Zgodbe iz somraka

De
Publié par

Kot je izmuzljiv somrak, tako so izmuzljive tudi niti pripovedi Zgodb iz somraka, a se združijo v smisel zapisa s tako gotovostjo, kot nastopata dan in noč.

Zgodbe iz somraka so odlična zbirka kratke proze, v kateri se avtorica osredotoča na subtilne ravni človekovega odnosa do samega sebe in sveta življenja, pretresa možnosti, ki jih svet nudi človeku za njegovo samouresničenje, in meje, ki jih samemu sebi postavlja človekova lastna notranjost. S kratkimi izceziliranimi zamahi so izrisane navidez majhne usode, a z osebne perspektive tragika samosti in nemoči ni niti malo omiljena. Vse zgodbe življenja so same v sebi majhne in vsi položaji prej ko ne predvidljivi, a zato tragika lastne usode ni nič manj boleča (in velika).

Robert Titan Felix


Publié le : dimanche 29 novembre 2015
Lecture(s) : 0
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771218
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Cvetka Bevc
Zgodbe iz somraka

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32

BEVC, Cvetka
​ ​ Zgodbe iz somraka [Elektronski vir] / Cvetka Bevc ; [spremna beseda Robert Titan Felix]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-121-8 (ePub)

281738240

Cvetka Bevc
Zgodbe iz somraka



Binetu in Dušanu, mojima bratoma

O meni

Pogovorna oddaja

Ne, gospod, tudi jaz ne vem, zakaj vas ljudje sredi noči pokličejo na radijsko postajo. Najbrž so klepetave sorte. Jaz? Ne, ne gre za to. Ponavadi ne govorim veliko. Samo zadnje čase ne morem spati. In v naši hiši nikoli ni miru. Ja, podnajemnica sem. Ne, nisem edina stanovalka. Deset nas živi v tej hiši. Pravzaprav devet. Ne poznam vseh. Skoraj nobenega. Mogoče zadnje čase poklepetam s tole iz drugega nadstropja. Pri njej zdaj poslušam radio. Ne, ona je zaspala v naslanjaču. Če dobro poznam vašo oddajo? Šele zadnji teden jo poslušam. Zakaj? No, tudi v pogovorni oddaji ne bi smeli biti preveč radovedni, gospod. To pa vam lahko povem. Naša hiša ima dve nadstropji in podstrešje. Ampak ona, Žana, se je preselila zadnja. Ne, ne moja soseda. Govorim vam o punci, ki je stanovala pod mano. V tisti sobi menda že dolgo nihče ni živel. Gospodar je moral vlomiti vanjo, ker ni našel ključa. Presneto je ropotalo tisti dan. Slabo prenašam hrup. In že tako sem nervozna zaradi izpitov. Ampak Žana je bila videti še bolj nervozna. Čeprav me je prijazno pozdravila. Veste, nekateri stanovalci sploh ne odzdravijo, kadar se srečamo na stopnicah ali verandi. Ona pa mi je celo prva pokimala. Ja, tako je bilo … Kaj je počela Žana? Menda je študirala filozofijo. Ne. Ste zmešani?! Jaz študiram biologijo! Ja, končnici sta isti. Nekaj sva imeli skupnega? Meni se to ne zdi zabavno, gospod. Ne vem, kateri letnik je obiskovala. Vem pa, da je v hišo prinesla veliko stvari. Malo sem pobrskala po njenih škatlah, ki so stale na hodniku. Odkrila sem cel kup filozofskih knjig. Nekaj newageovske solate. Sodobno poezijo. Posušene rože. In veliko čistil. Tri škatle čistil. Pa barvo za pleskanje. Gospodar bo hišo renoviral šele naslednjo pomlad, ampak Žana je hotela takoj ob vselitvi prebarvati svojo sobo. Po čopičih, ki jih je puščala pred vrati, sem videla, da je izbrala belo. Kako, prosim? Ne, nisem radovedna. Take stvari opaziš mimogrede. In kaj se je zgodilo potem? Vas to res zanima? In poslušalce tudi? Ker je lepo poslušati tuje zgodbe? Saj vam ne pripovedujem zgodbe! O tem vam govorim, da je Žana vse prebarvala. Še vrata je prepleskala. In potem je čistila. Kot da je hotela odstraniti svinjarijo tistih petdesetih podnajemnikov, ki so pred njo prebivali v sobi. Skvik, skvik, skvik, je odmevalo po celi hiši. Začela je že zjutraj, ko sem odhajala na predavanja. Najprej nisem vedela, kaj pomeni ta zvok. Šele kasneje, sredi dopoldneva, me je prešinilo spoznanje. Natakarica je pred mano brisala mizo in z gobico odstranjevala zastarele madeže. Skvik. Skvik. In zvečer, ko sem prišla domov, je mala še vedno drgnila. Ali se je ves dan ukvarjala s tem, sem pomislila. Skvik. Skvik! Skvik! Skvik! Kaj?! Če lahko spustite malo glasbe? Zakaj? Ne delajte se prijaznega, gospod. Nočem glasbe. Nobenega bedastega premora ne potrebujem! Saj se ne razburjam. Samo Žana je drgnila madeže celo noč. Skoraj do jutra. Naslednji dan sem imela izpit. Ste se kdaj učili na pamet latinska imena? Stokrat jih ponoviš in še vedno si jih ne moreš zapomniti. In ob ponavljanju mi je butal v glavo tisti zoprni skvik. Zvenelo je, kot da bi nekdo s crknjeno podgano drgnil po steklu. Ko sem hotela zaspati, je ta brezmadežnost še vedno udarjala skozi strop. Moja postelja je skoraj pri tleh in zdelo se mi je, da mi ta hrup krtači glavo. Seveda sem se šla pritožit! Zakaj nisem poklicala policije? Ker se nisem spomnila. Sploh pa je šlo samo za obsedenost s čiščenjem ob nepravem času. To res ni za zgodnje jutranje ure. Ja, približno toliko je bila ura kot zdaj. Malo čez štiri. In sem potrkala na njena vrata. Čisto na rahlo. Tisti skvikanje je pred vrati kar bobnelo. Ampak Žana je takoj slišala moje trkanje in odprla. Zdaj sem si jo šele zares ogledala. Seveda si natančno ogledaš človeka, ki ob štirih zjutraj čisti svojo sobo. Na glavi je imela rutico in po nosu in licih ostanke barve. Bele barve. Oči je imela čisto svetle. Kot da je še njih očistila. Kako? Katera čistila je uporabljala? Saj vam ne govorim o tem, gospod. O njej vam govorim. Žani. Ker je imela take oči. In jaz je nisem ničesar vprašala. Samo zanergala sem, da imam zjutraj izpit in da mi bo od njenega čiščenja razneslo glavo. Zelo razumevajoče je pokimala in se opravičila. Dvakrat. Trikrat. Zdi se mi, da se je kar naprej opravičevala. Na sebi je imela belo majico. In bele hlače. In njena pobeljena soba, vsaj kolikor sem videla, je bila čisto pospravljena. In potem? Rekla sem vam, da ne znam pripovedovati. Nikar me ne tolažite, da ni tako slabo. Da se je iz tega mogoče kaj naučiti. Vsaj to, da se človek lahko tudi sredi noči postavi zase. Ne, moji sosedi nisem povedala, da sem bila pri Žani. Zato govorim vam. Zdaj sem se spomnila, da so v sobi gorele samo sveče. Kakšnih ducat sveč je osvetljevalo njeno drobno postavo. Ne, ne moje speče sosede! Saj me sploh ne poslušate?! Ali sploh veste, koliko stvari se lahko zgodi, če ne znamo poslušati?! Kaj? Ja, potem je nehala čistiti. Mogoče se je oglasil samo še en skvik. Ne, zjutraj Žane nisem videla. Sploh je nisem več videla. Soseda, pri kateri poslušam vašo oddajo, me je čez dva dni ustavila pred hišo. In mi je rekla, da so malo odpeljali v bolnišnico. Najprej je vse počistila, potem si je prerezala žile. Zakaj zdaj molčite, gospod? Menda so bili krvavi madeži razmazani po stenah. Njene knjige ob postelji so bile rdeče. In posušene rože. Soseda je rekla, da ne vedo, če bo Žana preživela. Zakaj pa mislite, da se pogovarjam z vami? Ne klobasajte, da moramo upati na najboljše. Dragi Žani želite skupaj s poslušalci čimprejšnje okrevanje? Ne prepričujte me, da za take primere obstaja klic v sili. Ali res ne razumete, da je bilo njeno čiščenje klic v sili! Če bi to razumela, bi mogoče ona bila še živa. Kako vem, da je mrtva? Gospodar je včeraj pobiral najemnino za devet ljudi. In zaklenil je njeno sobo. Ali sploh veste, zakaj sem zdaj v vaši oddaji? Ker še vedno slišim, kako ona drgne svojo sobo. Skvik. Skvik. Skvik …

Dve minuti čez pol tri

Prvi dan se mi je zdelo še malo nenavadno, da ležim gola v postelji in se odpravim le do stranišča in hladilnika, kadar pač imam potrebo po tem. A drugi dan sem imela občutek, da sem se že kar navadila in bi lahko golo čakanje sprejela kot način življenja. Navada je železna srajca, železna postelja, železna krona, ki reže glavo na trakove, s katerimi se ovijajo kaplje časa. V tretjem dnevu je začel čas izgubljati hitro ost, kot da bi se bal, da mu bom dodelila atribute večnosti.

Ni bilo prvič, da sem ga čakala. A ponavadi se je vsaj javil po telefonu. »Marjeta, oprosti, nekaj nujnega je prišlo vmes. Oglasim se čez dan ali dva, ko bom vedel, kako je z mojim časom,« bi me potolažil. Njegov čas so tako radi zapolnili izgovori, zakasnela pijančevanja in zaljubljenost, s katero me je prepričal, da je vredno potrpeti in vedno znova poiskati skriti most, kjer si bom ihtavo trebila zobovje in upala, da se kolesje naslednjega prihoda premakne naprej ali nazaj. Zato da se bo včasih vsaj prijetno spominjati minulega srečanja, ko je privihral s steklenico šampanjca, ali pa sanjariti o novem, ko bo šele prišel in me spremenil v tiho praznovanje obljub.

Le zakaj sem se v tretjem dnevu čakanja izgubila v premišljevanju o tem, zakaj ga pravzaprav ni? Ponavadi sem se izogibala temu; njegovo življenje je njegova svoboda, vsaj tako mi je govoril. A ko sem se prestopala pod mrzlim tušem, ki je miril spomin na njegove dotike, na najino ljubljenje, težo telesa in terjal mir potešitve, me je obšlo, da je mogoče odšel v Italijo, iskat vesla za najino zlato galejo. Ali ni najino prikrito prepletanje rok na javnih mestih dišalo po tem, da jadrava skupaj? Nemara je zdaj samo čas brez vetra in potrebujeva vesla. Odnos se vendar mora premikati, rezati gladino neke prihodnosti, v tem trenutku še navidezne, a že v naslednji uri nemara trdno zakoličene v skupnem bivanju, dihanju, potepanju, veslanju, ljubljenju.

Mogoče pa ne bi smela čakati gola pod odejo, kjer me vsak premik razpira v čutno hotenje, željo po njegovem telesu bolj kot po njegovih besedah, ki znajo tako hitro pregnati mojo nezaupljivost ali morebiten dvoma. Kako sem trapasta! Najbrž je res odšel v Italijo, saj se je tudi pred mesecem dni odpravil tja kar sam, brez žene, ker ga na takih potovanjih spravlja v slabo voljo. Vsaj tako je trdil tedaj, ko me je za dva dni odpeljal na morje, da me ta spomin še zdaj polni z luno, s školjkami, z vinom in zasidranimi ladjami ob obali, ki so se ponoči premikale kot zlate galeje. In če tokrat ne bo prinesel vesel, se mogoče pojavi z vrečkami riža, kave in parfumov. Tako kot se je zgodilo ob zadnjem srečanju, da sem obrzdala svojo nejevoljo zaradi njegovega dolgega molka. Pa ne zaradi daril. Šlo je za veselje, s katerim je jemal stvari iz torbe in jih postavljal na mizo. »Rad skrbim zate, ljubica,« je navrgel s tistim tonom v glasu, ki ni trpel ugovarjanja in me je tolikokrat potegnil pod njega, da sem najbrž zato že tretji dan gola pod odejo.

Nazadnje zapustim pribežališče čakanja, skriti tempelj najbolj drznih občutkov, ki mi širijo pore, kuštrajo lase, da si nenehno popravljam pričesko, in hočejo med vstajanjem še vedno širiti moje noge. Nekaj moram storiti, pomislim, drugače bom začela kot obsedena vrteti njegovo številko, na tajnici puščala vabeča in grozeča sporočila, na katera se bo nazadnje odzval in me pomiril s tujim zvenom, ki bo napovedal led, odtujenost za nekaj tednov, ker ženskega teženja ima res vrh glave dovolj.

Treba se je zaposliti! Moram zapolniti svoje roke, da bodo nehale podrsavati po vratu z željo, da se ne bi ustavile samo tam. Kaj ko bi ga pričakala z novo pričesko? Gotovo bo presenečen! Nova podoba in prijazen nasmeh bosta zameglila njegov pogled, da bo segel po meni kar sredi večerje ali me v predsobi potegnil na tla.

Že barvam pramene! Modra barva je kot zanalašč za čakanje, posebna je in draži pričakovanja bolj nežno kot golota pod odejo. In vsaj za nekaj časa zapolni praznino, ki se porazgubi med glasnim prebiranjem navodil in pomivanjem lončkov. Sicer bom morala spet kakšno uro ali dve čakati, da se bo barva dobro oprijela las. Pa saj lahko zraven prebiram revijo in si domišljam, da sem pri frizerju, predvsem pa si potem, ko spet mine čas, (ta zoprni čas, ki se brez njega v zadnjih desetih letih tudi za trenutek ne ustavi), začnem spirati lase. Enkrat, dvakrat, desetkrat, da nazadnje občutenje trajanja odteka skupaj z vodo, ki se sprva izgublja v odtoku kot raztopina razvodenelega bakrovega sulfata in se nazadnje spremeni v svinčeno studenčnico.

Ko si ovijam brisačo okoli glave, še vedno nočem pogledati na uro. Na budilko odvržem brisačo, da zakrije pogled na kazalce. Zvedavo se ogledujem v zrcalu. Nova podoba mi je všeč. Modra barva las mi poudarja olivno polt, ki jo je pravzaprav opazil šele Bogdan in tako za vedno zaznamoval mojo lepoto z opazko, ki mi odmeva v ušesih.

»Moja olivica,« me bo poklical nocoj. Vem, da bo prišel. Včasih ga prinese tudi proti jutru, ko mi zaupljivo šepeta, da brez mene ni mogel več spati in se je že zarana odpravil na službeno pot. Vsaj tako je rekel doma. Moj objem se tedaj iz neukročene dekliške pohotnosti spremeni v materinskega, ponujam mu prsi za blazino, kajti moje srce se je razraslo v neskončnosti razumevanja za njegovo strahopetnost, ker nemara bi res že bil čas, da se loči od žene.

A danes nočem biti materinska, hočem biti polna svojih sanj, ki jih z najinimi občasnimi srečanji presipavam med prsti kot peščena ura. Nocoj pesek drsi z drobnimi zrni. Mogoče zato ne morem več mirno prisluškovati v noč, ki se bo počasi prevesila v jutro. Postajam napeta, da se še maček izmika mojemu prijemu in jo ucvre pod omaro. Zdi se mi, da tiktakam in se spreminjam v železne kazalce, ki udarjajo po moji glavi kot vesla po gladini. A veslači so gotovo zaspani, njihovi udarci zaostajajo za bitjem ure, kot da zlata galeja zamuja. Nenadoma hočem vedeti, koliko je ura. Moje obzorje ima zdajci tisoč strani. Iz vsake prihaja vedno ista zlata ladja. Vesla udarjajo počasi. Stara so. Preperela. Nekatera se zlomijo že v zraku, preden z novim potegom zarežejo v vodno gladino. Naj vzdržijo vsaj toliko, da se vrne Bogdan. On bo prinesel nova vesla! Gotovo se ne more odločiti, kakšna naj izbere. Vedno toliko premišljuje ali pa sploh nič ne premišljuje in se samo preprosto ne zna odločiti. Naj se veslači še malo potrudijo, pa čeprav bodo na koncu poganjali z golimi rokami. Ne, ne smejo pobegniti, nekako jih moram zadržati. In že se odpovedujem pogledu na uro, kajti če bodo moje oči le za hip spremenile smer pogleda, mi utegne zlata galeja žalostno izginiti za obzorjem.

Poskušam si predstavljati, kako se veslači naprezajo. Njihova zagorela črna telesa se premikajo naprej in nazaj, noge s čvrsto napetimi mišicami se vedno znova upirajo ob tla. Nadenem si rožnato obleko. Zapeljiva sem v njej. Ponujam se veslačem kot nagrada po opravljenem delu, samo da bi še nekaj časa drseli po gladini. Kajti če bodo le za trenutek obstali, me utegne zaliti strah, da bo moje življenje minilo v čakanju in bom preminila brez otrok, saj me je Bogdan prepričal, da jih midva res ne moreva imeti, kaj pa bi rekla njegova sinova.

Navijem glasbo na glas, zvijam svoje telo ob pesmi Arethe Franklin. Ženska pozna moja občutenja, skupaj sva močni in bova prepričali veslače, da naj ne obstanejo. Vem, da sem v tem trenutku lepša kot upanje. To mi daje pogum, da se kar sama pogajam z njimi. Čeprav nočejo mojega telesa. Pravzaprav nočejo nič. Le mir. Kajti neskončno so utrujeni in se spreminjajo v mlahave roke, ki so kot oropana novoletna jelka obvisele ob mojem telesu.

Obupana opazujem, kako veslači drug za drugim poležejo po tleh, s spanjem napolnijo moje stanovanje, da bi se spotaknila ob njih, če bi se le mogla premakniti. Kajti v tistem trenutku je brisača spolzela z ramen na tla. Stresem z glavo in se zastrmim v kazalce. Pol treh je.

O, prišla je tista ura, ko se moram sama zapreči v zlato galejo. Opogumljena sem z vesli, ki jih snamem iz gumijastega čolna, spravljenega v zadnji omari na hodniku. Že režem po gladini kot drveča puščica ljubezni, ki hoče doseči obzorje, da kar zaplujem do konca sveta. Do tja, kjer se vsako čakanje konča in začne.

Prav nič nisem zadihana, ko končno obstanem sredi zamaha in porinem največjemu veslaču, ki se ravno prebuja iz spanca, veslo v naročje. Naj ga očisti, obreže, pobarva, kajti gotovo ga bom še kdaj potrebovala. A njegovo opravilo bo moralo počakati, kajti oddaljeno morje se je nenadoma zgostilo v vreščeče zvonjenje.

Nikoli se še ni zgodilo, da bi moral Bogdan trikrat pozvoniti. Ponavadi sem bila na vratih že pri prvem udarcu zvonca. Ne, lažem, še prej, ko sem samo zaslišala peketanje njegovih korakov. Zdaj pa nekaj časa kar strmim v postavnega veslača z veslom, kajti v resnici imam kaj videti. Nikoli nisem poljubila zamorca, a njegova koža kliče po poljubih, da mi je kar nerodno, saj vendar čakam Bogdana. Kot da bi me hotel spomniti na to, me veslač počasi poriva proti vratom. Če sem odkrita, me z veslom lahno udarja po zadnjici. Nazadnje ga imam dovolj in mu izpulim to čudno leseno napravo.

Radovedna jo ogledujem. Zdi se mi drugačna, podobna kiju. Zvonec spet srepeče zvoni. Zdaj sem vesela, da sem skoraj do konca sveta veslala v rokavicah za barvanje las. Tako trdno držim ročaj, da bi utegnila dobiti žulje. Kot zamorec, ki mi pod nos moli svoje roke. Koža je raskava, mora biti taka kot podplat, a na nekaterih mestih je nagubana v vodne vzbokline, kakor da je tja odtekala voda iz mojega morja.

»In vse to zaradi njega,« mirno pristavi in me še vedno opazuje. Za svojim hrbtom slišim, da se prebujajo tudi drugi veslači. Glasno zehajo in veselo klepetajo med seboj, kot da se obeta prijetno presenečenje.

Mika me, da bi natančneje prisluhnila njihovim pogovorom, a mi zvonjenje spet zoprno napolni ušesa. A ne samo meni. Zamorec ga ima očitno dovolj. Brez mojega dovoljenja odklene ključavnico in potisne mojo roko na kljuko.

Že odpiram vrata, razpeta med radovednostjo, kakšen Bogdanov izgovor me čaka na oni strani, in neko čudno željo, da bi vse izgovore za vedno utišala.

Veliki veslač razume mojo razdvojenost in mi poln sočutja pomaga premagati mojo neodločenost. In skupaj visoko dvigneva veslo nad presenečen pogled mojega ljubimca, ki pod silovitim udarcem poskuša zbežati na zlato galejo. A kaj ko je veslo tudi v zamorčevi roki, ki udarja trdno in dokončno ob zdrobljeno Bogdanovo glavo. Nazadnje me zapelje v svoje bele zobe, s katerimi odtrgam pokrov škatlice s tabletami, kajti končno bi tudi jaz rada zaspala.

A kaže, da bo treba še malo počakati, saj se iz sobe pripodijo veslači, dvignejo Bogdana na svoja ramena in ga namestijo v gumijasti čoln, ki že leta sameva v omari. Moj zamorec ob tem prepeva, poigrava se z drobci melodij Arethe Franklin, ki mi počasi zapira oči. V zadnjem pogledu objamem pogumne veslače; prižgali so televizor in gledajo film Izgubljena pot do srca. Zdaj vem, da so se tega veselili; objemajo se in brbljajo kot mali otroci. Hotela bi se jim pridružiti, a saj to lahko storim tudi jutri. Ne bo mi treba dolgo čakati. Ura je natanko dve minuti čez pol tri.

Dekle iz globin

Že nekaj dni imam občutek, da se nekdo vsake toliko časa dotakne mojih ramen, a kadar koli se ozrem, ni nikogar. V pisarni sedim ob oknu in mogoče le prepih gladi moj razboleli vrat. Že ves teden skoraj nepremično čepim za računalnikom in prevajam dopise. Z dekleti iz pisarne nimam navade klepetati in moje početje ne vzbuja začudenja. Kristina, ki sedi na moji levi, se je danes obregnila le ob zvok moje tipkovnice. Priznam. Udriham po njej, kot da bi pod prsti hotela zdrobiti spomin na Davidov nepričakovani odhod. Po štirih mesecih ljubezni me je pričakalo le...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant