Duhovi

De
Publié par

Devet literarnih nanizkov v Duhovih pred bralca postavlja kar nekaj vprašanj za prevetritev ustaljenih literarnih obrazcev, za odfocljavanje kod in postanih, od tradicije zapovedanih mitskih tem. Skupna nit Duhov je tipična za poznavalca dramatike: sovražnik je povsod, če ni zunaj nas, je pa v nas samih. Zgodbe so snovno in tematsko bogate in raznolike, značilen zanje je tisti pristop, ki umetnost pojmuje kot umetnost, temelječo na ustroju sveta. Smiselno dojemanje življenjskih zgodb, čustveno urejanje in notranje oživljanje Mazzinijevega zgodbenenega sveta ne prikazuje kot urejenega in skladnega, temveč polnega notranjih razpok, nastalih bodisi iz vojnih dogajanj v bližnji preteklosti in bližnjih krajih bodisi izvirajočega iz tistega, kar imenujemo družinsko ozadje in sočasnost odtujenega, popredmetenga sveta, kjer ni prostora za pristne človeške stike, kjer so prijatelji le virtualni in kjer je eksistencialni vzklik samo še: Mar bo šoping odpadel? - Iz spremne besede Barice Smole


Publié le : vendredi 10 octobre 2014
Lecture(s) : 0
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770631
Nombre de pages : 132
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
Vse osebe, kraji in dogodki so popolnoma izmišljeni in vsaka podobnost z resničnimi osebami, kraji in dogodki je zgolj slučajna in nenamerna. Avtor je za pisanje te knjige zgodb dobil raziskovalno štipendijo iz naslova knjižničnega nadomestila. ZgodbaOrganizemje bila objavljena v reviji Ecotone pod naslovomThat Winter, prejšnje različice zgodb pa: Trenutek spočetjav reviji Emzin,Stricv reviji Literatura,V zidovihpa v časopisu Večer. Avtor se včasihsprašuje, če sploh kdo bere ta droben tisk (razen pravnikov).
Muhe
Čakal je na zvonjenje budilke in v polsnu poslušal muho, kako se zaletava ob steklo. Vedel je, da se ne sme premakniti, če sede nanj. Ne smem, ne smem, je ponavljal in potonil, dokler ga ni nežno stresanje Sabinine roke pripeljalo nazaj. Pomagal ji je napraviti Grette in ju pospremil do vrat. Zaklenil je, šel k oknom in jih odprl na stežaj. Muhe ni videl. Po včerajšnji nevihti se je poletje zadosti shladilo, da je lahko pustil okna odprta. Berlinska stanovanja: toliko prostora za tako najemnino ni nikjer drugje, kamor koli že so ga premeščali prej. Šel je na stranišče, se obril, stuširal in dolgo strmel v ogledalo, ne da bi se videl. Včasih se je tako zataknil, tudi ko sta bili doma Sabine in Grette, nakar mu je bilo vedno nerodno, a žena se je delala, kot da ni opazila, hčerka pa ga nikoli ni poznala drugačnega. Pokleknil je v pravo smer, ne da bi molil. Zid bi bilo treba pobeliti. Sabine je preurejanje stanovanja načrtovala med letnim dopustom. Po Zossener Straße so plehko drdrali prazni vozički upokojenk, ki so šle na tržnico. Ob torkih je kuhal goveje zrezke, a ko je čakal v vrsti pri mesarju in gledal razkosano, obešeno, pakirano in razstavljeno meso, se je spomnil brenčanja in nevede se je nagnil naprej, se upognil, kot bi bil slaboviden, in iskal muhe. Morale bi hitro drseti po rožnati površini, prečkati črte mišic, prek pasov obrezane maščobe, spremeniti smer, vzleteti, se ustaviti, podrgniti nogi, kot da gledalcu kažejo osle, a jih ni bilo. Raje je šel v ribarnico. Z vakuumskim paketkom kalamarov v roki je potem čakal še pri zelenjadarju za krompir. Pakirali so ga v mrežaste vrečke in čisto vsaka, ki jo je vzel s kupa, je tehtala točno pet kilogramov. Nemška urejenost ga je vedno presenečala. V Jugoslaviji poznega socializma, kjer je odraščal, nikoli nisi kupil le kilogram česar koli; tisto, kar se je pojavilo v trgovini, je bilo treba pograbiti zdaj, na zalogo, saj nisi vedel, kdaj se bo spet prikazalo. Tisto niso bile trgovine, marveč lovski revirji – vstopil si skozi vrata in ugibal, kaj boš ujel tokrat, če sploh kaj. Tu pa: toliko vrečk, vsaka enako težka. In nikjer muh. Ni se mogel spomniti, če so letale po jugoslovanskih trgovinah. Verjetno. Kako dolgo bi morala razpadati nemška država, da bi se pojavile? Upokojenka pred njim je hotela dokazati svojo samostojnost in je denar naštevala sama, dolgo in napačno. Cela vrsta, s prodajalko vred, je nemo čakala. Tega tudi ne bi bilo pri nas, je pomislil. Upokojenkine roke so se vedno bolj tresle, porinila je drobiž od sebe in delo je prevzela blagajničarka. Hitro je naštela pravi znesek, trajalo pa je, preden je v kovinski jezik razsute kovance zmetala nazaj v denarnico. "Ne vem, kaj mi je danes," je rekla starka. Tisto, kar ti bo do smrti, je pomislil, vsak dan bolj. Pogledal je odsev vrste v izložbi. Sami pepelnato sivi lasje, svojo glavo je našel samo zato, ker je bila edina moška in je štrlela daleč nad drugimi. Nemčija je dežela stark, vsaj dopoldne. Ne smem se zatakniti, ne smem. Dober dan, je navajeno rekla blagajničarka. Pred prehodom za pešce je počakal, dokler ni čez cesto prišel sprevod otrok iz vrtca. Držali so se za vrv, vsak za svoj ročaj, in se ubogljivo pustili voditi ostarelemu punkerju, kakršnih je v četrti videl zadosti – rdeča čiroki pričeska, ki bi zvečer delovala grozeče, je bila zdaj le orientacijska točka otrokom. Po obrazih sodeč je v vrsti korakalo vsaj polovica Turkov, med njimi nekaj punčk v rutah, potem črnci, azijati, manjšina belcev, par neugotovljivih. Osredotočil se je na vrv. Je na njej muha? Čudno, to je čudno. Zakaj danes? Sem brenčanje sanjal ali sem muho zares slišal in mi ne da miru? Po mizi je razprostrl krompirje in potegnil nož iz lesenega stojala. Zraven položil zeleno vrečko iz posebne plastike za bio odpadke. Kako dolgo so se inženirji trudili razviti nekaj, kar ne bo razpadlo. Ko so končno izumili plastiko, je zavzela svet, le eno pomanjkljivost so ji očitali: ni razpadla. Nakar so morali izumljati tako, ki bo še vedno plastika, le njenih lastnosti ne bo več imela. Držal jo je v roki in se čudil, kako koščki razmišljanj od prej pridejo na plano, padejo nanj kot prhljaj, ga prekrijejo kot sneg. Zataknil se je in ni vedel, koliko časa je minilo. Potopil je obraz v dlani. Notranjost telesa ga je bolela, kot bi ne bila dobro zlepljena skupaj. Muha mu je sedla na podlaket. Ne smem se premakniti. Odprl je oči: tema, nekaj rožnatih lis, kjer so se prsti slabo stikali. Žival je počasi krenila navzgor. Ne smem se premakniti. Čutil je vsako njeno nogo na preobčutljivi, razdraženi koži, levica se je hotela sprožiti in udariti, desnica migati, da bi jo pregnala. Ustavila se je. Čim manj dihati, čim manj mora dihati. Z dlanjo si je pritiskal nos in zrak, ki ga je vlekel vase, je zahropel. Počasi, počasi je za milimeter odmaknil dlan. Muha je krenila proti notranji strani roke, nato spet ven, dosegla pregib komolca, se ustavila. Saj ni ... si je rekel, saj ni ... Ne smem se premakniti, je bilo premočno, premočno, mora ubogati, a pogledam lahko, pogledam! Popustil je pritisk dlani, počasi, nato zasukal glavo desno, da je oko prilezlo prek kazalca in nad palec. Ni videl muhe. Čutil jo je vračati se nazaj proti zapestju, le videl je ni. Ni se premaknil, dokler ni odletela. Potem je razprl roki na mizo in neštetokrat pregledal pot, ki jo je muha
prehodila. Običajnost kože ga je motila. Tako torej, samo živci, bi rekli zdravniki. Kadar koli so jih omenili, je pred očmi zagledal gosto drevo tankih vej iz učbenika anatomije. Šel je v kopalnico in si z milom zdrgnil kožo, ki jo je pohodila muha. Še nikoli se mu ni zgodilo nekaj takega. Kaj če se ponovi? Nazaj grede se je prijel za podboj in se spet izgubil v času. Sabine je ob torkih delala dlje, zato je šel po Grette prej v vrtec. Takoj je sedla v svoj kotiček z barbikami in se začela igrati. Čudne so te punčke, ali pa je samo ona taka, fantje ... fantje. Njegova fanta. (Sead … Safet) Sunkovito je sedel za mizo – čas je za lupljenje krompirja. Vzel je nož in prijel prvi gomolj. Dolgo ga je gledal. Niti trohice prsti ni bilo na njem, kot bi nikoli ne prišel iz zemlje. Zarezal je vanj in ga odkril v belino. Grette je kihnila in si rekla gesundheit. Pogledal jo je. Nemka, iz mene je prišla Nemka. Po vsem tem ... Nemka. Plavolasa, modre oči, svetla polt, moj otrok brez mene. Čista Sabine, le mnogo lepša od nje. Sabine sama sebi pravi, da je bolj siva miš, in res je ni opazil. Hodil se je javljat na urad, spoštoval je pravila azilanta, Sabine je morala potegniti vse poteze. Čakal je v vrsti in opazil, da ga čudno gleda. Povzročala mi bo probleme, je pomislil. A nič – ko pa je spravljal potni list, je iz njega štrlel listek s telefonsko številko. Ni hotel poklicati, a popoldne je zaspal – ne bi smel, popoldansko spanje se je vedno končevalo v morah! – in ko je prepoten in kriče planil pokonci, je moral slišati človeški glas, moral je prebiti temo, ki je legala nanj, odtipkal je številke. Pustil se je voditi skozi zvezo, ona pa ga je pustila, da se je včasih zataknil. Telesno je funkcioniral, če se je dovolj dolgo ukvarjala z njim in če je zaprl oči. In zdaj sedi pred njim Nemka, ki se igra z barbikami. Na začetku je segala po njem, sploh ko se je učila hoditi. Impulzivno se je odmaknil, nato se zadržal z razumom in pričakal njeni roki. Zamik je naredil iz njega okornega varuha in Grette je precej padala. Pri dveh letih se je najraje priplazila in ga z vso silo brcnila v mednožje. Trajalo je nekaj mesecev, nakar je šlo tudi to. Zdaj se je, takoj ko sta ostala sama, pomešala med barbike in ga popolnoma izključila iz svoje pozornosti. Pričakoval je, da mu bo nekega dne Sabine pokazala vrata, vendar je z njim ravnala nežno in pazljivo kot z bolnikom. Mogoče pa dobro kuham, je pomislil in niti sence humorja ni bilo v vprašanju. "Du bist sehr schön," je rekla Grette pravkar počesani barbiki in jo z vzdihom odložila na roza foteljček. Nemka, ničesar mojega nima, ne potez ne moje zgodovine ne moje preteklosti. Ničesar ji nisem dal, ničesar nima z menoj. Varna je. Muha je pristala na hrbtišču dlani. Ne smem se premakniti. Pogledal je navzdol in ni je videl, le čutil je njeno pot proti zapestju. Ko mu je druga muha priletela na vrat, bi skoraj trznil. Potem tretja, četrta, ni več štel. Gledal je predse, v zid nad Grette, in muhe so gomazele po njem. Ne smem se premakniti. Počasi je zaprl oči in poskušal dihati čim manj opazno. Svetlo rdeča, mora se spremeniti v temno, večer, noč, potem se bo lahko splazil proč. Samo premakniti se ne sme. Muhe, povsod, po čelu, čez veke, ki so zatrzale, ni se mogel obvladati, so ga videli?, so nad njim?, ravno prej je nekdo govoril o bencinu, hotel je bencin, ampak zdaj ni nikogar, vroče je, šli so na pivo, bager je crknil ali ga ni bilo, metali so zemljo z lopatami, počasi je šlo, morali bi jih pustiti toliko živih, da zasujejo svoje, jih je slišal, nekdo si je poskušal pomagati s pesmijo, niso mu pritegnili, včasih so šli tako blizu, da je zavohal rakijo, večinoma pa kri, kri, kri. Blato, urin, znoj, ko vsako kapljo napolni strah in ji da čisto poseben vonj, kri, kri, kri. Bohoten smrad prsti. Črne, polne korenin. Ni hotel vohati, ni hotel slišati, hotel je le živeti, in zato si je govoril ne smem se premakniti ne smem se premakniti, muhe so hodile po njem, pod majico, hlače, povsod so gomazele, neka roka je ležala čez njegov obraz, čez usta, ne bodo videli, da diham, samo bencina ne, naj ne najdejo bencina, noč, noč bo, ne smem se premakniti ne smem se premakniti, z roke je kapljala kri, muhe jo pijejo z njegove kože, potem se je kri ustavila, trupla na katerih leži trdijo. So Ines, Sead in Safet pod njim? Ne, ne sme misliti, mrtvi, mrtvi, mrtvi ne sme misliti ne smem se premakniti ne smem se premakniti muhe muhe muhe neštete noge na njem, po njem, ne smem se premakniti. (Zjutraj je nizozemski poveljnik rekel varni ste, gledal pa je nad njihovimi glavami. Želodec mu je otrdel, strah je polzel iz njega v kapljah. Spogledala sta se z Ines, "Babo! Babo!" je zavpil Sead in ga pocukal za roko, Safet je spal v Inesinem naročju. Zato mi lahko zdaj gremo, je poveljnik še dodal in so šli. Pohlepno olajšanje na njihovih obrazih, ko so skakali v transporterje, še pretvarjati se niso več mogli, da so disciplinirani. V tistem trenutku je razumel, kako naivno so on in njegovi someščani verjeli v Evropo; verjeli so v Jugoslavijo, in ko jih je ta začela pobijati, so vero prenesli na Evropo. Ampak ta ni drugega kot trgovska zveza, vse, kar je temu dodano, je neobvezen okras, od kulture do vojske. Niso bili zadosti veliko tržišče, da bi se bilo zanj vredno boriti; tisti med njimi, ki so bili zadosti dobri kupci, pa so se odselili že prej in Evropa jih je rada vzela. Ko so mu kasneje ponudili azil na Nizozemskem, je odklonil, pljunem na njih, si je
mislil, in sprejel Nemčijo. Pa se dobro zavedal, da je še generacija njegovega očeta pljuvala nanje zaradi tega, kar so počeli v drugi svetovni vojni.) Ne smem se premakniti, nekdo se je spustil v jamo, hodi, telesa se zibljejo kot deske, brska, krade, pa saj so jim že prej vzeli vse, morali so sprazniti žepe, vroče je, nove in nove muhe prihajajo, kradljivec noče odnehati, brska, preklinja, mogoče je eden tistih vikend vojakov, za katere je bil slišal, med tednom delajo kot uradniki, obrtniki, kar koli že, doma v Srbiji, potem pa se pridejo konec tedna borit v Bosno, s karavani, da lahko naložijo plen in v ponedeljek zjutraj spet sedijo v svojih službah (nova trgovina, samo trgovina, le da so tu noži in kalašnikovi, ne pa pogodbe), nekdo nekaj zavpije tistemu, ki hodi po jami, čisto blizu je že, vedno bolj preklinja, nič še ni našel, pa očistili smo jih, vpije oni z roba, tat preklinja in leze ven, ne smem se premakniti, vročina, sonce, se mi vidi trebuh, lahko diham? Ne čutim nog, zasut sem, utripajoča bolečina v levi roki, muhe. Muhe. Brenčanje, plasti, odeje brenčanja. Ne smem se premakniti. Stopil je pred Ines in otroka, ko so dvignili orožje, z desnico je zgrabil Seadovo glavo in mu porinil obraz v svojo hlačnico. Zamiži, sine, je rekel, potem so začeli streljati. Ko se je zavedel, muhe, muhe, povsod muhe. Ne smem se premakniti. Odprl je oči in se izgubil v belini zidu. Muhe so gomazele po njem. Ne smem se premakniti. Pogledal je navzdol, mala Nemka se je igrala z barbikami. Zakaj sem tu? Zakaj sem? Slišal je nekoga, kako je iz jame zavpil: "Ubij me!", in potem rafal. Zakaj je molčal? Grette je česala črnolaso barbiko. "Wie groß bist du geworden! Mashallah." je dodala in trikrat potrkala s členkom kazalca ob parket. Mašala? Ampak to ni njena beseda, to je njegova beseda, to je beseda njegovih sinov. Nikoli je ni uporabil, kje jo je slišala? Vrtec, gotovo je v skupini precej Turkov, njihova je ta beseda, pustili so jo za seboj v Bosni. In zdaj je tu sredi Berlina, prišla je do te male Nemke prek ovinkov, njegova beseda, ki jo je dobil od staršev in dvakrat dal naprej, zaman, in je ni hotel dati nikoli več, beseda je prišla za njim ... S polno kožo muh je počasi vstal, odložil krompir in nož, šel do hčerke in pokleknil prednjo. Z debelimi očmi se je izmotala iz igre, pritisnila je lutko ob prsi. Muhe so mu gomazele po rokah, ko jih je razširil. Grette se je sklonila naprej in si ogledovala njegove razprte dlani. Strmel je v prečo na njeni nepremični glavi. Z naglim gibom mu je z barbikinimi lasmi pometla čez kožo. Muhe so se splašile, izginile, nato druga za drugo počasi sedale nazaj. Grette je počasi dvignila igračko k obrazu. Z desnico se jo je dotaknil. Plastika se je nabrala pocaste sladkobe iz otroških rok. Grette je odmaknila barbiko in namesto nje pristavila svoje lice. Pritisnila se mu je ob dlan, telo ji je sledilo, njegova roka ni mogla več zdržati in Grette se mu je zložila v objem. Najprej ni čutil ničesar. Ko pa se mu je njena glava stisnila ob prsi, so muhe obmirovale.
Trenutek spočetja
Nikoli nisem srečal svojega očeta. Mogoče sem zato skozi materino zapuščino brskal počasi, kot bi se ne mogel odločiti, če sem na minskem polju ali v slaščičarni. Prvič po najstniških letih sem znova pregledal foto albume in iztresel kuverte z desetletja starimi računi. Edine neznane fotografije so se skrivale v eni tistih bleščečih ovojnic, s katerimi so poštne predale polnili prva leta po zlomu socializma: srečno dobitnico so obveščali, da je zadela milijone, le ... (droben tisk). Na vseh petih črno belih fotografijah je bila mama sama, mlada in očitno ob Jadranskem morju. Od dolge vožnje in celodnevnega pospravljanja sem bil že močno utrujen, zato sem pustil slike pasti nazaj v kuverto, se pretegnil in ugibal, kolikokrat se bom moral še vrniti, preden bom v avto znosil vse vreče – zelene za odpad, modre za Karitas. Z mamo nisva verjela...
Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Vevericam nič ne uide

de publishing-house-goga

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

suivant