Kakor da se ne bi zgodilo nič

De
Publié par

Brulc je s svojo drugo zbirko kratkih zgodb preprosto postal del zeitgeista. V konkreten tukaj in zdaj je zasajen tako čvrsto in tako suvereno, da njegove zgodbe pridobivajo že skoraj antropološko vrednost. ***NOMINACIJA ZA FABULO 2010***

Zakaj se splača brati Matjaža Brulca? Zato, ker je Matjaž Brulc s svojo prvo, še bolj pa z drugo zbirko kratkih zgodb preprosto del zeitgeista. V konkreten tukaj in zdaj je zasajen tako čvrsto in tako suvereno, da njegove zgodbe in njihov nezamenljiv okus po senčnih predelih začetka nekega stoletja pridobivajo že skoraj antropološko vrednost. Če iz tega zamrznjenega zeitgeista nato štrlijo stereotipi, je to lahko zgolj stvar nuje, ki se ne umakne pred dejstvi in jih zatipa pri koreninah.

Jurij Meden


Publié le : vendredi 5 février 2016
Lecture(s) : 0
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770723
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2014 Založba GOGA

Matjaž Brulc
Kakor da se ne bi zgodilo nič

Založba GOGA
Novo mesto 2014




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)
821.163.6.09Brulc M.(0.034.2)

BRULC, Matjaž
​ ​ Kakor, da se ne bi zgodilo nič [Elektronski vir] / Matjaž Brulc ; [spremna beseda Jurij Meden]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2014. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-072-3 (ePub)

275369728

Matjaž Brulc
Kakor da se ne bi zgodilo nič



Treba se je znati zadovoljiti,

znati je treba shajati


z ostanki

in se požvižgati.


Charles Simic, Belo

(prevod T. Šalamun)

9 mm

Zvoni, odprem vrata in glej ga, no, glej, vraga, zunaj v temi stoji Alan. Pove mi, da se mora nujno pogovoriti. Trajalo bo dve minuti. Okej, prav. Rečem mu, naj pride noter, saj ne bova ja med vrati, on pokima in vstopi.

Šele takrat si seževa v roke. Zdi se mi nekam nervozen.

»Pa sezuj se,« ga prosim, »ta kurčev tepih sem šele včeraj prinesel iz čistilnice.«

Na brzino si sklati dol svoje čevlje, ja ja, zamrmlja vmes, čevlji, ni problema. V omarici mu najdem primerne copate in jih vržem predenj na tla.

»Mali ga je čisto pokozlal, neverjetno,« mu rečem glede tepiha.

On spet pokima, tako kot prej med vrati, greva v kuhinjo, posedeva se lepo za mizo. Pokličem Anko, ehej, zatulim, ona se prikaže na vratih, z roko si potiska pramen las za uho, pravi: »Ja, kaj pa je?«

»Obisk imam, kaj ne vidiš?« ji odgovorim.

Z Alanom se pozdravita, zdravo, zdravo, že dolgo te nisem videla, reče ona. Potem stopi mimo naju, gre do hladilnika, vzame dve piksni piva in viski, še dva kozarčka iz kredence. Brez besed jo opazujeva, nihče nič ne reče. Vse to položi pred naju na mizo, potem gre hitro nazaj v sobo k tamalemu.

Z njim imava zadnje čase precej problemov, cele dneve in noči rjove, da se nama že trga, drisko ima in nonstop bruha. Dva dni nazaj je pokozlal cel hodnik, ko sem ga nesel iz postelje v kopalnico. Se mi zdi, da tepih še vedno malo smrdi po kislem, ampak Anka pravi, da to ni nič.

Danes ni nič bolje, zjutraj smo šli k dohtarju, zdaj mu Anka kuha neke posebne čajčke. Čim več sva ob njem, filava ga s sadjem, pretlačenimi bananami, kašicami, kakor je svetoval dohtar.

Alan si prižge cigareto, natočim mu za prst viskija, odpreva pivo, potem začne. Malo menca, nekaj muti, potem mi pa le pove, da potebuje denar.

Keš.

»Za odvetnike,« reče. »Zdaj so me navili.«

Jaz sem začuden, pojma nimam o Alanovih odvetnikih, nikoli ni bilo govora o kakšnih kurčevih odvetnikih. On mi ni do tega momenta omenil še čisto nič, je bil tiho kot navadna rit. Okej, to so pač njegovi posli, njegova stvar, briga me. Je pač držal zase. Ampak zdaj, ko hoče denar, imam pravico vedeti. Navsezadnje je Alan moj brat, vsi smo mi ena familija.

»Kakšni odvetniki, zaboga?« vprašam. Raztogoteno. Pogledam ga naravnost v obraz. Na njegovem ksihtu iščem pojasnila. Me že prav zanima, kaj bo rekel.

Gledam ga tako v oči, ki so po barvi enake mojim, gledam v usta, ki se krivijo kot moja. Enojajčna dvojčka sva, jaz in tale Alan, njemu sicer manjka en zob spredaj, to je zdaj edina oprijemljiva razlika med nama. Zadnjič me je nasmejal, ko mi je povedal, da je pri zobarjih že na vrhu čakalne liste in da bova kmalu spet čisto enaka. Sicer pa je med nama še ena razlika – v sorodstveni strukturi: on je stric, jaz pa še ne, ma, to zdaj nima veze.

Kakor koli že. Hočem pojasnila. Kakšen denar, kakšni jebeni odvetniki?

»Odvetniki, človek,« reče on, »saj veš, za njihove usluge.«

»Ja, pizda, saj, ampak kakšne usluge?«

Alan pogleda naokrog po kuhinji, molči, dlani potisne drugo v drugo, v nekakšen buhtelj členkov, kit in nohtov.

»Poslušaj,« reče, »takole stoji ta stvar.« Globoko vzdihne, na vratu mu izstopi žila, postane še nekam bolj resnoben.

»Tisti tip, veš, ta, ki mi je razsul čekane, ta me zdaj kurba toži.«

»Toži?! On?«

To se mi zdi pa totalno neverjetno.

»Ja, nekaj dni nazaj sem dobil pošto, zdaj sem najel odvetnika, ta pa hoče vnajprej nekaj denarja. Jaz sem pa trenutno brez.«

Alan se je takrat peljal domov, tu čez naselje se je peljal, tako kot vedno, saj drugje ne gre, menjal je cede v avtoradiu ali kaj že, in glih takrat pred njega naenkrat upade neki golf, vzvratno s parkinga. Skoraj sta se zaletela, oni tip je popizdil, skočil ven iz avta, vpil, Alan, kakršen je, mu ni ostal dolžan, je stopil tudi on na plano. In evo, čez par sekund sta se že razmetavala po tleh, nabralo se je še nekaj publike iz blokov, neke tete, mularija, ena stara je nekaj kričala. Cel kraval, skratka.

Alan ni vedel ne kaj, ne kako. Naenkrat so bili tam policaji, oni tip je bil stolčen v asfalt, Alan pa brez zoba in prav tako zadovoljivo prefukan.

Čista komedija, tip, ki je kao začel, ga pa zdaj še toži.

Res pizdarija. Mislim, naj gre vse v tri pičke krasne. Kakšen folk!

»Pa to ni res, človek,« zatulim, pa saj to ni res!

Na vratih kuhinje se takrat prikaže Anka, oblečena je v trenirko in zelen, raztegnjen pulover, lase ima spuščene, vse tako kot prej, seveda.

»Pa daj mir, madona, ne kriči, Adi je končno zaspal,« mi reče s pridušenim glasom, njen obraz je čudno skremžen, zmečkan. Tole s tamalim jo precej matra, skrbi jo, pa saj mene tudi skrbi.

»Ma, dobro, Anka,« ji odgovorim, »kaj ne vidiš, madona, brata mi toži tisti kreten. Kako naj bom potem tiho?«

Alan pogleda proti njej, tako vdano, milo. Žalostno, ma ko en pes.

»Kateri kreten?« vpraša ona.

Odgovori Alan: »Ma, oni kmet od zadnjič.« Potem se zoprno nasmehne, razširi ustnice, da mu med zobmi zasije črna luknja, Anka pokima, češ, aja, tisti kreten.

Takoj ji je vse jasno.

»Ta, ja,« doda Alan, ja ja.

»In kaj boš zdaj?«

Vskočim jaz, razložim to z odvetniki in denarjem. Anka me pogleda na njen način, takoj vem, kaj mi hoče s tem povedati.

»Jaz bi to drugače uredila,« reče ona kar tako, »razčesnila bi mu bautaro, pizdunu usranemu.«

Potem se obrne. »Pa dajta se malo tiše pogovarjat, prosim, da se Adi ne zbudi,« nama še navrže, ko gre nazaj v sobo.

»Ženska ima kot vedno prav,« rečem bratu, »to bi moral uredit že takoj na začetku, takoj ko si dobil tisto pošto.«

»Mah, ja,« zavzdihne on, »ni to kar tako.«

»Koji kurac da ni?«

Natočim nama še en viski. Roke se mi tresejo.

Rečem: »To zdaj še ni nič, kaj če dobi tožbo? Pol boš pa res pljunil celo bogastvo, stari.«

Takrat se zasliši Adijev jok, stene se trgajo, jaz zakolnem, pa ne spet! Anka že prihaja iz sobe, v rokah nosi otroka, ki se dere, kot da bo vsak moment vesoljni potop.

»No, pa sta ga zbudila, super,« reče in ga gunca, hodi gor dol. Slišim jo, kako mu žužnja: gučigučiguči, gučigučiguči, gučigučiguči.

V pizdo materino in še ta gučiguči!

»Ma, ti si kriva,« se zaderem, »ko pa non stop letaš not pa ven iz sobe, porkamadona.« Alan steguje vrat, da bi videl nečaka. Mater je že zrasel, si najbrž misli. Jaz samo še čakam, da bo prijavil, kako je v končni fazi podoben tudi njemu.

Pa kaj še, mislim, ej.

V glavnem. Otrok se dere, vrešči na ves glas, niti pogovarjati se ne da. Pa kaj mu je naenkrat, pizda? mi šviga čez možgane, tamali pa še kar tuli, do nezavesti. Ejej.

Denarja nimava z Anko nič, prav nič, suša je. Štiristo evrov imava spravljenih za otroško posteljo, vse ostalo nama gre sproti, krediti, računi, tudi otrok košta, pa še kako. Biznis je zadnje čase v zastoju, malo se je bilo treba ohladiti, ustaviti konje, ker je ratalo prevroče. Ampak nekaj bo treba ukreniti glede tega z Alanom. A kaj, ko je zdaj vse na kupu, pa še tole z Adijem.

Za popizdit. Ma, res. Denar, vsi bi radi samo denar.

Alan me gleda, malo še odpije, tiho je, vsi trije smo tiho, poslušamo samo otroka, ki se na smrt dere. Vsak si misli svoje, vsak od nas je nekje drugje.

»Nič, Alan, greva, pridi,« rečem bratu, zvrnem viski in vstanem. Anka sprašuje, kam zdaj, med dretjem tamalega je njen glas komaj razločljiv.

»Ne moreš me pustiti samega s tamalim,« pravi.

»Ven greva, ven,« zahreščim vanjo, za trenutek ujamem rdečo, razžarjeno spako otročkovega obraza.

»Za pol ure bom nazaj.«

Alan mi sledi, greva v predsobo, se obujeva, Anka je kmalu za nama.

»Kaj pa otrok, misliš, da bom zmogla sama, a?«

»Takoj bova nazaj,« razločno odvrnem, s strupeno odločnostjo. »Res bova takoj. Nič hudega ti ne bo.«

»Ampak …«

Stopim tik do nje, da začuti mojo sapo.

»Zapri!«

Alan ji opravičljivo kima, natika si še levi čevelj. Vidi se, da mu je malo neprijetno, ko je prišel sem, pa je zdaj kar naenkrat cela štala zaradi vsega tega. Končno stopiva ven iz stanovanja.

Zunaj na hodniku me vpraša, kam zaboga greva, zdi se mu prehitro, on vendar upa na denar. Na gotovino. Keš. Nekaj takega. Obrnem se k njemu, medla svetloba leze po najinih identičnih obrazih, ki sta zdaj čisto blizu skupaj.

Tako je, kot bi brez enega zoba stal pred ogledalom.

Jebemti zob in vse skupaj!

»Najprej na parkirišče nekaj iskat,« rečem.

On me začudeno pogleda.

»Veš, ženska je res pametno govorila,« mu pojasnim.

Potem se lepo obrnem in grem po hodniku, brat pa za mano. Greva torej nekaj iskat, potem pa bomo zadevo uredili po svoje, brez odvetnikov in tega.

Po svoje.

Alan ne ve, da jo imam po novem spravljeno v avtu. Čisto nova je, devet milimetrov, lepa, lahka, kako lepo se ti uleže v dlan. Skrito imam pod otroškim sedežem, sem se tega dobro domislil, tam ne bo nihče šnofal za orožjem, jebeš jim mater.

Škornji pa to

Predimenzioniran termometer s kričeče zeleno številčno skalo, ki so ga na nekem mestnem trgu postavili kot del reklamne kampanje za novo sorto osvežilne pijače z okusom po kaktusu, kaže natanko toliko stopinj, kot je minilo let od rojstva ženske, ki ravnokar stopa mimo tega zares nemogočega termometra. Zgolj slučaj, pač. O starosti te ženske naj bo zatorej povedano zgolj to, da je zunaj prekleto vroče.

Ženska ni oblečena nič drugače, kot se dandanes poleti oblačijo ženske. Edina nenavadna stvar, po kateri se ta ženska razlikuje od večine drugih žensk, je ogromen alpinistični nahrbtnik oranžne barve, ki ga nosi kje drugje kot na hrbtu. Ženska torej prav zdajle prečka mestni trg in vse se zdi v najlepšem redu.

Če ne upoštevamo predimenzioniranega termometra s kričeče zeleno številčno skalo, pa v resnici tudi je vse v najlepšem redu. Ženska se počuti povsem vsakdanje. V njenem čustvenem kozmosu trenutno ni nič takšnega, za kar bi bilo vredno izgubljati besede. S pogledom na brzino ošvrkne kričeče zeleno številčno skalo termometra in pomisli, kako prekleto vroče da je. Tudi ona ne izgublja besed kar tako. Potem stopi do kioska in si kupi dva žetona za vožnjo z mestnim avtobusom.

Na bližnji avtobusni postaji mestnega prometa na dnu nekega mestnega trga se ustavi, da bi počakala avtobus mestnega prometa št. 2941, ki vozi v smeri Šentklepca in nazaj. Ker nima pametnejšega dela, ta naša ženska z alpinističnim nahrbtnikom oranžne barve na hrbtu prisluškuje pogovoru dveh ceneno opravljenih najstnic, ki prav tako čakata na mestni avtobus mestnega potniškega prometa ali kako se že reče.

Prva reče: »Gospod Hmeljar?«

Druga reče: »Ja, gospod Hmeljar.«

Prva reče: »Pa ne morem verjet. Gospod Hmeljar?«

Druga reče: »Prav si slišala. Gospod Hme-lj-ar.«

Prva reče: »Ne me basat, stara. On te je?«

Druga reče: »On, ja.«

Prva reče: »Hmeljar?«

Druga reče: »Hmeljar, tako je.«

Prva reče: »Srečnica. Ko bi vsaj še mene.«

Druga reče: »Ma, ja, saj vem. Pa ko bi bil vsaj ta avtobus do Šentklepca že tu.«

In tako dalje.

Kot vidite, je njun pogovor skrajno nezanimiv in tudi tej naši ženski se ga ne da poslušati, ker se ji zdi skrajno nezanimiv. Stopi šest ženskih korakov stran ter iz žepa vzame škatlico vžigalic. Eno uprasne ob svoj zob in si prižge cigareto, ki je vse dotlej počivala za njenim ušesom, v katerem nosi srebrn uhan z motivom slovenskega grba, ki ji ga je prejšnji teden podaril neki veteran, po tistem ko sta se dala dol za grmovjem pred mestno hišo. Bilo je res nepozabno in vsakič, ko uprasne vžigalico ob zob, se spomni nepozabnega dogodka v grmovju.

Potem pride avtobus št. 2941, ki vozi do Šentklepca in nazaj, in najstnici se zbobnata vanj, za njim pa še ženska, ki šoferja vpraša, če ta avtobus res pelje do Šentklepca. Šofer ji pomežikne in spelje. Mestni avtobus se najprej pelje skozi center, nato skozi predmestja, vmes se ustavi na vsaki avtobusni postaji mestnega potniškega prometa, potniki pa bodisi vstopajo bodisi izstopajo. Tako je to. Ker je res vroče, ima šofer na svoji strani odprto okno, da mu vetrc vso pot mrši mediteransko temne kodre. Tudi potnikom je vroče, ampak oni nimajo na razpolago oken, ki bi jih po mili volji odpirali in zapirali.

Ta naša ženska sedi na čisto zadnjem sedežu in bere neko revijo, ki jo je našla na sedežu poleg svojega. V reviji piše o tem, kako je Michael Jackson obiskal sirotnišnico na Poljskem, in žensko to strašno zabava. Potem prebere še članek o tem, kako je Tom Cruise obiskal sirotišnico na Slovaškem, in tudi to žensko strašno zabava. Vpraša se, kako je, če si slaven, a ne ve odgovora. Temu še lep čas ne bo prišla do dna, ampak to itak nima nobene veze s tole zares trapasto zgodbo.

Potem, recimo da čez kake tričetrt ure, se avtobus ustavi. Ženska, ki je bila vso pot zatopljena v branje revije, sklepa, da so zdaj najbrž na končni postaji. V avtobusu so le ona ter tisti dve ceneno opravljeni najstnici, ki sta tako zatopljeni v pogovor, da se sprva sploh ne premakneta, temveč čvekata dalje. Ženska se jima zdajle počasi približuje, alpinistični nahrbtnik oranžne barve v rokah jo vseeno nekoliko ovira, in tokrat nehote znova zasliši njun pogovor.

Prva reče: »Kako si že rekla, da se piše?«

Druga reče: »Hmeljar.«

Prva reče: »Ja, ja, točno, Hmeljar.«

Druga reče: »Ja, saj sem ti rekla – gospod Hmeljar.«

Prva reče: »In praviš, da te je on?«

Ženski je kar slabo od tega slaboumja. Pomisli, kako je ta mladina čudna. Ko je tik vštric njiju, se odhrka in vpraša: »Kaj je tole Šentklepec?«

Najstnici se spogledata in se zahihitata, hihihihi, potem stečeta z avtobusa, ne da bi rekli muuuu. Šofer ni preveč presenečen nad takšnim dejanjem, pozna on te dijaške fore pa to. Ženska se mu potem počasi približa, alpinistični nahrbtnik oranžne barve v rokah jo vseeno nekoliko ovira, in potem vpraša še njega, če je to Šentklepec.

