Nujni deleži ozimnice

De
Publié par

Živa, edetična podoba dogajanj, ki valovijo skozi natančne opise, številne podrobnosti, zapleti, vse to začrtuje epsko širino novih Rezmanovih dramatsko osredotočenih zgodb. *** Nominacija za fabulo 2010.***


Publié le : mardi 14 octobre 2014
Lecture(s) : 0
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770662
Nombre de pages : 124
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Peter Rezman
Nujni deleži ozimnice













Za Fajferjevga Franca.

Dan

Včasih so se mi zdeli moški, ki so se navezali na pse, malo prismuknjeni. Zdaj sem jaz isti.

Kako se je to zgodilo? Nehote.

Psu je ime Dan. Samec je. Psic ne maram. Čeprav je to nesmiselno. Če bi vsi ravnali tako kot jaz, sploh ne bi bilo psov. A vsi ne ravnajo tako. Nekateri imajo s tem celo zaslužek. Z vzdrževanjem psic in vzrejo psov. Meni pa se zdi to avšasto. Vse tiste sitnosti s psicami pa kdaj se gonijo pa kakšno kri imajo kateri pa mladiči pa skrbi pa drekci pa poscanija. Ne. Jaz psice ne bi maral. Dan pa se mi je takoj priliznil, čeprav smo ga dobili zavoljo hčere. Nada je hotela psa. In smo uslišali njeno kaprico.

Kupili smo psa, Nada se je do njega obnašala malo plašno, mladič pa naravnost k meni. Potem so vsi rekli, da je pes izbral mene za gospodarja. Da pes sam izbere. Nada se je skujala in ni več marala zanj.

Sva jo razvadila? Meni se zdi, da ne. Najina Nada je.

Vsakdo ima rad svojega otroka.

Dan, ko je tista ura, začne butati v vrata. Boks ima v kleti, na toplem. Pravzaprav v kotu garaže. In ko se mu zazdi, da bi moral dobiti hrano ali pa bi moral ven, začne butati v vrata.

Votlo odmeva iz kleti, če dobro prisluhneš. Kdor ne ve, niti ne sliši.

Grem v klet. V garažo. Psu bom nasul brikete. In nalil svežo vodo.

Ko to naredim, neha butati v vrata. Pravzaprav sploh ne vem, s čim to naredi. Najbrž s celim telesom. Vrata ne tesnijo dobro pa malo ropotajo. Zamolklo.

Stopim h garažnim vratom, da malo pogledam ven. Čisto običajna radovednost. Da vržem oko na cesto. Navada. Glej, glej! Na drugi strani ceste stoji pes. Črn. Ves je črn razen leve sprednje tačke. Ta bi bila najbrž bela, a se ne vidi prave barve dlak, saj je ščene že nekaj časa izpostavljeno vremenu. Dlaka je umazana. Čeprav kratka, štrenasto zanemarjena. Zdravemu in urejenemu psu se mora dlaka bleščati. Nekateri skrbniki goljufajo in jim dajejo jesti surova jajca. Potlej se dlaka še bolj sveti.

Zapuščen je. Ali pa izgubljen.

Nekdo ga je odložil in odpeljal, pobegnil. Tako se jih najceneje znebijo. Gotovo je samička. Psica. Kaj pa drugega! Psic se otresejo ob prvi brejosti. Še dobro, da je na drugi strani ceste. Najbrž bo šla naprej. Upam. Zdaj ne bom izpustil Dana na vsakdanji potep. Ne. Raje ne. Lahko, da se goni. Bom še njega iskal po vsej soseski.

Ne gre naprej. Bi ji dal malo hrane? Videti je prestradana. Ne. Če ji dam hrano, bo ostala tukaj. Kar naj bo tam. Na drugi strani ceste. Odškrnem vrata in se zaderem: »Maaarš!«

Dvakrat plosknem z rokama. Psica se obrne vame in me gleda. Proseče. Kot vsi psi, ki pač vedno gledajo proseče.

»Ne, ne dam ji briketov,« godrnjam zase. »In kaj, saj sploh nimam primerne posode. V Danovo pa ne dam. Kaj če ima kakšno bolezen. Ali pa bolhe.«

Zaprem vrata. Saj bo odšla. Najbrž.

Gledam skozi ozko okence na zgornjem delu garažnih vrat. Stoji tam in gleda v vrata. Ne vidi me. V garaži je temno. Zunaj svetlo. Obrnem se proč. Nočem več gledati. Bo že šla. Ko bom naslednjič pogledal, je ne bo več. Nočem več gledati skozi okence. Bojim se, da še ni šla. Tiho, kot bi se skrival ali pa bal, da me ne bi kdo slišal, odtacam po stopnicah navzgor. Na hodniku zaprem vrata v klet in še malo postanem ter prisluhnem. Drobi pasje brikete.

Mirno je po hiši. Tudi v kuhinji. Jana sedi pred oknom, na nosu ji čepijo očala za branje. Ob razgrnjeni Jani pije zeleni čaj.

Stopim k oknu, prekrižam roki na hrbtu in nad zadnjico drgnem s prsti. Od tukaj se ne vidi na cesto.

»Jana bere Jano.«

Ne zmeni se zame.

»Pred garažo je bil potepuški pes.

Črn.

Mešanec.

Psica.

Najbrž.

Mešanec ja. Med volčjakom in še kakšnim. Kaj vem kakšnim.«

Ona dvigne glavo in srebne malo čajčka: »A res?«

»Ja. Najbrž. Psic se otresejo ob prvi brejosti. Odpeljejo jih in jih kar nekje odložijo. Tako se jih najceneje znebijo.«

»Kako, kdo?«

Gledam skozi okno. Prav čutim, kako ni pri stvari. Ali je našla zanimivo branje ali pa samo gleda v revijo in misli nekaj čisto osmega.

»Bi malo popikala. Malo pršuta je še v hladilniku.«

»Kaj? Ne vem.«

Ni je tukaj. Najbrž je tudi v Jani ni. Eh, Jana bere Jano.

»Jana bere Jano.«

»Kaj … Pa kaj ti je?«

»Eh, nič, no. Malo se hecam s tvojim imenom.«

»Ja …, vedno goniš to isto. Jana berem Jano. Pač berem, no. Da malo pozabim na skrbi.«

»Kakšne skrbi?«

»Saj veš! Vedno so kakšne skrbi. Enkrat Nada, drugič zdravje. Saj veš. Vedno je kaj.«

»Aha. A narežem malo?«

»Pa daj. Kaj toliko sprašuješ. Berem.«

Pripravim rezalni strojček. Zabrni. Ne bom z nožem. Bodo pač malo debelejše. Rezina pade na tla. Odprem vratca omarice, v kateri je smetnjak.

»Vrzi raje psu«, pravi. »Škoda je metati v smeti,« se prebuja v njej podeželska vzgoja.

»Pes ne sme svinjskega. Pa slanega tudi ne.«

»Ne bomo metali pršuta v smeti.«

»Večja škoda bo za psa.«

Držim košček mesa, ki sploh ni umazan. Po tleh je čisto. Položim ga na rob krožnika. Narežem nekaj rezin in jih položim na sredino krožnika ter pospravim rezalnik. Vzamem košček z roba krožnika, ki je prej padel na tla, in grem nazaj v klet. Stopim do boksa. Dan zavoha meso. Gobec pritisne čisto k mreži in me proseče gleda. Miga z repom. Pomolim mu košček kar skozi mrežo ter ukazujem, naj ne hlasta: »Lépo … lépo …«

Pes počasi vzame kos in ga v naslednjem hipu pogoltne. Nič nima od tega. Nobenega užitka. Psi vedno gledajo tako proseče in hitro pogoltnejo.

Grem nazaj v kuhinjo.

Jana odloži Jano.

»Jutri rabim avto. Imam pregled. Na mamografijo grem.«

»Za joške.«

»Za prsi. Preventivno.«

»A te boli?«

»Ne.«

»Si kaj otipala? Jaz nisem nič.«

»Cepec. Preventivno!«

»Ja, saj sem slišal. Oprosti za štos …«

»Tudi ti bi lahko šel. Za prostato. Preventivno.«

Ja, vedno so kakšne skrbi, sem si mislil ter pogledal skozi okno.

Ne, od tukaj potepuške psice ne bo videti. Gotovo je šla. Če ne bo dobila nič, bo šla in ne bo vznemirjala Dana. Potem slišim njen glas. Kot da sva ujeta v isti strugi. Pa saj sva res.

»Vedno, ja … Enkrat zdravje, drugič tastari, saj veš. Zdaj Nada. Vedno je kaj.«

»Kaj je z Nado? Kaj je z njo narobe, da te skrbi?«

»Nič in … vse.«

Ta je pa lepa.

Vedel sem, da je še nekaj v zraku. Poleg mamografije. Že ko je padel tisti košček mesa na tla in je rekla, da naj ga vržem psu, sem vedel, da je še nekaj v zraku.

»Kaj vse?«

»Noseča je.«

Ojoj, za takšne šuse v glavo je bila vedno mojster. Pa kakšne veze ima mamografija pa prostata pa da naj pršutek nesem psu. Kaj ima to veze z Nado?

Kot s kolom po glavi. Noseča. Saj se zajebava.

»Zajebavaš se!«

»A s tem bi se zajebavala!? Bi se ti zajebaval!? Ti se itak iz vsega zajebavaš. Jana bere Jano …«

»Kake veze pa ma zdaj to. Če se ne zajebavaš!«

»Ne zajebavam se, no, jebemti. Noseča je. Res!«

Gleda me zdaj s tistimi velikimi, rdeče obrobljenimi očmi. Pod njimi visijo tanki srebrni okvirčki bralnih očal. Zdaj, zdaj se bodo ulile solze. Zares gre. Res je. Res je noseča.

»Daj, no, Jana. Saj to ni nič hudega. Sej lahko …«

Kaj naj rečem? Splavi, spravi, odstrani? Jao kakšne besede, saj je tudi moja hči.

»Mogoče bi pa šla k zdravniku. Ginekologinji. Da bi …, saj veš.«

»Pravi, da ne.«

Kaj ne. Saj, a se ona sama odloča? Pa res. A se o tem ona sama odloči?

»Pa saj se ne more o tem kar sama odločiti.«

»Se je že,« je rekla Jana in zdaj sem videl, da je tisti trenutek zaigrane krizice mimo. Ne bo solz. Poznam jo. Vse je pripravila v naprej, kako mi bo povedala. Kot da sem ne vem kakšen grobijan. Kot da bom zdaj … Kaj bom naredil zdaj? Kaj pa naj?

»Prišla je iz šole in dejala, da bi se rada nekaj pogovorila, in jaz sem kar videla, da je nekaj narobe. Mislila sem, da v šoli, no, in potem je brez velikih ovinkov povedala, da je noseča. Pa to ni tisto najhujše. Rekla je, da je načrtovala.«

»Kaj? Načrtovala!? S kom?«

»Ne vem. Saj to pa še posebej! Noče povedati. Gotovo je kakšen starejši. Saj veš, kako je danes.«

Dviga se nekaj v drobovju in gre v prsi, počasi leze naprej gor, v glavo. Čutim srbečico na licih, na robovih ušes. Vem, da sem rdeč v glavo.

»Kako je danes?«

»To. Mlade punce norijo za starimi deci. In obratno.«

»Tega jaz ne vem.«

»Ker si slep.«

»Bi pa ti, če vidiš.«

»Nisem niti pomislila, da bi lahko Nada.«

»Pa kaj je rekla? Zakaj ne pove?«

»Ne vem. Nisem potem silila vanjo, ko je rekla, da je to njena stvar.«

»Seveda je njena. Samo da ni stvar.«

»No, ne vem, če je rekla ravno tako. Rekla je, da je načrtovala. Da si želi otroka. Da to hoče z nekom, ki ji je všeč, pa ni nujno, da živita skupaj. Da so sošolci neumni in bedaki in ne vedo, kaj je življenje.«

»In ti? Si jo kar poslušala?«

»Kaj pa naj bi? Saj sploh nisem bila pripravljena na takšen pogovor. Saj sem ji rekla, da če bi mene vprašala, in mi je zabrusila, da ona mene ne vprašuje, in jaz sem še kar vztrajala, da bi ji povedala, če bi me vseeno vprašala, in je res kar zaključila, da me ne sprašuje za nasvet pa da me nič ne sprašuje, ampak da mi hoče povedati. Zato sem jo vprašala, koga je pa vprašala za nasvet, mogoče tistega, kaj jaz vem, koga, očeta, no, saj ni povedala. Rekla sem, koga si potem vprašala, in mi je odgovorila, je bila res pripravljena na ta pogovor. Rekla je, zakaj bi koga spraševala, saj je moj. Da bo moj, je rekla. Mislila je otroka. Da bo njen.«

Ja. Skrbi. Vedno je kaj.

Skozi okno ujamem črno silhueto. Počasi voha ob poti. Proti kantam za smeti. Ekološki otok pravijo mestu, kjer je več kant na kupu. Torej ni šla. Tu se bo zdaj klatila naokoli. Tudi ona voha psa. Ali pa čaka blizu kraja, kjer so jo vrgli iz avtomobila. Najbrž je breja. Takih se hočejo znebiti. Da nimajo sitnosti z mladiči. S cepljenjem pa navajanjem na čistočo in red. Ali pa ubijanjem. Pravijo, da je čisto majhne še najlaže. Zato se jih raje znebijo. Preden skotijo mladiče. Vržejo jih iz avtomobila, ponoči, na skrivaj, in odpeljejo. Psice pa si zapomnijo mesto. In čakajo, da se vrnejo ponje.

Sedem poleg Jane.

»Še kar se klati tu, okoli hiše!«

Gledam nekam mimo.

»Kdo se klati,« me gleda svetlo.

»Psica. Mislim, najbrž je psica!«

»Pa kaj je tebi … Kakšna psica!? Nada je noseča!«

»Kaj … Kaj!? Kaj pa naj jaz naredim zdaj, če še tebe ne vpraša?«

Vstanem. Grem nazaj v klet.

Saj res. Kaj pa naj? Meni še povedala ni. Kar njej.


Zvečer se je narava umirila. Mrak se je mešal s sivino, ki v brezvetrju napoveduje dež. O Nadi nima smisla govoriti. Kaj pa lahko midva storiva, če se je odločila. O vsem.

»Nič ne bova rešila nocoj. Spat grem!«

»A pa boš lahko spal?«

»Ne vem, če bom lahko. A naj kar bedim zdaj? Jutri zjutraj, saj veš, svet se ne bo ustavil zaradi nas.«

»Vem. Saj grem jaz tudi spat.«

Vem. Legel bom, spal pa … Ne vem. A čez kakšnih par let se na vse to ne bom niti oziral. Še hecno se mi bo zdelo, če se bom sploh še spominjal.

V kopalnici sedem na školjko. Jane še ni. Navadil sem se že sede, po žensko, odtočiti. Potem se prestavim na bide, naravnam pipo na sredino, da ne bi pritekla prevroča voda, in spustim curek, ravno ko vstopi. Molčiva in se na hitro urediva za spanje.

V posteljo leževa hkrati vsak s svoje strani.

Tudi nocoj, kot vedno, se dotakneva z rokama. Ona zaobli svojo dlan v školjko in jaz jo prekrijem s svojo lopatasto in kosmato dlanjo, da počiva njena roka v moji. Na varnem kot v orehovi lupini. Nekoč je rekla, da se tako počuti varno in da laže zaspi.

No, pa res, zakaj je ne bi tudi nocoj prijel.

Tema je.

»Boš lahko zaspal?« me vpraša čez čas.

»Bom. Pa ti?«

»Ja.«

Potem odmaknem roko.

Vedno po nekaj minutah odmakneva dlani vsak sebi in se namestiva v bolj udobne položaje za spanje. Jana se obrne stran, jaz ležim na hrbtu in prisluškujem, kdaj bo začela dihati bolj počasi, globlje in bolj enakomerno.


In potem ni ničesar, dokler se sredi noči ne zdramim, kot da vmes sploh ne bi spal. Janinega dihanja ne slišim več, tako tiha je. Mrak lebdi v sobi, zamižim, vabim spanec nazaj, a se ne splača. Na stropu še ni tistih prvih jutranjih lis, ki se potegnejo po četrti zjutraj, a vseeno vem, da ne bo šlo. Lijak se odpre in misli se zavrtijo.

Noseča. Splav. Noče.

Torej noče. Jana pravi, da je tako rekla.

Kar sama se je odločila. A se o temu lahko odloči sama?

Jana je rekla, da se je že odločila. Rekla je, da je prišla prej iz šole, jo počakala ter ji povedala. Da mene ne bi bilo zraven. Rekla je, da je načrtovala.

Gotovo jo je čakal, kot da je tam slučajno. V dnevni sobi. Ne, najbrž v kuhinji. Seveda. V kuhinji.

»Zdravo, mami,« ji je najbrž rekla. »Zdravo,« ji je odvrnila Jana in se najbrž niti uzrla ni vanjo. Nada je živčno stiskala levo dlan. Drugače ni bilo videti, da bi imela kaj za bregom. Če ima kaj za bregom, stiska levo dlan. Ja, gotovo je bilo tako. Samo z dlanjo je malo stiskala. Zna se pripraviti in obvladati. To ima po meni.

»A imaš malo časa?« je vprašala. »Pol ure.«

Vedela je, kdaj naj to naredi. Da jo počaka in povabi k razgovoru. V torek. V torek je moralo biti. Ob torkih ima Jana čas.

»Ja, Nada. Imam čas. Saj veš. Do petih. Pa kosilo je treba vmes končati.«

»Vem. Saj boš končala. Samo sedi malo sem, prosim,« jo je povabila k mizi. Jana je najbrž raztegnila usta v nasmeh, tako da se ni vedelo, ali se je res nasmehnila ali ne. Suha grimasa nasmeha.

»Ja, Nada – tole bo pa resno.«

»Ja, mami. Tole bo resno. Noseča sem,« je najbrž potem kar ustrelila. Nadin nasmeh je ostal suh, kot da ni bilo izrečenega nič. Samo oči v tistem hipu niso več sodile k nasmehu. Potem se je tudi obraz povesil. Ne v vsakdanjo nedorečenost. Par gubic čez čelo je izdalo iskreno skrb. Kaj vse se lahko v takšnem hipu, res trenutku, zapelje skozi možgane. Kako je mogoče tako hitro prenesti sunek tolikih pomislekov, informacij, izkušenj, strahov?

Ali pa sploh ni bilo tako! Lahko, da je sploh ni čakala. Jana jo je zalotila in morda samo za hip videla skrb na hčerinem obrazu? Silila je vanjo z vprašanji.

»Kaj si tako tiha in zadržana, Nada? Je kaj narobe?«

Nada ni odgovorila. Gledala je mimo Janinih oči. Ona jo je prijela za roko ter jo nežno povedla proti kuhinji.

»Sediva. Povej. Res ni nič? Nekaj je narobe …, se mi zdi.«

Nada je sedla k mizi in za hip pogleda mamo. Potem spet mimo nje. Nekam v pipo nad umivalnikom. Kaplja se je obešala z nje, a ni kanila.

»Ja, je …« In potem se je odkrhnilo, saj sta besedici zahreščali malo hripavo. »Pravzaprav – niti ne. Nič ni narobe. Je in ni, no.«

Jana je postala živčna. Spustila je hčerino roko. Vedela je, da bo, kar koli bo že rekla, njen glas zdaj dobil odtenek histerije, ki ga ne more potlačiti, čeprav se ga zaveda. To pride z leti.

»Kaj je to? Je in ni. Kaj je …?«

Nada je zavzdihnila, zajela sapo in zdrdrala: »V resnici ni nič narobe, tebi pa se ne bo zdelo prav, vem. Noseča sem!«

Jana je najbrž obsedela z odprtimi usti. Poznam tisti izraz. Ko kar otrpne.

Pa saj je vseeno, kako je bilo, ko ji je povedala. Ampak … vendar … Zakaj pravi, da je načrtovala? To ji je pa že morala reči.

Ja, potem je Jana gotovo zaprla usta in se hitro zbrala. »No, saj, končno res. To ni nič narobe. Poleg tega, hvala bogu, živimo v državi, kjer so te stvari urejene zakonito. Saj še ni predlogo?«

»Kaj ni predolgo?«

»Ja, nosečnost, a ne! Saj, o čemu se pa pogovarjava!« je kar ušla na rob prepira in nadaljevala: »Če še ni predolgo, ne bo nobenih težav. Saj je jasno, da si v bistvu premlada, mislim socialno in eksistenčno. Gotovo ne bodo delali težav. In tudi psihološke priprave za tako mlade, kot si ti, in če se zgodi prvič, so baje dobre. Čeprav tako enostavno najbrž tudi ni. Jaz ne vem.«

»O čem pa govoriš?« je vprašala hči.

»Ja, menda veš.«

»O splavu?«

»Ja.«

»O splavu!«

»Ja, če bi mene vprašala.«

»Ampak jaz te ne sprašujem.«

»Pa če bi me vprašala.«

»Ne mami, jaz te ne sprašujem. Jaz sem ti samo povedala.«

»Ja koga si pa potem vprašala?«

»Nikogar. Zakaj bi koga spraševala? Saj je moj. In bo moj!«

Jani tisti hip ni bilo ničesar jasno. Kako je mogoče. Pri vseh govoricah, da mladi danes odlašajo z naraščajem. Rodnost pada, da je ogrožena državna blagajna, pravijo po televiziji. Splav pred petindvajsetim je samoumeven, kaj šele pri maturantki, kot je Nada. Nič se ni ujemalo z vsakodnevnimi čenčami ob kavi. Dve kolegici v službi sta že izdali, da sta se hčeri že znebili zarodkov, kot sta obe dejali. Da je pri nas to kar v redu urejeno, sta povedali, kljub temu da je toliko negativnega govorjenja čez zdravstvo. Nada pa noče. Saj si bi čisto zajebala življenje. Kaj bo z otrokom pred dvajsetim letom? Pa študij? Kako bo študirala? Od česa bo živela. Nazadnje bo meni obesila otroka. Kaj pa drugega, si je gotovo mislila Jana. Ampak to ni najhuje. Jaz bom že, si je še najbrž tisti hip mislila Jana.

Ali pa sploh ni bilo tako? Najbrž je samo vprašala: »Kdo je pa oče?« Drugega se prvi hip najbrž niti ni domislila. Ja, najbrž je samo zinila: »Kdo je pa oče?« In Nada je odvrnila, da ji tega ne bo povedala. Da je že vse razmislila in da si želi otroka. Da je načrtovala.

Načrtovala otroka. Pri osemnajstih? Saj to je nemogoče. Nekdo mora biti oče.


Mrak lebdi v sobi, zamižim, vabim spanec. Res se ne splača. Koliko je ura? Dve, tri, štiri? Ne, štiri še že ni. Bi se čutilo značilno jutranje redčenje teme...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant