Zgode na dvoru kralja Janeza

De
Publié par

Spet so tu časi, v katerih je po Juvenalu težko ne pisati satire. A satira je kljub temu redka prikazen, pisati jo je namreč vendarle težko. Tem bolj smo lahko veseli Zgod na dvoru kralja Janeza Slavka Pregla, ki so posmehljiva slikanica klavrnih časov. Kljub nejedkemu, prizanesljivemu posmehu slika v njih avtor malopridne osebe in pojave, kot si zaslužijo. Duhovita, nadvse kratkočasna, mojstrska knjiga!

Ervin Fritz

"Slovenci smo imeli doslej več Kraljev. Slikarja Toneta in Franceta, pisatelja Vladimirja in igralca Borisa in še druge ... Pravega kralja pa še ne. Kralj Samo je bil iz daljnih bavarskih krajev, celo kralj Matjaž, ki pa je pri nas pod Peco vsaj zaspal, je bil iz bližnjih ogrskih krajev ... Naši kralji so doma le v deželi legend. In tudi Preglov kralj z najbolj znanim slovenskim imenom Janez na koncu »vseh zgod na dvoru« po smrti odide v legendo, iz katere je prišel ... Torej ne gre za resnično zgodbo, hvala Bogu! In nobenega Janeza, ki bi se obnašal kot Preglov kralj Janez, ne poznamo! Ampak od kod v tej legendi toliko znanih butalskih zgodb, zgodovinskih zaslug, izmišljenih sovražnikov, sodnih preiskav, za povrh pa še prazna državna blagajna in polna zasebna? Ali Slavko Pregl na kaj namiguje? Kje so časi, ko so lahko tako knjigo prepovedali?! Zdaj pa jo bojo celo prodajali!"

Tone Partljič


Publié le : vendredi 1 mai 2015
Lecture(s) : 1
Tags :
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771003
Nombre de pages : 157
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2014 Založba GOGA

Slavko Pregl
Zgode na dvoru kralja Janeza

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-93-32(0.034.2)

PREGL, Slavko
​ ​ Zgode na dvoru kralja Janeza [Elektronski vir] / Slavko Pregl ; [ilustracije Bojan Jurc]. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015

ISBN 978-961-277-100-3 (ePub)

281619712

Slavko Pregl
Zgode na dvoru kralja Janeza

O modrem vladanju

Nekoč je živel dvor kralja Janeza. Modri možje včasih pogladijo svoje sive brade, sežejo v razmršene lase in zamrmrajo:

»Kaj se ve, kaj se ve? Morda živi še danes.«

Vsak kralj kot se spodobi ima okrog sebe ljudi, ki se mu klanjajo in izpolnjujejo njegove ukaze. Kralj Janez je imel ministra Gregorja. Minister Gregor je moral najraje reči:

»Da, veličanstvo.«

Včasih je rekel:

»Da, vaša milost.«

Nekoč je kralj Janez srebal večerni čaj in se zibal v gugalniku. Iz svoje sobe v grajskem stolpu je gledal sonce, ki je tonilo za gorami, in premišljeval:

»Le koliko sončnih zahodov sem zamudil, ko sem skrbel za svoje ljudi? No, a vladanje mi gre dobro od rok. Podložniki so mi lahko hvaležni.«

Sredi prijetnega opravila ga je zmotil minister Gregor. Njegovo obličje je prekrivala skrb.

»Khm, veličanstvo …«, je začel.

»Minister Gregor,« ga je resno prekinil kralj Janez, »ali sem te klical?«

Minister Gregor je globoko sklonil glavo ter upognil koleno, da je bil priklon nižji.

»Ne, vaša milost,« je pohlevno rekel, »ampak …«

»Nobenega ampak! Nisem te klical, in pika!« se je razhudil kralj Janez. Ostanek čaja v skodelici je nevarno vzvalovil. Kralj Janez je izpil požirek in čez čas zelo nejevoljno dodal:

»Zdaj si pač tu. Kaj bi rad?«

Minister Gregor je s tresočim glasom povedal:

»Vaša milost, spodaj na mestnem trgu se zbirajo ljudje in zabavljajo.«

Kralj Janez je izpraznil skodelico, jo položil na mizo ob sebi in blago rekel:

»O ti moj Gregor, mlad si še in neumen. Ljudje vedno zabavljajo. Enkrat peki pečejo premajhne žemljice, drugič čarovnice zapeljujejo resne može … Pojdi in mi daj mir.«

Zazrl se je skozi okno in videl, da mu je sonce spet ušlo za obzorjem.

Minister Gregor je še kar ždel v globokem priklonu.

»Khm, veličanstvo …« je zaječal.

»A si še vedno tu?« ga je z naraščajočo slabo voljo ustavil kralj Janez. »Kaj sem rekel?«

»Če bi vseeno smel … kajti namreč, hm … saj ne morem verjeti, hm … nehvaležno zabavljajo, hm, ojoj … čez vas, naš nadvse ljubljeni kralj,« je izjecljal minister Gregor in kazalo je, da se bo od obupa zgrudil.

Kralj Janez se je prenehal gugati. Malo je stresel z glavo, seveda ne preveč, da mu krona ne bi padla z glave. Ni verjel, da je slišal, kar je slišal. To seveda ne more biti res. Ne v tej deželi in ne pod njegovo skrbno roko.

img

»Čez mene?« je skrajno začudeno vprašal. »Saj se vendar šališ, Gregor. A sem to dovolil?«

»Ne, seveda ne, nikakor ne, kajpak ne,« je pohitel minister Gregor. »Ne in ne!«

Potem je hitro pristavil:

»Nek umazan pisun, bes ga plentaj, je v mestnem listu, tudi njega plentaj bes, načvekal, da … sploh izgovoriti ne morem … da vaše veličanstvo sploh ni premagalo zmaja, ki je hotel pustošiti po deželi, pač pa je zmaj odletel sam, ker po naših poljanah ni bilo več debelih krav, da bi jih žrl, in … oh, ne, ne morem …«

Ves obupan je umolknil.

»In?« je strogo vprašal kralj Janez.

»In, on je to napisal, jaz samo poročam, ojoj, da ste vi lizali sladoled, medtem ko se je zmaj pobiral v druge kraje,« je izdavil minister Gregor in sklonil glavo skoraj do tal, tako globoko, da ga je v kolenu pekoče zaskelelo.

V sobi kralja Janeza je zavladal molk. Še kakšno žensko dlako bi bilo slišati, če bi padla na tla.

»Sladoled?« je čez čas zelo žalostno vzdihnil kralj Janez. »Jaz, ki sem šel z golimi rokami in sam nad zmaja, pa sladoled?«

Dodal je še en vzdih in rekel:

»Nehvaležnost je plačilo tega sveta.«

Minister Gregor je dvignil glavo in s širokim pogledom, polnim občudovanja, zaneseno vzkliknil:

»O, kralj Janez, veličanstvo, kako modro govorite. Vem, da ste pametni že od rojstva, ali pa ste to morda kje prebrali?«

»Jaz ne berem!« je vzkliknil kralj Janez. »Meni govori moj notranji glas.«

Minister Gregor je nekaj časa vzhičeno molčal, potem pa se je odkašljal in vprašal:

»Hm, v zvezi z nehvaležneži spodaj pod gradom …?«

»Pokliči dvornega norca, naj me malo razvedri!« je velel kralj Janez in pogledal stran. Minister Gregor je razumel, se dvignil iz priklona in po prstih tiho odšel.

Kralj Janez se je spet začel rahlo gugati. Preplavile so ga otožne misli. Vse življenje posvetiš vladanju. Žrtvuješ se. Razdajaš se. Ne hodiš na ribolov. Ne popivaš po gostilnah. Še na izlete skoraj ne hodiš. Kvečjemu kakšna sobarica ti kdaj malo zardelo pospravlja v delovnem kabinetu. Sonce zahaja brez tebe. Zdaj pa takole. V njem je najprej tiho, potem pa zelo glasno začela vstajati jeza.

»Svojat!« je kriknil in skočil na noge.

»A jaz?« je veselo vprašal dvorni norec, ki je prav takrat vstopil.

»Ne, ne,« je pohitel kralj Janez. »Ne, ne. Mislim na nergače. Ti je minister Gregor povedal? Da? Kaj praviš, če bi vse veselo obglavili?«

»Oprostite, kralj Janez, ali ste vi norec ali sem jaz,« se je norec uprl. »Delati morava z glavo! Brez nje nikomur ni preveč prijetno.«

»Ups,« se je razveselil kralj Janez, »že moj norec je tako pameten. Kako sem potem šele jaz!«

»Ja,« je pritrdil norec. »Iz naju nekoč še nekaj bo!«

Kralj Janez je kimal, potem pa se je zdrznil.

»No, kaj bova ukrenila?«

Norec se je nasmehnil.

»Midva si pač ne bova mazala rok. To naj stori kdo drug. Kaj, ko bi povabila kakšnega Turka v deželo? Naj privihra z ognjem in bridko sabljico! On bo že znal podkuriti, kjer je treba, pritisniti pisarje, lepo oropati pametnjakoviče, posiliti opravljivke … Čez čas bodo vsi lepo ječali, kot je prav, pa spet vas bodo prosili za pomoč,« je rekel, se malo prekopicnil, pa mimogrede izpil kozarec rujnega, ki je sicer pohlevno in nedotaknjen čakal na kraljevi mizi.

»Ha!« je vzkliknil kralj Janez. »Ne poznajo me še, pa me bodo že še spoznali!«

»Uf!« je vzkliknil še norec. »Iz vas govori modrost sveta, o kralj!«

Norec se je potem opravičil, rekši, da ima opravke v kuhinji (ni pojasnil, ali s kuharico ali z njenimi izdelki), in veselo odšel.

Kralj Janez pa se je znova zleknil v svoj gugalnik, zadovoljen, ker mu gre modro vladanje dobro od rok.

O dobrih ljudeh

Kralj Janez je velel zapreči kočijo.

»Grem malo po svoji lepi deželi,« je rekel. »Ljudem moram dati priložnost, da mi veselo vzklikajo in me ljubeče pozdravljajo. Tega jim res ne smem vzeti.«

Stopil je pred veliko ogledalo in se ponosno zazrl vanj.

»Kako lepega in pametnega kralja imajo v teh krajih,« si je rekel in si popravil levi brk, ki ni hotel ponosno štrleti navzgor.

»Minister Gregor!« je potem zaklical.

Minister Gregor je jadrno pritekel in se zlomil v nizkem priklonu.

»Da, vaša milost?«

»Reci zakladniku, naj gre z menoj. In mošnjo zlatnikov naj vzame s seboj. Kakšno dobro dušo bomo malo razveselili,« je velel kralj Janez in se smehljal. Rad je delil darila dobrim ljudem.

Prihitel je zakladnik, bled kot stena. Skoraj zgrudil se je v priklon.

»Hm, vaša milost …« je začel.

»Ne čvekaj!« ga je ustavil kralj Janez. »Zgrabi mošnjo in greva.«

Zakladnik si je obrisal potne srage, s pogledom obupano iskal ministra Gregorja in znova zajecljal:

»Hm, vaša milost …«

Kralj Janez se je razhudil.

»A sem jaz kralj Janez ali nisem? Ali se me bo ubogalo ali se bo brbljalo vsevprek? Kje imaš mošnjo zlatnikov?«

Zakladnik je debelo pogoltnil in zbral zadnje ostanke poguma.

»Nimam je,« je tanko čivknil. »Blagajna je prazna.«

Kralju Janezu je vzelo sapo.

»Prazna? Ali sem to mogoče ukazal?!« se je zadrl. »Minister Gregor, ali je zakladnik ob pamet?«

Minister Gregor je v grozi šklepetal z zobmi, a odgovoriti je moral.

»Nekaj pameti še ima, vaša milost,« je izdavil. »Samo denarja nima več.«

Kralj Janez se je zdrznil. Ni mu šlo v glavo. Nič ni ukazal, denarja pa ni.

»Kaj?« je negotovo vprašal. »A sem ostal brez zlatnikov?«

»Ah, ne, nikakor ne, seveda ne,« si je zdaj oddahnil minister Gregor. »Vaša zasebna blagajna, ljubo veličanstvo, je zelo polna, saj ste trdo delali za to. Seveda, se razume. Samo državna blagajna je prazna.«

img

»Aha, no, no, v redu,« si je oddahnil tudi kralj Janez. Ampak potlej je nagubal čelo in zamišljeno dodal:

»Ampak kako to, zakladnik? A ni bila blagajna, ko sem si priboril krono, prav lepo polna? Kaj si počel z denarjem? A sem mogoče ukazal, da ga zapravi?«

Zakladniku se je kri polagoma začela vračati na lice.

»Torej, ne, se pravi, ja, kajti namreč, do določene mere, kako bi rekel …« je brskal za pravimi besedami.

»Minister Gregor, ti povej,« se je razhudil kralj Janez.

Minister Gregor je povzel:

»Vaša milost, naš nadvse ljubljeni kralj Janez, vi ste najboljši kralj, kar smo jih kdaj imeli, jih imamo in jih bomo imeli.«

»Pametno govoriš, minister, pametno. No, nadaljuj,« je velel kralj Janez in si popravil krono, ki mu je prej, ko se je jezil, zdrsnila malo v levo.

»Predvsem imate dobro srce in toplo, prijazno dlan,« je nadaljeval minister Gregor.

»Že dobro, že dobro,« je zadovoljno zamrmral kralj Janez. »Ampak kje je denar?«

»Saj, saj,« je hitel minister Gregor, »saj, saj. Saj se spomnite, da je prišel vaš prijatelj, gospod božji služabnik, in ste veleli, naj se mu pokloni kakšno cerkvico in mimogrede še kakšen otoček, na katerem stoji, pa ko so popokali njeni zvonovi, naj se poravna, kar je bilo treba?«

»Aha,« je prikimal kralj Janez.

»Pa dragemu prijatelju, ki vas je nesebično hvalil pa na zid obesil vašo podobo, smo dali zapisati nekaj posestvec in njihovih dohodkov; nekaj gradov se je razdelilo zanesljivim podložnikom, ko pa ste tako dobri, vaša milost, naš dragi kralj Janez, in za glavnega kronista je bil izbran pošten mož, ki iskreno poje vašo hvalo, pa ste mu kupili delavnico,« je hitel minister Gregor.

»Pa sem res dober,« je kimal kralj Janez. »Vse dam za dobre ljudi.«

Čez čas se je zdrznil:

»Ampak dobrih ljudi je še nekaj v mojem kraljestvu. Kako naj jih poplačam? Zakladnik, ti znaš samo zapravljati. Pokličite dvornega norca, on je pameten, on bo vedel, kako in kaj!«

Kralj Janez je odslovil kočijo in šel v svoj ljubljeni delovni kabinet. Iz omarice je potegnil steklenico in dva kozarca.

»A moram spet reševati kraljestvo?« se je dvorni norec prismejal skozi vrata.

»Nak, za to sem jaz tukaj. Ti moraš samo napolniti državno blagajno,« ga je zavrnil kralj Janez.

»S suhim grlom ne morem govoriti,« je zastokal norec in pohlepno pogledal steklenico. Kralj Janez je brez besed natočil.

»Torej?« je vprašal zatem.

Norec je izpil, si še enkrat natočil kar sam, spet izpil, potlej pa rekel:

»Blagajne niso izpraznili vaši prijatelji, veličanstvo. Če bi bila dovolj polna, je ne bi mogli. Tlačanom je treba povedati, da premalo dajejo za svojega ljubega kralja. Torej, da so oni krivi. Porabijo več, kot bi smeli. Red je red.«

Kralj Janez je sedel v gugalnik in se pričel zibati.

»Pametno govoriš,« je rekel, »vidi se, da si na dvoru zelo pametnega kralja. Se pravi mene. In kaj bova zdaj?«

»Kaj bova zdaj? Ja nekaj davkcev bova navrgla. Ljudi je treba malo pristriči, pa malo manj naj sadijo rožice, pa tiskarje, ki širijo neumnosti, bi malo privili, ne? Tako se streže takim rečem,« je pojasnil norec.

»Ja kaj pa prijatelji, ki sem jim nekaj malega podarjal, kaj pa oni?« je negotovo vprašal kralj Janez.

»Moj bog!« se je razhudil dvorni norec. »A ste vi norec ali sem jaz? Prijatelje se podpira, ne pa zatira. Na koga pa se boste zanesli, če bo treba? Ali naj snamejo vaše slike s sten, ali naj s prižnic utihne dobra beseda v vaše dobro? Ljubo moje veličanstvo, malo pomislite, ne? Saj bo najboljši kralj med samimi najboljšimi ja ostal dober in mil do dobrih ljudi!«

Kralj Janez je prikimal.

»Tudi jaz sem tako mislil, mi je pa všeč, da si ti to rekel na glas,« je rekel in spet natočil.

»Saj sem vedel, da se boste zelo pametno odločili,« je zatrdil dvorni norec, se prekopicnil in mimogrede izpraznil svojo kupico.

Potlej je šel, ker je imel neke opravke s svojo sobarico.

Kralj Janez pa se je udobno namestil v gugalniku in se zazrl skozi okno, da mu ob dobrem delu za deželo ne bi tudi tokrat ušel pogled na sončni zahod za gorami.

O drobnih veseljih

Kralj Janez in kraljica sta sedela pri zajtrku.

»Včeraj zvečer sem čakala, da boste prišli in mi strastno razprli korak, tako kot nekoč,« je rekla kraljica, si mazala marmelado na kruh in milo gledala.

Kralj Janez si je drobil kruh v kavo in ni rekel nič.

»Pa vas ni bilo …« je otožno nadaljevala kraljica.

»Mhm,« je zamomljal kralj Janez, »vso noč sem imel opravka z državo.«

Kraljica je rahlo užaljeno dvignila glavo.

»A je država ime tisti brhki mladenki, ki jo je moja spletična zjutraj srečala na hodniku?« je očitajoče vprašala.

»Ne, ne,« je hitro odkimal kralj Janez. »Ona mi je osebno prinesla vroč akt, ki sem ga moral podrobno preučiti.«

Kraljica je izostrila pogled, a jo je kralj Janez prehitel.

»Danes pride moj zvezdogled. Povedal mi bo, kaj kažejo zvezde in kako bodo sijale v naslednjem letu. Moral sem se malo pripraviti,« je rekel in si v usta zanesel zvrhano žlico. S polnimi usti pa se ni spodobilo, da bi govoril s kraljico.

In že je pristopil osebni lakaj kralja Janeza, se sklonil in mu nekaj šepnil v uho.

»Aha, aha, aha, seveda,« je rekel kralj Janez, vstal, si s prtičkom obrisal usta, se rahlo priklonil in z izrazom velike pomembnosti na obrazu odšel.

Pred vrati delovnega kabineta ga je že čakal zvezdogled, ki je ob pogledu na kralja Janeza z desnico spretno odsunil svojo visoko, z zvezdami okrašeno kapo z glave in se priklonil.

»Na uslugo, vaše veličanstvo,« je vdano odžebral.

»No, no,« ga je potrepljal kralj Janez, »no, no. Greva na delo.«

V kabinetu se je kralj Janez zleknil v gugalnik, zvezdogled pa je izpod pazduhe potegnil svitek papirjev in jih razgrnil po veliki mizi.

»In?« je pričakujoče vzkliknil kralj Janez.

Zvezdogled je nekaj časa modro zrl v listine, jih prekladal, grbančil čelo, nato pa tlesknil z rokami in veselo rekel:

»V zvezdah piše, da ste najboljši pod soncem, vaša milost.«

Kralj Janez se je nasmehnil in pripomnil:

»Ja, no, če tudi zvezde pravijo tako, bo že držalo.«

Zvezdogled si je podrgnil čelo, kot bi hotel priti še do kakšne težje misli, rahlo priprl oči in potem oklevajoče in negotovo nadaljeval:

»Tule sicer vidim, hm, kot da bi hoteli nekakšni oblaki svetle zvezde malo zakriti, hm, pravzaprav ne vidim dobro …«

Umolknil je.

Kralj Janez mu je namenil dolg zaskrbljen pogled.

Zvezdogled je ponovil:

»… ne vidim dobro …«

»Ne skrbi,« ga je prekinil kralj Janez. »Temne oblake bomo razpihali. Naša mladina je zelo vesela, kadar mora prihrumeti na ulice okrog gradu in vzklikati: 'Naj živi zlato pravilo kralja Janeza!' – Takoj bo zasijalo sonce. Pa naprosili bomo blagoglasni zbor, naj zapoje: 'Naj živi zlato pravilo kralja Janeza!' – Če vse to ne bo dovolj, bodo najbolj vdani kočijaži zapokali z biči in vzkliknili: 'Naj živi zlato pravilo kralja Janeza!' – Od vse te svetlobe bo kar jemalo vid, oblakov ne bo nikjer več.«

Zvezdogled je široko in nevedno pogledal.

»Srečo imamo, veličanstvo. Za vse težave imate pravi odgovor. Ampak jaz sem preveč zatopljen v zvezde: zlato pravilo kralja Janeza, kaj je že to? Se opravičujem, zvezdogledi smo bolj doma v oblakih kot v zlatu. Se opravičujem,« je, spet v priklonu, vdano vprašal.

»No, no,« je blago rekel kralj Janez. »Ti gledaš pač svoje stvari. Vsega ne moreš vedeti. Vsak dela to...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant