so bile njegove stopnice. Toda tisti večer so se mu zdele tuje. Prišel je na vrh, se obrnil, da bi se razgledal po blokovskem naselju spodaj, potem pa se je podal še tistih nekaj korakov naprej do šole. Šel je mimo telovadnice, sedel na klopco, iz žepa izvlekel cigareto in si jo z vžigalnikom Zippo vešče prižgal. Naredil je nekaj dimov in jih odpihnil v svež večer. Nekajkrat je še škljocnil s pokrovčkom vžigalnika, potem pa ga je spravil v hlačni žep. Sedel je tam na klopi in kadil. Ni mu bilo do tega, da bi šel domov. Ne še. Opazil je, da so se prižgale prve cestne svetilke. Sedel je in gledal v nebo. Nekaj zvezd na nebu je obetalo lepo jutro. Pomislil je na to, kako lepo bi bilo, če ne bi bilo tega pripetljaja z mobitelom. Do konca šole je še nekaj dni, on pa se gre zajebavat s tem telefonom. Kaj mu je tega treba bilo? Jezen, prav besen je bil na samega sebe. Vsaj on bi lahko bil pametnejši! Sploh pa … Brezveze.

Pohodil je cigareto in se namenil okoli šole. Šel je mimo učilnice za kemijo pa potem mimo zbornice in tajništva. Prislonil je glavo ob šipo in gledal v notranjost. Ničesar ni pričakoval tam, tako iz radovednosti in navade je vrgel oko. Razločil je nekaj obrisov miz in nekaj stolov, to je bilo pa tudi vse. Potem ga je malce zmrazilo, kajti ni še bilo povsem toplo. Namenil se je v dolino, vendar tokrat po drugi strani. Po vijugasti cesti, po kateri se z avtom pride do šole. Stekel je po travniku navzgor do ceste, potem pa je nekaj časa hodil ob zorani njivi, kjer je že poganjala prva koruza. Zadišalo je po zemlji. Nehote se je spet spomnil deda in njegove kmetije. Kar malce topleje mu je postalo pri srcu. Na njegovem obrazu se je pojavil bled nasmešek, ko se je spominjal tistih dni. Kot recimo, ko sta z dedom postavljala strašilo na polje in je, medtem ko sta delala luknjo, kamor ga bosta zapičila, ena od ptic že sedela na strašilu in ju radovedna opazovala. Samo smejala sta se ji in se strinjala, da nima nikakršnega smisla postaviti strašila, ko pa se ga ptice sploh ne bojijo. Ali pa takrat, ko sta šla z dedom globoko v gozd gledat votline. Strašne votline! Majhen je še bil takrat in gozd se mu je zdel temen, gost in grozljiv. Kaj šele votline! Zdele so se mu gromozanske, vsaj največja od njih, in mislil je, da v njih prebiva strašni gozdni mož z dolgo črno brado in črnimi očmi. Brrrr! Nikoli si ni upal sam tja. Opazoval jih je od daleč, a tja si ni upal … In še in še. Tako ga je prevzelo, da se ni niti zavedel, da je že pred svojim blokom. Avtomatsko je pogledal navzgor in videl, da je njihovo okno še razsvetljeno. To ga je vrnilo v sedanjost in nasmešek je takoj izginil z njegovega obraza. Spet je šel ves namrščen v kolesarnico in skril zavojček cigaret. Potem se je spravil v dvigalo in kmalu se je znašel pred vrati stanovanja. Slišal je kričanje, ki je prihajalo z druge strani vrat. Slišal je glas svojega očeta Manca … Spet se ga je nalezel. Spet je bil pijan in je kričal na mamo … Pa tudi mama mu ni ostajala dolžna … Manc je malce postal pred vrati, potem pa je tihoma in previdno pritisnil na kljuko in neslišno vstopil. Prav tako neslišno si je sezul superge in se po prstih odtihotapil v otroško sobo. V temi je šel do svoje postelje, prižgal luč, si slekel majico in kavbojke ter v spodnjicah legel v posteljo. Nekaj časa je gledal v strop, ko je zaslišal: »Manc, ali te bodo res vrgli iz šole zaradi tistega mobitela?«

Manc se je zagledal v svojega mlajšega brata. Mali je bil pokrit do brade in videti je bilo samo njegove prestrašene temne oči.

»Zaspi,« mu je rekel Manc.

»Če imaš pa prižgano luč,« je rekel mali.

Manc je ugasnil luč. Ležal je na hrbtu in še nekaj časa gledal v strop. Iz dnevne sobe je prihajal hrup, kričanje. Manc je zaprl oči in se v mislih prestavil na dedovo kmetijo.


Petek, 3. junij 2005



Manc se je prebudil, ko je bilo v sobi še temno. Po prvem kašlju, ki je prihajal z ulice, je predvideval, da se bo kmalu zdanilo. Imel je odprte oči in je gledal v temo. Slišal je nežno sopenje mlajšega brata, ki je trdno spal. Po malem mu je zavidal, kajti on je to noč bolj malo spal. Sredi noči, ko je kričanje iz dnevne sobe komaj potihnilo in mu je uspelo vsaj malo zatisniti oči, se je domov privlekel njegov starejši brat. Prav tako Manc. Smrdel je po pivu in je pihal vanj smrdljivo sapo, ko ga je vlekel za uho in mu grozil, da se bosta še pomenila glede tistega dvignjenega sredinca. Manc se je pokril prek glave, potem pa je kmalu zaslišal njegovo huronsko smrčanje. Ponoči je sicer nekajkrat vstal in ga dregnil, a je to zaleglo le za kakšno minuto, nič več. Potem pa spet smrčanje, ki se mu je kmalu pridružilo še hlastanje za zrakom, ki je prihajalo iz dnevne sobe, kjer je spal oče. Prav tako Manc. In to ni prenehalo vse do trenutka, ko je z ulice prišel prvi jutranji kašelj.

Manc je vstal in se tihoma prikradel v kopalnico. Luč je bila prižgana, verjetno še od prejšnjega večera. Najprej je opravil malo potrebo, potem pa si je pljusknil nekaj vode v obraz. Nato je sedel na rob kadi in si z rokama podprl glavo. Bil je neprespan, in to se mu je poznalo. Čutil je manjšo bolečino, kot nekakšno kljuvanje. Tudi zehalo se mu je. Vstal je in se pogledal v ogledalo. Nekaj časa je samo strmel vanj. Opazil je, da ima malce krvave oči. Dolgo je gledal vanje, potem pa se je nasmehnil samemu sebi.

Manc, Manc, si je mislil. Danes je lahko tvoj zadnji dan. Stari te bo dal iz kože, ko bo izvedel, da so te vrgli iz šole. Sploh pa, ko bo izvedel, zakaj! Popravil si je zaležane lase in se gledal v ogledalo. Sploh pa, kaj ima on za govort? Mi bo on kar koli prepovedoval? On, ki je že bil zaprt! Mah, si je mislil. Brezveze!

Premaknil se je v svojo sobo. S tal ob postelji je pobral kavbojke in jih navlekel nase. Iz omare, ki je ob odpiranju vrat hudo zaškripala, je vzel svežo majico s kratkimi rokavi in jo prav tako navlekel nase. Potem je šel na drugi konec sobe, kjer je smrčal starejši brat. Previdno je stopil do njegovih hlač in jih dvignil. Hitro jih je pretipal, dokler ni naletel na denarnico. Izvlekel jo je in jo odprl. Pri tem je bilo slišati rahel rsk! in Manc je prestrašeno pogledal proti starejšemu bratu. Ta je brezbrižno smrčal dalje. Hitro je izvlekel nekaj bankovcev, jih površno preštel in si jih zatlačil v zadnji žep. Potem je denarnico vrnil v hlače. Hlače je položil na tla in šel proti vratom.

»Ne bom te izdal,« je rekel nežen šepet iz teme.

Manc se je ozrl proti mlajšemu bratu. Pokleknil je k njegovi postelji in ga pobožal po glavi.

»Na, tu imaš,« je zašepetal Manc in iz zadnjega žepa izvlekel bankovce. Nekaj mu jih je odštel. »Pa dobro jih skrij, da ji ne najde. Prav?«

»Kam pa greš?« ga je vprašal mali.

»Ne vem … Malo naokoli …«

»Pa prideš nazaj?«

»Seveda,« je rekel Manc in mu razmrščil lase. »Kaj pa misliš?«

»Fajn se mej,« je rekel mali.

Manc se je nasmehnil, vstal in tihoma odšel iz sobe. Potem je spet tihoma odprl vrata dnevne sobe. Po prstih je šel mimo sedežne garniture, kjer je napol odkrit spal oče. Ležal je na hrbtu z odprtimi usti, iz katerih se je cedila slina.

Danes me bo ubil, si je mislil Manc. Če ne on, pa starejši brat!

Stari je hlastal za zrakom. Manc je nekaj časa stal in ga gledal, potem pa šel do kuhinje, odprl hladilnik in si naredil sendvič. Pazil je, da ne bi bil preglasen. S sendvičem v roki se je mimo spečega očeta vrnil v predsobo. Tam si je nataknil superge in odšel iz stanovanja.

Ko je stopil pred blok, se je zunaj počasi svitalo. Tudi nekaj ptic se je že prebudilo in naznanjalo lep dan. Zmotilo jih je le vžiganje avtomobilov, ki je prihajalo s celotnega blokovskega naselja.

Manc je sedel na stopnišče in se lotil sendviča. Hlastno je grizel vanj in opazoval dogajanje okoli sebe. V blokih so se počasi začele prižigati luči. Nekaj lastnikov hišnih ljubljenčkov je že bilo na jutranjih sprehodih, na katerih so ljubljenčki opravili svojo potrebo. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so se šele vračali domov, utrujeni po celonočnem popivanju. Nekateri so skrivali svojo pijanost, nekaterim to ni uspevalo. Počasi se je povsem zdanilo in naselje je zaživelo svoje vsakdanje življenje.

Manca je to zdolgočasilo, zato je vstal in šel v kolesarnico. Z visoke omare je vzel zavojček cigaret in ga vtaknil v zadnji žep kavbojk. Potem je šel na drugo stran bloka, polno balkonov. Zavlekel se je pod prvi balkon in si z Zippo vžigalnikom spretno prižgal cigareto. Naredil je nekaj dimov, potem pa je cigareto ugasnil in jo, na pol dogorelo, vrnil v zavojček. Potem je stopil spod balkona. Vtaknil je dva prsta v usta in zažvižgal. En dolg fiiiii in en kratek ju. To je bil njun žvižg. Čakal je, s pogledom uprtim v balkone … Nič se ni zgodilo. Še en fiiiii-ju! Spet nič. S tal je pobral kamenček in ga nameril v okno v tretjem nadstropju. Prvič je zgrešil, potem je poskusil znova. Tokrat je kamenček priletel v steklo, vendar se ni nič zgodilo. Manc je pobral malo večji kamen in ga zalučal v tretje nadstropje. Zadel je. Okno se je osvetlilo. Spet je zažvižgal s prstoma v ustih. Na oknu se je pokazala Otova glava. Okno se je odprlo.

»Kaj ti pa je? Veš, koliko je ura?«

»A gremo na tisti izlet?«

»Kakšen izlet? Kaj ti je?«

»Fotografirat. Če gremo fotografirat?«

»Ti nisi normalen,« je rekel Oto.

»Saj si rekel, da greste zgodaj zjutraj,« je rekel Manc. »To je zdaj!«

»Šele čez eno uro smo zmenjeni,« je rekel Oto.

»Rana ura, zlata ura,« je rekel Manc.

Potem sta oba malce pomolčala. Manc je nedolžno razširil roke, Oto pa si je s prstom povrtal po sencih, kar je pomenilo, da je z Mancevo glavo nekaj narobe.

»Počakaj, pridem dol,« je potem rekel.



Manc je že nekaj časa spet sedel na stopnišču, ko je prišel Oto.

»Te luna nosi?« ga je vprašal Oto.

»Lahko bi se tako reklo,« je rekel Manc.

Oto ga je lopnil po ramenu.

»Alo, dvigni to svojo rit. Gremo!« je rekel in šel mimo njega.

Manc je avtomatično poskočil in šel za njim.

»Kam pa?« je bil radoveden.

»Najprej do Mine. Poklical sem jo. Bo prišla dol, potem gremo pa zbudit Špurča. Prav imaš. Rana ura, zlata ura, prijatelj moj,« je bil ves vzhičen Oto.

Oblečen je bil podobno kot on. Kavbojke, majica in športni čevlji. Na hrbtu je nosil mali nahrbtnik in je tako hitro hodil pred njim, da ga je Manc komaj dohajal.

»Kam pa potem?« je klical za njim.

»Raziskovat,« je rekel Oto.

Tako v naglici sta prišla do sosednjega vhoda, kjer naj bi ju že čakala Mina.

A Mine ni bilo.

»Normalno,« je rekel Manc in malce zadihan sedel na stopnice.

»Saj bo prišla. Zbuditi sem jo moral.«

»To bo potrajalo,« je rekel Manc. »Preden se nališpa in vse to …«

Oto ga je nekaj časa gledal.

»Se mi zdi, da res,« je rekel in sedel poleg njega.

»Kaj pa nosiš s seboj?« ga je vprašal Manc in pokazal na njegov nahrbtnik.

»Fotoaparat,« je rekel Oto. »Pa objektive pa … sendvič, vodo, pulover pa take reči.«

»Pa take reči,« je rekel Manc.

»Ti nimaš nič?«

»Jaz nisem v fotografskem krožku,« je rekel Manc.

Potem sta nekaj časa molčala. Za njunima hrbtoma so se odprla vrata. Oba sta se obrnila v pričakovanju Mine, vendar sta tam zagledala starejšo gospo, ki si je pri hoji pomagala z berglo.

»Dobro jutro,« sta rekla skoraj v en glas.

»Nimata nič bolj pametnega početi? A danes nimata šole, da lahko posedata tu?« je rekla starka.

»Dan šole je,« je rekel Oto. »Ni pouka.«

»Ja saj … Včasih … Včasih nismo imeli časa posedati naokoli,« je grenko rekla starka in se napotila proti njima.

Oto in Manc sta se presedla vsak na svoj konec stopnic, da sta starki omogočila prehod. Starka je zamahnila proti Otu z berglo.

»Beži tam proč od ograje, falot!«

Oto je vstal in se postavil ob Manca. Starka se je oprijela ograje in se počasi spuščala po stopnicah. Oto in Manc sta se drug drugemu nasmihala. Poznala sta jo. Stara Rozenbahovka. Večkrat je kričala na otroke, ki so se igrali pod njenim oknom v pritličju, tik poleg stopnišča. Ko je prišla do konca stopnic, se je spet ozrla k njima.

»To niso nikakršne manire. Sploh ne veste, kaj je to mestna kultura. To so podeželske navade, to vaše posedanje na stopnicah! Pih,« je pihnila in se obrnila. Počasi se je pomikala naprej. Oto in Manc sta se nasmihala in gledala za njo. Potem je Manc tihoma rekel: »A to, da pa ona po cel dan visi na oknu, to je pa bolj mestno, bolj fino ali kaj?«

Spogledala sta se in tlesknila z dlanmi.

»Kje hodi? Daj, pokliči jo!« je potem rekel Manc.

»A da bi jo?«

»Menda pa ja. Sicer bova cel dan tu.«

»Prav imaš,« je rekel Oto in iz stranskega žepa nahrbtnika izvlekel prenosni telefon. Odtipkal je številko in si položil slušalko k ušesu. Manc ga je gledal.

»Zvoni,« je rekel Oto.

Manc je pljunil skozi stisnjene zobe. Potem je slišal Ota reči: »Kje si? … Ja, daj no, čakava te!«

Nato je Oto pospravil telefon nazaj v nahrbtnik in sedel poleg Manca. Nekaj časa sta molčala in gledala prebujanje blokovskega naselja, ko je Oto rekel: »Doma jim nisi še nič povedal, kaj?«

Manc je dvignil glavo in pogledal Ota. Srečala sta se z očmi. Spet so se odprla vhodna vrata. Ozrla sta se. Bila je Mina.

»Smo?« je vprašala.

»Smo,« je rekel Oto.

Oba sta vstala.

»Moramo še po Špurča. Ima izklopljen telefon,« je rekel Oto.

Odšli so po ulici navzdol. Mimo trgovine, ki je bila še zaprta, pa mimo lokalov, ki so se počasi odpirali. Lastniki so že odvezovali z verigo priklenjene stole in mize, ki so jih čez noč zavarovali, da jih ne bi kdo ukradel. Oto in Mina sta hodila malce spredaj, kakšen korak za njima pa Manc. Tudi Mina je imela nahrbtnik, ki ji je smešno opletal po hrbtu, ko je lovila korak z Otom, ki se mu je še vedno mudilo. Potem se je obrnila k Mancu.

»Kaj?« mu je rekla. »Te foter ni ubil?«

»Ne še,« je rekel Manc.

»Daj, no,« je rekel Oto in strogo pogledal Mino.

»Kaj?« je rekla Mina.

Oto ni rekel nič. Molče so šli naprej.

»Ja, oprosti, no,« je čez nekaj časa rekla Mina Otu. »Oprosti, ker živim.«

Potem nihče ni rekel nič. Zavili so levo proti šoli. Tam so se ustavili pred veliko hišo. Pred njo je bilo nekaj razbitih avtomobilov. AVTOKLEPARSTVO BOJOVIČ. V hiši in v delavnici poleg je že gorela luč.

»Kar pozvonil bom,« je rekel Oto. »Saj so že vsi pokonci.«

In je pritisnil na zvonec.

Na vhodnih vratih, dobrih pet metrov od ograje, se je prikazal Špurč. Bil je v prekratki majici, tako da se je pod majico videl viseči trebuh. Pa tudi v samih spodnjicah je bil, kar je odkrivalo njegova zavaljena stegna.

»Evo me. Takoj!« je rekel z vrat.

»Pohiti, čakamo te,« je rekel Oto.

Manc se je obrnil stran in pljunil skozi zobe. Naslonil se je na ograjo. Kmalu sta mu sledila tudi Oto in Mina.

»Kdo bo gledal tega kretena?« je rekel Manc.

»Kaj naj zdaj?« je vprašal Oto.

Manc je vtaknil roke v žepe. V žepu se je igral z vžigalnikom. Odpiral in zapiral je njegov pokrovček. Slišati je bilo lahno škljocanje.

»Te tooole kaj žgečka?« je potem rekla Mina in požgečkala Ota.

Oto je odskočil v stran.

»Me,« je rekel.

»Paaaa toooole!« je spet rekla Mina in ga spet požgečkala.

»Tudi.«

»Paaaa tooole?«

»Kam pa sploh gremo?« je nervozno prekinil njuno žgečkanje Manc.

Prenehala sta. Mina se je zresnila.

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

Zahod jame

de publishing-house-goga

suivant