»Valda,« ji reče šofer in ji še enkrat pomežikne. »Vroče je in jaz imam deset minut časa, preden obrnem tole zadušljivo kišto. Greš z mano na en sok?«

Žensko takšno vprašanje malček zmede, a potem odkloni povabilo in stopi z avtobusa. Zunaj je še naprej prekleto vroč dan, ampak saj to že itak vsi vemo. Ženska si na hrbet oprta svoj alpinistični nahrbtnik oranžne barve, da je ne bi več oviral, kakor prej na avtobusu, ko ga je prenašala po rokah.

Znajde se na manjšem parkirišču, ki je v bistvu obračališče za mestni avtobus št. 2941, ki vozi do Šentklepca in nazaj. Ozre se okoli. Okrog je nekaj hiš in dreves, v ozadju je opaziti dve zgornji polovici dveh pokvečenih stanovanjskih stolpnic, kakršne so nekoč gradili v temle Šentklepcu. Ženska sprva ne ve, kaj bi, zato po žepih potipa, če ima še kakšno cigareto, pa je v resnici nima. Potipa še za ušesi pa tudi tam ni nobene. Ah, kurc! Tam so le srebrni uhani z motivom slovenskega grba.

Ženska potem naredi prve korake po Šentklepcu. Cesta, po kateri v tem trenutku stopa, se izkaže za glavno ulico. Hodi in hodi, dokler ji poti ne prekriža neki starejši moški.

»Oprostite, gospod,« ga pobara, »kaj mogoče veste, kje je tu gasilski dom?«

Starejši moški si jo najprej temeljito ogleda, jo premeri od glave do pet in ji potem pokaže s prstom, kje je gasilski dom. »Tamle dol,« ji reče. »Tam je gasilski dom.«

Ženski je zdaj vse jasno in se mu zahvali.

Moški ji reče, da ni za kaj. »Turizem smo ljudje,« še zamrmra, pa naša ženska tega sploh ne sliši.

Ženska potem spet hodi in hodi, toliko časa, dokler ne pride do stavbe, na kateri piše:


GASILSKI DOM ŠENTKLEPEC 1903 – 1998.


Oddahne si na način, kot si oddahne popotnik, ko prispe na cilj. Pred gasilskim domom je vse polno gasilcev v polni gasilski opravi, ki jo sestavljajo:

- gasilski kombinezon oziroma gasilska zaščitna obleka,

- gasilska čelada ter

- gasilske oznake (po katerih gasilci prepoznavajo druge gasilce).

Ženska jih nekaj trenutkov opazuje, a ji ni povsem jasno, kaj sploh počno vsi ti možje. Potem pristopi k enemu, ki se ji zdi še najbolj moder, in ga vpraša, kje je njihov načelnik. Gasilec ji pokaže nekega drugega gasilca, ki ima brke in ki povsem očitno načeluje ostalim, kar je prej spregledala.

Ženska stopi do njega in mu reče: »Vi ste torej načelnik?«

Gasilec pokima. Potem mu pove, da ima nekaj zanj. Nemalo je začuden, za trenutek prekine načelovanje in skupaj stopita v notranjost gasilskega doma, kjer ni tako vroče kot zunaj. Načelnik si sname gasilsko čelado in se zagleda v obiskovalko. V tem trenutku se mu zazdi malo čudna, kakor da ni čisto pri pravi, še bolj pa takrat, ko si s hrbta sname svoj alpinistični nahrbtnik oranžne barve in ga postavi na mizo, ki leži med njo in gasilskim načelnikom. Ker med snemanjem alpinističnega nahrbtnika oranžne barve načelnik zasluti obris njenih prsi, ki so res polne, nenavadno jedre in vse to, se mu malček stoži po vsej tej lepoti.

Ah, ti moški.

»Glejte, tole vam vračam,« z mirnim glasom reče ženska, ko odpira svoj alpinistični nahrbtnik. »Zadnjič mi je pogorela bajta, in kolikor sem uspela ugotoviti, so bili vaši možje tisti, ki so jo gasili, pa čeprav leži povsem na drugem koncu mesta. Moja bivša bajta, namreč.«

Ženska iz alpinističnega nahrbtnika potegne zvitek, v katerem je par obrabljenih gasilskih škornjev.

»Eden od vaših mož jih je najbrž pozabil,« pravi ženska in mu jih poda.

Načelnik se razveseli. »Aha, škornji.« Potem pomisli za tren. »Zdaj se spomnim primera. Eden mojih mož, Hmeljar se piše, je še ne tako dolgo nazaj prijavil, da jih pogreša. Neobičajna reč.«

Ženski se omenjeni priimek zdi od nekje znan, ampak to ni nič čudnega – priimek je namreč v teh krajih precej pogost.

»Kako pozorno od vas, gospa,« reče načelnik.

Oba se nasmehneta.

»Ah, ko bi bili vsi ljudje takšni, kot ste vi,« sanja gasilski načelnik. »Vam lahko kaj ponudim? Ste žejni? Bi morda sok?«

»Ne, hvala,« pravi ženska. »Oziroma, a maste kak cigaret?«

Gasilec načelnik odkima.

»Potem pa kar grem, mudi se mi,« pravi ženska in odide, na vroč zrak, mimo vseh tistih gasilcev, ki so si v odsotnosti načelnika za trenutek oddahnili, na glavno ulico, proti obračališču mestnega avtobusa št. 2941, ki vozi do Šentklepca in nazaj. Hodi in hodi in potem pride na postajališče. Avtobusa mestnega prometa še ni, zato ga ženska potrpežljivo čaka, medtem pa med prsti vrsti žeton, ki ji je ostal za pot nazaj, in si misli svoje.

Tako je to, stari moj. Zunaj je še vedno vroče, pred to žensko, ki ji je pred kratkim pogorela bajta, je pa še toliko stvari.

Prispevek k zgodovini bakra na Slovenskem

Če se je prav lotiš in če si skrajno pazljiv in natančen, je takole ob večerih Maji včasih razlagal Žan, zadeva, kot vidiš, sploh ni tako hudičevo zahtevna. S premišljenim, razdelanim pristopom, ji je dopovedoval v značilno pridigarskem tonu, in če imaš zanesljive odjemalce, te ti papki policajski praktično sploh ne morejo dobiti.

V to je bil prepričan že od samega začetka. Na tem področju je imel nekaj izkušenj, ki jih je z Majino pomočjo hitro izklesal v bolj profesionalne oblike. Že pred leti je šel v Žalcu z nekim izkušenim mačkom parkrat takole v akcijo, sicer bolj blefersko, na hojladri, ampak zdaj, ko sta se tega lotila z Majo, je postala zadeva resnejša.

In donosnejša, seveda.

Zdaj sta se v glavnem preživljala s tem, da sta tu in tam kaj ukradla. Zadnje mesece je bil v igri predvsem baker. Za preprodajo naprej in to, cene na trgu so bile nenavadno visoke in povpraševanje po surovinah je bilo veliko. Gradbeni sektor je cvetel. Cveteli so tudi Žan in Maja pa njuna ljubezen tudi.

Začelo se je, ko sta bila precej brez denarja, Maja pa je po pokojnemu očimu dobila njegovega starega forda karavan. Sprva sta razmišljala, da bi avto prodala, ko pa sta ugotovila, koliko jima tipi tam na avtosejmu na Viču ponujajo zanj, sta si premislila. Žan se je čez nekaj dni, dober teden po pogrebu Majinega očima, nenadoma domislil tega bakra. Maji se je takrat sprva zdelo, da Žan le nekaj naklada, a potem mu je prisluhnila. Kar je govoril, se je zdelo še kako uresničljivo.

Dva dni kasneje je bil Žan trdno odločen: ko jo je resno vprašal, če...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant