Kamendan

De
Publié par

Avtoričini liki, naj bo njihova zgodba takšna ali drugačna, vselej bivajo v okolju premikanja, drsenja. Prehajanja. Tranzicije, bi rekli z uveljavljenim medijskim besednjakom. Stabilnost je lahko le fantazma, objekt poželenja. Vendar zato še niso obsojeni na tragično občutenje sveta; ta svet, svet prehajanja, je edini, ki ga imajo, veliki ideali pa natanko to, kar so: zgolj in samo ideali.

Raznoliki Baričini liki se zavedajo te svoje omejitve, ne skrivajo je, prostor zase in za svoj presežni užitek iščejo v majhnih, dosegljivih stvareh. Vstajenje se začne zelo deklarativno, kot zgodba in majhna zgodba hkrati: Pripovedujem ti zgodbo o Otu. Čisto navadna zgodba je to, v njej ni nič velikega, nič posebno pomembnega se ne zgodi. Suverenost pisave teh zgodb daje prepotrebno (skromno, omejeno, pa vendar obstoječe, bi rekli teoretiki postmodernega stanja) dostojanstvo tudi njihovim likom.

Andrej Blatnik


Publié le : mercredi 3 février 2016
Lecture(s) : 0
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771171
Nombre de pages : 151
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Barica Smole
Kamendan

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)
821.163.6.09Smole B.(0.034.2)

SMOLE, Barica
​ ​ Kamendan [Elektronski vir] / Barica Smole ; spremna beseda Andrej Blatnik. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-117-1 (epub)

282906112

Barica Smole
Kamendan

Rdeči šal

Zapustila sta prijetni lokal, njegove lučke na mizah, šelestenje glasov, v katero je kdaj pa kdaj zazvenel trk jedilnega pribora ali kozarcev. Šel je spredaj, pridržal je vrata, njen rdeči šal se je obotavljal v predvežju.

Tako je napisal, našel je bil par, ki je bil morda na začetku zgodbe ali pa na njenem koncu. Tega ni mogel vedeti. Nista prikorakala iz določenega časa, nista imela še ničesar razen rdečega šala in odhoda. Nista bila on sam in še nekdo, nikakor ne, niti znanca, bila sta samo moški in ženska, ki sta hotela, da ju zapiše, ki sta želela, da se šele naredita. Za sedaj sta bila še neimenljiva, brez preteklosti in prihodnosti, bila sta samo nekaj, spričo česar je bil še gol, kar še ni porodilo nič drugega kot utrinek neke svetlobe.

Pač, lokal mu je bil znan; pa ne da je zahajal vanj, še tega ni vedel, v katerem mestu je. V njem se je prižgala pridušena svetloba, v njegovih očeh je bila šipa, v katero so bile izjedkane secesijske podobe, vse prosojne in mlečne od luči, krhke figure uvitih linij in rahlih kretenj, rastline, ki so rasle iz zraka, same zase, od nikogar odvisne in morda tudi nikomur potrebne. Vse to je tičalo v molku in se je naenkrat sestavilo v podobo.

"Lep večer je bil," je že zapisal naprej, pa je črtica na koncu vrstice tako živčno utripala, da je besede zbrisal. Odločno tiščanje tipke za izbris ga je prepričalo, da bo ženski namenil tiste besede, ki bi jih morda – če bi z nekom prišel iz takega lokala in če bi ta imel rdeč šal – resnično izrekel nekdo. To, da je pisal, je bila samo zmožnost sprejemanja, kakor je bil zapisal že Novalis. Gledal je bil svet okrog sebe, ne vsega, to bi bila potrata uma in srca, podob je bilo preveč in zato so se zlivale drugo v drugo, da je bila na koncu slika nejasna kot pri slabem televizijskem aparatu, samo drobne delčke, izseke in podrobnosti je shranjal vase. Videl je grenke gube med očmi, vendar ni slišal grobih besed, prepoznal je vesel korak zaljubljenca, vendar mu ni sledil na zmenek; ni mu bilo treba, korak je vendar izdajal vse, mrke gube so bile več, kot bi bil lahko razbral iz besed tistega, ki si jih je zarisal na čelo.

Par je za hip zadržal med vrati. Če je hotel z zgodbo naprej, zastoj ni smel biti predolg. Samo, kam ga je vodila? Zamejil jo je z majhnima oklepajema časa (lučke so nakazovale večer) in kraja (restavracija, vrata, bila sta zunaj), ne da bi vedel, kaj je njegova ciljna predstava. Nezavedno torej? Cilj, ki je takrat, ko si na začetku, popolnoma neznan in morda tiči nekje globoko v tebi, zakopan. Freudovi učenci bi imeli delo; nezavedno, ki nima cilja, hkrati pa nekako ve, kam bo vodilo.

Dopoldne je bil srečal punčko, ki je pred sabo rinila voziček z lutko. "Dan," je rekla naglas, "imam rojstni dan." Mamica se je nasmehnila. "Povej, koliko si stara," jo je vzpodbudila. "Tri skrij, dve leti," je rekla mala in šele ko je odklepal vrata, mu je postalo jasno, da so punčko učili, kako naj na prste pokaže, koliko let ima. Najprej je pokazala vseh pet prstov roke, vsi so vendar bili njeni in čas zanjo ni pomenil ničesar. Ne minute ne ure, kaj šele leta. So ji morali reči, naj skrije tri prstke, da bosta ostala iztegnjena samo dva. Zdaj je stara tri skrij, dve leti.

Katere prste naj skrije on, da bo preostalo pravo število? Včasih je to vedel takoj in v skladu s tem ravnal, kot nekoč v Sikstinski kapeli. Ni se bil ustavljal v številnih dvoranah, natrpanih s kipi in slikami, dirjal je v kapelo, naravnost, k cilju. Upehan je tam legel na klop, skupina pred njim je zapuščala prostor, njegova se je obirala v labirintih, nabitih z umetninami. Nad njim je bila celotna božanska freska, imel jo je skoraj zase, ker je znal odštevati. Formula majhne deklice mu je bila znana: treba je skriti tisto, kar sicer je, a za tisti trenutek ni pomembno, da pride do izraza tisto, kar je resnično. Morda je imel samo srečo, da je ohranil ta mehanizem, vrojen v ljudi in kasneje spoliran do nerazpoznavnosti.

Zamrznil je korak dveh ljudi na nekem pragu, oledenil je njun trenutek, prav tisti, ko se je po svetu rojevalo stotine ljudi in jih je vsaj toliko umiralo, minutko, ko so se eni veselili in drugi trpeli. Dvojica bo oživela šele, ko jima bo dovolil. Ali, ko mu bosta onadva to dopustila.

Steklo na vratih je bilo tako prosojno, da je nanj lahko pritisnil lice, videl je ljudi, ki so sedeli za marmornatimi mizicami, se smejali in pili iz tankih kozarcev, slišal je brbot njihovih pomenkov iz notranjosti, ženskam so se svetile oči. To je bil svet lepih ljudi in starcev, ki so dostojanstveno pili svoj čas. Obstajali so, ne da bi vedeli za to, čakali so, da bodo zapisani, čeprav samo kot kulisa nekemu paru.

Tega je pustil čakati že predolgo, skoraj toliko časa, da je pozabil, ali sta prihajala ali odhajala, zato je moral pritisniti gumb z napisom page up, črke so poletele in skoraj zdrsnile čez rob.

Še vedno sta stala tam, ne da bi mogel prepoznati, ali sta stara, mlada, morda njegovih let. Ni jima dal še ničesar, kar bi pričalo o tem, ali sta mož in žena, prijatelja, znanca, ljubimca. Ali mu tega morda nista hotela povedati. Samo njen rdeči šal je namigoval, da se bo zgodilo nekaj, da se iz njunega stanja pred vrati ne bo izcimil še en površen večer, na koncu katerega bo samo prazno slovo, ki ne obljublja ničesar, ki se skotali na pločnik, da ga pohodijo mimoidoči.

Potem se je pojavila neka beseda, sprva jo je videl kot snežinko, tisto lahko, ki jo nenadoma prinese mrzel jesenski veter. "Izgini," tako se mu je zapisalo, in še: je reklain zavihtela šal preko ramena. Beseda je padla preveč težko na tla, tako, kot snežinke nikoli ne padajo. Zgrozil se je, da je bilo to mogoče, da je izgini živel kot skrita možnost v njem, pa tudi v dvojici. Presunilo ga je, skoraj tako, kot če je na televiziji videl staro igralko, nekdaj lepotico, ki so ji poteze skrepenele in jih je še poudarila z debelim slojem ličila in umetnimi trepalnicami.

Pritisnil je na ikono shrani in zaprl pokrov računalnika. Tako so bile vse možnosti še odprte, čakale so, da jim ponudi izhod. Moral je ven iz tega začetka, sprva tako obetajočega, ki je nanagloma, ne glede na mehkobo podob na steklenih vratih postal kovinsko hladen in oster.

Začudil se je, da je bilo zunaj še toplo. Prišel je iz sveta, kjer so nosili šale in kjer je rahlo snežilo. Tu pa so bile ulice nastlane z listjem, iz izložb so se mu posmehovale lutke, že oblečene za mraz. Ena izmed njih je imela okrog vratu šal, en konec ji je visel do pasu, drugi ji je pokrival ramo in padal nekam po hrbtu.

Sprehod mu je dobro del.

Ko je dvignil zaslon, je prebral:

Začudeno jo je pogledal in se nagnil naprej, ko da misli zastaviti korak v odhod.Zasmejala se je, mu smuknila z roko pod komolec in ga potegnila k sebi."Saj nisem rekla tebi."

Prisegel bi, da tega ni napisal.

Nedžo

O človeku, za katerega se je izkazalo, da mu je ime Nedžo, ni mogoče reči skoraj ničesar. Nekega dne se je priselil v enega tistih blokov, ki so jim na ulično stran pozidali balkon od enega obodnega zidu do drugega, ga pregradili s tenkimi stekli v kovinskih okvirjih in tako vsem stanovalcem odmerili bokse, ki so jih v stanovanjskih odločbah imenovali balkone. Na njih se je nabiral prah, družabnih prednosti pa te ograjene štrline niso imele, če ne štejemo, da so se skozi reže pod pregradami svobodno lahko sprehajali mački, hrčki, zajčki in druga zverjad, da se je zaradi nepravilno nagnjenih tal stekala voda k sosedom in da se je v skrajni sili, kadar je kdo izgubil ključ vhodnih vrat, od prijaznega soseda (kadar je kakšen takšen stanoval za enim od balkonov) dalo tudi preplezati na domač pregradek in se od tam prebiti skozi okno v svoje stanovanje. Po neki zabavi pri Kovarovskyjevih, ko se je njihovo sorodstvo veselilo do poznih jutranjih ur in potem utrujeno pospalo po kavčih in posteljah in tudi žimnicah na tleh, je teta Mija sredi dopoldanske tišine zavpila, da ima pod posteljo nekaj živega.

"Maček," je vreščala, "črn maček je pod posteljo!"

"Seveda," je zaspano zamrmrala njena sestra, "po vsem, kar smo ga prežingali, bi bilo čudno, če ga ne bi bilo."

Najmlajša domača hči si je ogledala podpostelje.

"Muc je. Majhen. Črn," je sope ugotovila, potem ko je svojo glavo komaj odčepila izpod posteljne stranice.

Po tej izkušnji so Kovarovskyjevi vsakič, ko so v kakšnem kotu zaslišali škrebet, cvilež ali sikanje, temeljito preučili, kako dolg rep ima živalca, ki se je oglašala, kakšne barve in oblike je, in potem pri vseh sosedih, ki so si z njimi delili predeljeni balkon, povprašali, ali kdo od njih pogreša kakšnega bolj ali manj kosmatega podnajemnika.

Ampak to seveda še ničesar ne pove o človeku, za katerega se je izkazalo, da mu je ime Nedžo.

Pred njim je v garsonjeri, ki ji je bil odmerjen najmanjši kos balkona, stisnjen med ostale, bivalo mnogo za ženitev godnih deklet. Predsobica s štedilnikom, luknja z umivalnikom, tušem in straniščem in majčkena soba so bili peron, s katerega so vozili vlaki na potovanja usode. Razen ene od stanovalk, ki je umrla zaradi sepse, so rodile in se odselile bodisi samske bodisi poročene.

Ena od njih je rajonskega miličnika, ki je v času družbenih stanovanj budno pazil na varnost, kar pošteno sprehodila. Bilo je ene tistih majskih noči, ko črni bezeg tako bujno cveti, da od njega boli glava.

Starejšo Kovarovskyjevo je ob dveh ponoči zbudilo drgnjenje kovine ob kovino. Ob jarki svetlobi ulične svetilke in v barvnih krčih semaforja seveda ni bilo težko ugotoviti, da nekdo na balkon prislanja dolgo lestev. Ker ni bilo nobene ovire, da bi obiskovalci k sosedi ne mogli po stopnišču, ji seveda niti na kraj pameti ni prišlo, da mladež obuja vasovalske navade. Zato je pač pomislila na predrzen rop, kar je nemudoma javila dežurnemu, uživajočemu nočni mir na postaji milice dobrih sto metrov višje ob ulici. Natanko mu je popisala stanje in celo pot, ako bi se utegnil zmotiti pri naslovu. Za vsak primer je snela držalo metle in oprezala, kdaj bodo roparji pomolili glavo iznad ograje. Plezalci pa so bili okorni in jim delo nikakor ni šlo od rok. Premikali so lestev sem in tja, drsali so s prečniki po drogu na meji med njihovim in gospodičninim balkonom, enkrat jim je bila predolga in so jo morali spodmakniti skoraj do glavne ceste, drugič so jo postavili tako, da je segala prav do drugega nadstropja. Končno je pri vhodu zadaj pozvonilo in rajonski miličnik je šepetaje, s svetilko v roki, zasikal proti kukalu: "Kje so?"

"Mar niste prišli po cesti? Saj bi jih morali videti, ko pa je tam svetlo kot podnevi."

Miličnik je ugasnil svetilko in se pretaknil skozi režo na vratih.

"Zadaj sem prišel," je zaupljivo šepnil. "Kje pravite, da vdirajo?"

Kovarovskyjevi je bilo seveda že jasno, da gre za nespretne vasovalce, ki so hoteli k sosedi. Prepotenega miličnika, ki je naredil kilometrski ovinek, je vseeno odpeljala na balkon na cestni strani hiše, kjer se je zadnji izmed mladcev trudil, da bi splezal po klinih. Miličnik je ugasnil svetilko, pa je kljub temu lahko videl lestev. Drugi okajeni nespretneži so bili že tako izmučeni, da so onemogli sedeli pod njo.

Tudi za to prigodo Nedžo, ki se je v garsonjero priselil bogve od kod čez mnogo let in za katerega se je šele kasneje izkazalo, da mu je tako ime, seveda ni vedel.

Vselil pa se je prav potiho, morda ponoči, kajti nihče ga ni videl, da bi v garsonjero prinesel vsaj kovček. Ker je stanovanjce prejšnji lastnik poceni kupil, napravil v njem nekaj kozmetičnih sprememb in ga opremil s pohištvom umrle mame, novemu sosedu niti opreme ni bilo treba zvleči v garsonjero z balkonom. Edino, kar je pričalo, da je naseljena, je bil par ponošenih, skrbno očiščenih moških čevljev pred vrati. Od starega, dobrega stanovanjca so mu ostala le povešena vrata, ki jih je bilo težko odkleniti. Teh so se sosedje spominjali po predzadnji stanovalki, lepotici s sinom in psico.

Z njo so se najprej srečali levi sosedje. Gospoda Huberta, upokojenega davčnega izterjevalca, je nekega jutra zbudil prediren zvonec na vratih. Ko je nejevoljen odprl, je na njegovem predpražniku stal sedemletni fantek milega obraza in pohlevnega pogleda.

"Bi morda lahko zaklenili naša vrata?" je molel svoj ključek gospodu Hubertu pod nos. "Ne morem jih zapreti, pa bi že moral biti v šoli."

Ker možak še ni bil pozajtrkoval, sprva nad fantkovim predlogom ni bil navdušen.

"Kje pa imaš mamo?" ga je zaslišal in ko je izvedel, da je še ni z dela, se je omehčal.

"Povešena so," je ugotovil, "povej mami, naj jih popravi."

Vrata je Pavliku zaklepal potem sleherni dan, saj mama ni utegnila poklicati mizarja, med njenimi številnimi obiskovalci pa tudi ni bilo nikogar, ki bi bil to pripravljen storiti. Imela pa sta Pavlik in njegova mama dobro prijateljico Belo, ovčarko, ki je na svet gledala z razumnimi pasjimi očmi, svetlejšimi in razumnejšimi od oči Pavlikove mame.

Bližnjim, pa tudi bolj oddaljenim sosedom je s Pavlikovega balkona kmalu začelo močno zaudarjati. Včasih, ko je bil dan še posebno vroč in tudi noč ni prinesla prave ohladitve, so z balkončka garsonjere slišali ječanje. Gospod Hubert in Kovarovskyjeva sta pogledala čez ograjico, kdo bi mogel tako trpeče stokati. Bela je privezana na kratkem jermenu ležala na zgrizeni vzmetnici in ko je zagledala obraza sosedov, se je samo nemočno ozrla vanju. Desna soseda je spet uporabila odviti ročaj metle, ki je nekoč skoraj že postal orožje, in nanj navezala pločevinasto ponvico za stepanje beljakov. Vanjo je nalila vode in se, kolikor je le mogla, stegnila preko pregradka, da jo je privezana kosmatinka lahko dosegla. To je potem delala sleherni dan, če je le bila prepričana, da pasje gospodarice ni doma. Gospod Hubert je prevzel Belino prehrano, vendar so na ulični strani bloka začeli krožiti roji mesarskih muh, kar je stanovalce višjih nadstropij, ki do tedaj niti niso opazili novih sosedov, močno vznejevoljilo.

Gospod Hubert je bil nekega jutra pošteno presenečen, ko je namesto sosedovega sina na vratih zagledal njegovo mater.

"Da mi ne hranite več psa! Ni potrebno. Vsega imamo dovolj," je odsekala lepotica," pa še za muhe v tem usranem gnezdu sem jaz kriva," je še pribila in brez pozdrava izginila za svoja povešena vrata.

Zatajevan in proseč pasji jok, hripav, kot bi se krhal iz uprašenih pljuč, je bilo potem slišati od sosede še pogosteje.

Gospa...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant