Fasunga

De
Publié par

Gazvodova nova zbirka kratkih zgodb je razmišljanje o tem, kaj konstruira mladega človeka sodobnosti.

S Fasungo iz realnega sveta pogosto vstopa v neke vrste virtualno resničnost, njegovi junaki sanjajo, mnogi živijo v disfunkcionalnih družinah. Avtor kroži med resničnostjo, fantazijo in sanjami, iz sedanjosti stopa v prihodnost, na katero ga napeljuje svet novih tehnologij, včasih pa se zdi, kakor da bi s futurističnimi slikami hotel prikazati, kam bo pripeljala odtujenost med ljudmi, ljudmi in naravo, kam vodi mehanizacija, virtualizacija vsakdanjega življenja in devastacija okolja. Fasunga je razmišljanje o tem, kaj konstruira mladega človeka sodobnosti.

Barica Smole


Publié le : dimanche 29 novembre 2015
Lecture(s) : 0
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612771157
Nombre de pages : non-communiqué
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
img

Copyright © 2015 Založba GOGA

Nejc Gazvoda
Fasunga

Založba GOGA
Novo mesto 2015




CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-311.2(0.034.2)

GAZVODA, Nejc
​ ​ Fasunga [Elektronski vir] / Nejc Gazvoda ; spremna beseda Barica Smole. - El. knjiga. - Novo mesto : Goga, 2015. - (Literarna zbirka Goga)

ISBN 978-961-277-115-7 (epub)

282905600

Nejc Gazvoda
Fasunga



Družini, namesto skupnega dopusta
Barici, namesto opravičila
Novemu mestu, mestu zgodb

Sanjač


»Neki sanjač je,« mi je rekel prijatelj. »Saj boš videl.«

In sem res. Moj novi cimer je prišel sredi noči in me zbudil, ko je čez lastni kovček padel v sobo. Ko se je skobacal pokonci, je prižgal luč in zamežikal. Bil je suhljat in visok z izrazitim adamovim jabolkom in s povešenimi rameni. Lasje so mu v čudnih štrenah silili v oči.

»Dober večer,« je rekel.

»Zgini spat,« sem mu odvrnil. On pa se je samo nasmehnil.

Taisti prijatelj, ki je rekel, da je moj novi cimer sanjač, mi ga je priporočil za sostanovalca.

»Pomiva posodo, to vem,« je rekel. »Pa tudi tušira se redno. Mi je znanec povedal.«

»Za to mi dol visi,« sem odgovoril. »Samo da bo plačeval najemnino.«

Stanovanje je bilo majhno in vse je bilo zbito skupaj, tako da si lahko gledal televizijo, kuhal špagete, zalival rože in sral – vse hkrati. Zato se je cimer tudi spotaknil. Pa tudi zato, ker je imel čudno dolge noge in roke, ki so mahedrale ob njegovem telesu, kot da imajo lastno pamet. Prve dni je bilo malce čudno, ker je bil večino časa tiho. Ampak res je pomival posodo. In tuširal se je tudi redno, čeprav je imel gel z vonjem sivke, ki mi je šel na živce. Čez kak mesec sem se ga popolnoma navadil, bil je skoraj del inventarja, kot namizna svetilka. Samo ena stvar me je motila. Šepetanje. Ko sva šla spat, je ležal na pogradu nad mano in nekaj minut nerazumljivo šepetal, nato pa zaspal. Neke noči, ko je bilo šepetanje še posebej intenzivno, sem ga prekinil in vprašal, kaj počne. Bil je tiho, nato pa je rekel:

»Narekujem si sanje.«

Čez nekaj minut je začel dihati počasi in enakomerno. Mislil sem si svoje in hotel zaspati. Premetaval sem se kako uro, štel ovce, nato pa si začel šepetati: »Naga blondinka in rjavolaska v rdečem spodnjem perilu na vodni postelji, naga blondinka in rjavolaska v rdečem spodnjem perilu na vodni postelji …« Nato sem zaspal in sanjal, da sem padel na izpitu. Čez kak teden sem cimra, ko je nehal šepetati, še enkrat vprašal, kaj se gre. In kako to deluje. »Ne vem,« je preprosto rekel. »To moraš znati. Enim nikoli ne uspe.«

Na obisk je prišla moja punca. Povedal sem ji, kaj naj bi znal moj cimer in začela je vsa navdušena cviliti, saj je bila usekana na razne horoskope, čakre, Mete Malus in podobne zadeve. Norčeval sem se iz nje, cimer pa je samo odkimaval in nekaj momljal, ves zadrgnjen in čuden. Jaz pa sem postajal vse bolj in bolj nestrpen. Resnica je bila, da sem zelo malo sanjal. In da me ni zanimalo nič drugega kot to, kar sem lahko prijel, pojedel ali položil. Nad mano pa je že nekaj mesecev spal tip, ki si vsako noč narekuje sanje in vsako jutro dehti po sivki. In da ne pozabim – včasih je cel dan sedel ob oknu in strmel skozenj. Če sem zagrnil rolete, je potrpežljivo vstal in jih dvignil. Nikoli se ni dal motiti. Če sem vpil nanj, se je samo nasmehnil. Če sem se norčeval iz njega, je zamahnil s tisto roko, za katero sem sumil, da ima dva komolca – in se nasmehnil. Jaz se nisem dosti smehljal. Nisem se imel za kaj. Zaprt v tisti sobici, na poti med faksom, nato do punce in včasih na njo in nazaj, za knjige, za vikend domov, vsake toliko sem se ga napil in pobruhal kopalnico. On pa je dejansko imel čas strmeti skozi okno. In sanjati.

Neke noči sem vstal in ga zbudil. Čukasto me je gledal izpod odeje. »Nauči me,« sem rekel. »Takoj.«

Oba sva ležala na spodnjem pogradu. Bilo je blazno ozko in čutil sem njegovo koščeno ramo ob moji. In spet tista sivka. Ampak tokrat bom potrpel, sem si rekel. »Ne vem, če bom znal,« je cimer tiho rekel. »Me ne zanima,« sem odgovoril. »Ti samo daj.«

»Prav,« je prestrašeno rekel. »Samo … kaj pa hočeš sanjati?«

»Tisto … tisto, kar najraje sanjaš ti,« sem mu rekel. Zaprl sem oči.


***

Naslednje jutro se je cimer odselil. Ni mu bilo treba reči ničesar, saj je vedel, da je tako najbolje. Tisti dan sem jaz presedel pred oknom in strmel v prazno. Kajti v svojih sanjah sem videl sebe. Sanjal je, da je jaz. Ampak te sanje niso izvirale iz njegovega občudovanja, ampak srda. Kar je bilo grozljivo, je bilo dejstvo, da cimer ni kaj dosti spreminjal. In tako sem bil v sanjah nasilen. Brezčuten. Zloben. Kožo sem imel sivo, smrdelo mi je iz ust. Sanje so se končale tako, da je cimer dobil mojo punco. V njenih očeh sem videl tisto, kar mi je že prej večkrat pokazala, ampak sem prepoznal šele v sanjah – da me v bistvu sovraži. Samo tega mi še ni znala povedati.

Je pa res, da sem po tem znal narekovati sanje tudi jaz. In vse več ko sem sanjal, vse manj sem živel. Pa tudi sedeti pred oknom ni bilo tako slabo. Ko tretjič nisem plačal najemnine, so me vrgli ven. Punca me je pustila. Prijatelj mi je uredil novo stanovanje. Izgubil sem se, ko sem ga iskal in prišel pozno zvečer. Novemu cimru sem se nasmehnil v pozdrav in si želel samo, da grem spat. Preden sem potonil v spanec, sem si šepetal vse tisto, kar bi lahko bil, pa sem ugotovil, da ne bom nikoli zmogel. Vse tisto, kar bi lahko popravil.

Moj novi cimer je pri oknu kadil cigareto. Ugasnil jo je, me pogledal in se zarežal:

»Prav je imel, tvoj prijatelj. Pa si res sanjač.«

Nasmehnil sem se, odmahnil z roko in rekel:

»Saj boš videl.«

Par poletja 2006


Skupaj sva več kot pet let, ampak zdi se mi, da mi od nekdaj gnoji po življenju. Edino, kar se spreminja, je širina njene riti. V majhnem stanovanju v bolj zabačenem delu Ljubljane živiva že tretje leto in nič ne kaže, da se bova kam premaknila. Saj ne, da bi se nama kam mudilo. Jaz imam še diplomo, ona pa še kakšno leto do nje. Včasih gremo v kino. Ne, greva. Itak bo kmalu tako debela, da bom res lahko pisal v množini. Ko zaspiva, hoče položiti svojo ogabno zavaljeno roko čez moj prsni koš, ampak jo z gnusom odrinem stran. Ponavadi vstane prej kot jaz in gledam jo, kako išče modrc in gate po stanovanju, ker vedno spi gola. Menda pomaga pri revmi ali kaj jaz vem kaj. To pa zato, ker bere Jano tako kot cela njena jebena familija. Tisto rubriko od Drnovška je bral njen foter pa knjigo tudi. Potem je fasal raka in rekel dohtarju, da se bo on »na Drnovška« pozdravil. Zdaj je praktično v utekočinjenem stanju nekje na onkološkem in samo še čakajo, da ga bodo kot zdirazsto kašico zlili v grob. Ampak on še vedno hoče jesti presno, čeprav mu je še hrana po cevki pretežka.

Ko končno najde modrc in gate, si jih navleče tam pred mano in sploh me ne gane, ker sem to že tolikokrat videl, sploh pa ne, ker njen na novo pridobljeni špeh živi svoje življenje in se zlobno hihita mojemu mehkemu kurcu, ki zaradi njega ne bo nikoli več ponosno stal. Ponavadi se ga pred seksom napijem, saj ne more biti tako grda, kot sem jaz lahko pijan. Ampak potem mi itak samo polstoji in po uro na silo nabijam, hkrati pa se slepim, da morda njej pa le malce dogaja. Itak se ne pogovarjava, tako da iz trme nihče izmed naju ne zine, da se nama ne da več in da bi šla raje spat. Moral bi vedeti, da se bo spremenila v takšno pokveko že ko sem prvič videl njeno mamo. Gigantski joški so ji viseli do popka, videti je bilo, kot da ima dva tumorja na vampu. Drobencljala je na tistih kratkih nogah sem ter tja in nosila hrano na mizo, jaz pa sem se pogovarjal s tistim njenim zoprnim fotrom, ki je bil takrat še v trdnem agregatnem stanju. No, pogovarjanje je premočna beseda. Najin pogovor je šel približno takole:

FOTER: Kako je na faksu?

JAZ: Kul.

FOTER: Kdaj boš diplomiral?

JAZ: Kmal.

FOTER: Kdaj bosta imela otroke?

JAZ: Kmal.

Seveda sem se mu lagal. Diplomirati se mi ni dalo nič bolj kot imeti otroke, samo nisem ga hotel jeziti – stanovanje je bilo namreč njegovo. Ampak ko sva bila prvič pri njenih starših, sem jo dejansko imel nekako rad. Dokler nisem ugotovil, da ima v glavi prepih, ne, tornado, ki ji žre vse možganske celice. Nasedla je vsaki propagandi, nasedla je vsakemu jebenemu new age mislecu, ki v enem paketu proda talisman za srečo in čaj za hujšanje. Njena najljubša knjiga je bila Da Vincijeva šifra, najljubši film Titanic, najljubši pevec Robbie Williams. Moja ljuba punca je utelešenje pop klišejev. Ko bi bila vsaj videti kot kakšna izmed tistih kurbastih pevk, katerih posterje imava prilepljene v spalnici in jih ob vsakem najmanjšem prepiru potrgam dol. Še vedno ima ta srednješolski sindrom trendov, ki se pri njej očitno ne bo nehal, samo bolj sofisticiran je postal. Včasih je lepila po stenah vse po vrsti, zdaj je bolj selektivna. Pazi, da ne nalepi barvno neskladnih posterjev skupaj pa da ne ostane gor kak Eminem, ki ji ni kul že od osmega razreda, medtem ko je bil v sedmem res fajn. Pizda, kot da se ni nikoli izvlekla iz najstniških obsesij. Ko bi bila vsaj vizualno najstnica, s pokončnimi joški in čvrstimi stegni ter sesuto samozavestjo, da bi lahko delal z njo, kar bi hotel. Ampak ne, ona je samostojna ženska. Hodi na naravni juice in sacher tortico s srednješolsko prijateljico Alenko in skupaj listata trač revije, nato pa zavijeta malce v Zaro in se naivno hihitata prodajalcem, ki jim vedno prinesejo eno številko manjše obleke in se nato tako zelo čudijo, da to pa že ne more biti res, da so pa ja tako lepo postavne dame. Tudi Alenka je kot kak traktor z največjim profilom gum, vse na njej se trese in kmalu bo kak nadebudni matematik diplomiral iz silnic, ki jih povzroča njena tolšča. Včasih jo pripelje domov in skupaj kofetkata za mizo in vlečeta tiste kim mentol ter rešujeta najino razmerje. Skozi tabele v Cosmopolitanu, seveda.

In tako je nekega večera, ko sem gledal televizijo in upal, da bo prespala pri Alenki, domov privlekla neki trač časopis in mi ponosno pokazala sredino. Najprej nisem vedel, kaj naj sploh gledam. Bile so fotografije parov, ki so se veselo objemali ali poljubljali, na vrhu strani pa se je bohotil naslov: Naj par poletja 2006. Kmalu mi je potegnilo. V čisto spodnji vrsti je bila najina slikica izpred petih let, še preden sva dobro začela hoditi. Ona je bila vitka, jaz sem imel še vse lase, slikana sva bila na plaži na Pagu, kjer je poletna romanca prerasla v sedanjo katastrofo.

»Prijavila sem naju in prišla sva v finale,« je veselo rekla in se zvalila poleg mene na kavč ter me začela poljubljati. Odrinil sem jo in dalje gledal TV. Ne vem, kaj je pričakovala. Da bom skakal v zrak od navdušenja? A očitno je moja ignoranca ni motila. Sedela je poleg mene in buljila v revijo, kot da je doživela razodetje.

Naslednji dan mi je povedala, da so jo klicali iz uredništva. Da morava skupaj napisati, zakaj se nama zdi, da sva prava za naj par poletja 2006. Najprej sem mislil čisto popizdit, ampak bilo mi je dolgčas. Sedel sem za računalnik in napisal:

»Sva mlad študentski par, najina čudovita romanca se je začela na morju. V moje naročje jo je prinesel blagoslovljeni val ljubezni in od takrat naprej sva neločljiva. Rad se zbudim ob njej in se igram z njenimi bleščečimi lasmi in božam njeno božansko telo. Vsak dan, ki ga preživiva skupaj, je kot praznik. Ampak to nama ni dovolj. Potrebujeva potrditev od vas, dragi bralci in uredniki. Najina ljubezen bo šele takrat dobila pravi zagon in moč, ki ju potrebuje, da bo zdržala vse življenjske prepreke.«

Nekaj časa sem razmišljal, nato pa dopisal:

»Njen oče namreč umira v bolnišnici in srce se mi tre, ko jo gledam, kako mi vsak večer joče v naročju. Prosim, pomagajte nama, da bo najina zveza zdržala to preizkušnjo.«

Brez njene avtorizacije sem pismo poslal po mailu, nato pa šel spat. Zjutraj mi je povedala, da gre za en teden k mami, ker se očetu stanje slabša in je žalostna.

Čez dva dni je zvonilo. Bil sem sredi pisanja diplomske naloge in zato še posebej nataknjen. Pred vrati je stala Alenka s solznimi očmi. Vrgla se mi je okoli vratu in mi skorajda zlomila hrbtenico.

»Prebrala sem vajino pismo v reviji … Kako žalostno, kako čudovito …« je hlipala in špeh ji je vibriral kot star dizelski motor. Povabil sem jo naprej in ji skuhal kavo, ona pa mi je jamrala o tem, kako bi si želela natanko tako ljubezen, kot jo imava midva.

»A začinjeno z rakom?« sem vprašal.

Na to ni vedela, kaj bi odgovorila, samo zmajevala je z glavo in me gledala s tistimi žalostnimi kravjimi očmi. Pod vsem špehom je bila v bistvu lepotica, dolge črne lase si je spenjala v čop in nosila je izzivalne obleke, ki so razkrivale njen bujni dekolte. Prisedel sem malce bliže in se delal, da bom začel jokati. Spačil sem obraz v grimaso, kakršno naredim, ko se trudim usrati. Bil sem prepričan, da mi ne bo nasedla. Naenkrat pa mi je skočila v naročje, jaz sem jo začel božati po hrbtu in čez minuto sem jo divje fukal na kavču, da so se stene tresle od njenega vreščanja.

»Čudovit moški si,« je rekla, ko je odhajala. »Srečna je, da te lahko ima.«

Naslednji dan je prišel e-mail. Prišla sva v veliki finale. Samo še trije pari. Šel sem v trgovino in kupil revijo. Notri je bila objavljena najina slika, spet ena iz tistega nesrečnega dopusta na Pagu (koliko jim jih je pa poslala, jebemti?) in najino pismo. Bila sva očitna favorita, saj so literarne mojstrovine drugih parov zbledele ob moji mojstrski patetiki.

In takrat me je zgrabilo.

Videl sem celo Slovenijo, kako tuli ob najini usodi, kako se babice in vnukinje družno objemajo ob ljubezenski zgodbi stoletja, kako postanem svetovalec in duhovni vodja vseh strtih src republike na sončni strani Alp. V mailu je bila zahteva, da pošljeva več fotografij in spet krajši sestavek. Prebrskal sem vse najine albume in izbral tri. Ena je bila iz časa, ko sva se vselila v stanovanje. Na njej sva bila videti vsaj delno srečna. Na eni sva bila z njenim očetom, ko je že bil bolan in se je ves suh in bled rahlo naslanjal name. Tretjo pa sem naredil na mobitel. Sedel sem na posteljo in se fotografiral, kako v roki držim njeno najljubšo plišasto žival, psa Ficota. Lase sem si počesal tako, da sem bil videti čim bolj tak kot na fotografijah iz Paga. Nato sem napisal daljši sestavek, v katerem sem podrobno opisal najino večno ljubezen, večno trpljenje, najine izjemne boje, pogumnega očeta, ki se bori z zahrbtno boleznijo, notri sem malce vpletel še Boga, Jezusa, Toma Križnarja in Mileno Močivnik.

Ko se je moje dekle vrnilo, je imelo dve novici. Oče je umrl. In – zmagala sva. V roki je vihtela revijo, skočila mi je v naročje ter malo jokala, malo pa me drgnila po tiču. Prvič po dolgem času sem nekaj začutil. Pofukala sva se kot še nikoli prej, v vseh položajih. Na postelji je ves čas v najinem ritmu poskakovala odprta revija, vame so strmele fotografije in moj sestavek o najini ljubezni. To me je tako vzburjalo, da mi je po dolgem času silovito prišlo vanjo.

Naslednji dan so prišli iz uredništva revije. Ko sva jim odprla, je zavladala neprijetna tišina. Postopali so po stanovanju, naju malce fotografirali, nato pa odšli. Da ne vedo, kako bodo naredili članek, je rekla novinarka, mlada suhljata pička, ki očitno spi v solariju. Da to ni prav, da sva jih nategnila. Pa sem jim predlagal drugo verzijo: da sva taka, ker naju življenje tepe. Da se je ona zredila, jaz sem izgubil lase. Ampak najina ljubezen kljub vsemu traja. Novinarka se je strinjala.

Cel teden sva čakala na članek. Bil je na sredini, fotografije so bile ogromne. Naslov je bil pol tragike in patetike, začinjene z večno ljubeznijo. Na neki fotografiji sva oba hlipala. Na drugi sva se objemala. Članek je bil poln srce trgajočih (čisto izmišljenih) trenutkov najinega življenja. Naglas sem ji bral, ona pa mi ga je nežno drkala. To je preraslo v seks najinega življenja. Nato sva zaspala, in ko mi je položila svojo mesnato roko čez prsni koš, sem se le nasmehnil in jo nežno pobožal po laseh.

Naslednje jutro sem ji dovolil, da je članek izrezala in ga obesila nad posteljo.

Birokracija


Nimam pojma, koliko časa že čakam, ampak začenja me resno skrbeti. Vrsta pred mano se vije praktično v neskončnost in hrup je neznosen, tip pred mano pa smrdi. Ne vem, ali je to kakšna čudna alkoholna pijača ali pa se je usral v hlače. Pa še čisto suh je in stalno pokašljuje.

»A ne bi raje pustili času čas?« mu rečem.

Obrne se in me pogleda s krvavimi očmi ter zarenči: »Ne dam ti mojega mesta, pizdun.«

Zavzdihnem in začnem misliti na Marto in na najino hčero, ki sem ji že skorajda pozabil ime, tako malo je doma. Marti je vseeno, pravi, da tako ali tako nimava dovolj denarja za njeno vzdrževanje. Spomnim se tistih let, ko je bila še majhna in nebogljena in sem jo pestoval ter ji dopovedoval, da bo vse v redu. Ampak še jaz temu nisem verjel, celo takrat ne, kaj šele danes, v tej vrsti.

Začutim bolečino v roki.

»Daj, stari, oprosti za prej … daj, spusti me,« pravim skozi stisnjene zobe in ga potrepljam po rami. Sploh ne trzne. Nekajkrat globoko vdihnem in bolje je, ampak čutim, da ni vse v redu. Pogledam na velikansko uro, ki visi nad nami in nas opominja na to, da čas dejansko obstaja tudi za nas in da mu ne bomo tako z lahkoto pobegnili. Tipkovnice šklepečejo, neskončno število računalnikov enakomerno brni.

Birokracija.

Vse okoli mene je, praktično utelešena. Vedno sem si jo predstavljal kot ogabno debelo staro baburo z zadahom po čebuli. Ta domislica se mi zdi zabavna in sam pri sebi se zahahljam.

»Kaj je tako smešno?« vpraša ženski glas za mano.

Obrnem se in vame strmi mlado dekle z očmi, velikimi kot ponvica za palačinke. Šobi ustnice in med prsti stiska neprižgano cigareto.

»A veš, da zaradi tega dobiš dosti manj?« pomignem proti cigareti.

»Boli me kurac, nisem tukaj zaradi denarja,« reče.

»A ga daš meni?« vprašam.

Skomigne z rameni: »Če mi poveš, kaj je bilo smešno. Rada bi se vsaj malce hahljala v teh zadnjih urah.«

»Pa saj imaš tega,« pomignem proti drobnemu, kontejnerju podobnemu robotu.

»Njegove šale sem že vse slišala,« reče dekle. »Preden sem zbrala vse papirje, sem dvakrat prespala na tem hodniku.«

»Jaz tudi,« rečem. V roki stiskam kup papirjev, pravilno izpolnjenih. Prelagam jih iz ene roke v drugo, da se ne zmočijo od potu, ki mi mezi z dlani.

»No, povej to smešno stvar že enkrat,« reče dekle in me prime za ramo, nekako znan mi je ta prijem, prijeten in nenavaden hkrati.

»A se spomniš, da so človeški rasi še pred časom napovedovali izumrtje?« vprašam. »Pa poglej zdaj. Po vojni smo se od strahu fukali vsepoprek in zapolnili svet do zadnjega kotička. A ni smešno?« vprašam bolj sebe kot njo.

»To je pa še dosti slabša šala kot jo zmore tisti pofukani kontejner od robota,« reče in se obrne stran.

Vrsta se začne počasi premikati dalje.


***

Ko sem Marti povedal, kaj nameravam, ni odreagirala. Gledala je televizijo, prikimala in povlekla iz cigarete.

»Vsaka cigareta vas stane deset minut življenja,« je rekla cigareta.

»Vem, hvala,« je odgovorila Marta.

»Torej se zavedate, da so cigarete škodljive in da njih kajenje lahko vodi v prezgodnjo smrt zaradi različnih, s kajenjem povezanih bolezni?« je vprašala cigareta.

»Vem, hvala,« je zamomljala Marta.

»Ponovite odgovor,« je rekla cigareta.

»Vem, hvala,« je razločno rekla Marta.

»Kadite dalje,« je rekla cigareta.

Rad sem jo imel. Ko sva se poročila, je bila vmes strast, ki je bila v naši povojni generaciji vseprisotna. Delala sva otroke kot po tekočem traku, ampak ko nama je zmanjkalo denarja, so pobegnili od hiše ali pa umrli zaradi novodobnih bolezni. Ostala nama je samo še hči, ki je od strahu pred usodo sploh nisva imenovala. Čudno vraževerje, res. Ampak vseeno je pobegnila. Samo vsake toliko časa je prišla nazaj. In zdelo se mi je vredno to storiti zanjo. Medlo sem se spomnil njenega obraza, ampak tega, kako sem jo učil skakati čez kolebnico, ko je bila majhna … tega sem se dobro spomnil. Morda, sem rekel … morda bo ostala živa, če je jaz ne pozabim. Pa če ji preskrbim denar, seveda. Za zdravljenje svoje bolezni pa nisem imel denarja. Za svojo bolezen mi je bilo takrat vseeno.

»Grem,« sem rekel Marti. »Denar ti bodo poslali. Ne pozabi ji ga dati, ko naslednjič pride.«

»Rada te imam,« je rekla Marta in naprej gledala TV. Saj bi ji ga ugasnil, ampak za rojstni dan sem ji kupil nevro povezavo, ki okrepi doživljaje. Če se televizor izključi, tudi Marta umre.

Poljubil sem jo na lice in odšel.


***

Res težko diham. Srce noče več sodelovati, ampak ga že bom prisilil. Pred mano je samo še tisti suhec, ki hrope za pultom in kašlja kri na okence Birokratinje, ki mirno čaka, da se pomiri.

»Samo še tukaj podpišite, potem pa skozi leva vrata na koncu hodnika,« reče Birokratinja in pomigne proti vratom.

Suhec naškreblja svoj podpis, nato pa od olajšanja zajoka in se opoteče proti velikim belim vratom, celo iztegne roke, kot da jih bo objel.

Stopim k okencu in s prsti pobrišem kri, da uslužbenko bolje vidim.

»Papirje, prosim,« reče in se nestrpno našobi.

Dam ji papirje in stiskam pesti. Zdaj me že res boli. Srce je postalo neodvisno od telesa. Ampak moram zdržati. Samo še malo.

»Kaj pa tole?« vpraša Birokratinja.

»Kaj?« vprašam in s težavo prebrem mesto na pogodbi, ki mi ga pokaže s prstom.

»Razlog za nadzorovano izvršitev samomora,« zažvrgoli.

»A ni napisan?«

»Je,« reče, »ampak kot razlog ne morete navesti Ker hočem hčeri omogočiti boljšo prihodnost. To nas lahko stane milijone zaradi tožb raznih organizacij. Razlog mora biti izrazito osebne narave in se mora dotikati samo vas. Še enkrat izpolnite,« zalaja in mi moli papirje.

»Pa saj je vse prav,« zatrdim in zakašljam. Pred očmi se mi megli. »Napisal sem, da se strinjam z evtanazijo, da bi lahko trgovali z mojimi organi, vse je tu, črno na belem … pa kaj potrebujete razlog …«

»Razlog, gospod, je najpomembnejši,« hladno reče in se spet našobi ter nato govori naprej kar s šobo, tako da njene besede čudno sikajo.

»Mene ne zanima, za kaj v resnici potrebujete denar. Ampak če ostane na pogodbi vaš razlog, nas bodo tožili. In tega si ne moremo privoščiti. Napišite recimo Ker sem bolan ali pa Ker me je žena zapustila. Osebno! Svobodna volja brez zunanjih vplivov! Mi se izognemo tožbi, vi prodate svoje telo, dobite denar. Zadeva rešena.«

»Prosim vas … prosim … drugače se bom sam ubil …« šepnem in se opotečem.

»Dobro veste, da je samomor brez nadzora kaznivo dejanje, za katerega oglobimo vašo družino. Na vašem mestu ne bi poskušala. Še enkrat izpolnite! Naslednji prosiiiiim,« zacvili Birokratinja, jaz pa padem na hrbet in počasi tonem v temo. Najprej se nihče ne zmeni zame, nato pa se nad mano prikaže postava. Ne vidim razločno, ampak vseeno prepoznam par čudovitih, gromozanskih oči.

»Pridi, ati,« reče postava. Začne me vleči proti vratom. »Ko sem poslušala pogovor, sem izpolnila rezervne kopije zate. Tvoj podpis pa sem znala že od nekdaj ponarediti.«

Trkanje. Vrata se odpro.

»Lepo od tebe,« reče. »Denar res potrebujem.«

»Ti … samo … nadaljuj …« ji šepnem. »Imaš … še tistega fanta?«

Moje vprašanje presliši.

»Ravno prejšnji teden sem prodala maternico,« reče skoraj veselo. »Samo pol cene so mi plačali, ker sem kadilka. A si moreš misliti?«

Močne roke me zgrabijo in me povlečejo skozi vrata.

»Adijo, oči,« zakliče, ko se vrata počasi zapirajo za mano, »pa hvala!«

Jaz nisem imel nič pri tem, srček moj. Zahvali se birokraciji.

Angeli z napako


»Primi volan,« mi je naročila. Zgrabil sem ga s potnimi rokami.

»Jebi se,« sem ji rekel in se nasmehnil. Zarežala se je na vsa usta. Dvojka ji je med odraščanjem zlezla malce za sekalec in končni vtis je bil nekako zajčji, a seksi. Kot debil bi bil lahko cele dneve zazrt v njen krivi zob.

»A te ni nič sram, da še nimaš vozniškega izpita?« je rekla. Bil sem tiho, gledal na cesto in se oklepal volana. Sklonila se je in mi dala ljubčka na lice.

»Saj ni treba biti tako zatopljen v cesto, čisto ravna je.« Iz jakne je potegnila zmečkan zavojček cigaret; prižgala si je enega in iz roba ust pihnila vame tenak steber dima. Nato se je zarežala na vsa usta in zatresla z glavo ter zacvilila, rjavi lasje so zaplesali skozi zrak. Bila je zadeta kot jelen na lovskem tekmovanju, vsak njen gib mi je to povedal. Bil sem dovolj časa z njo, da sem to vedel. Imela pa je prav glede ceste. Res je bila ravna. A zelo luknjasta. In ker nisem bil vajen vožnje, me je najmanjša sprememba na asfaltu spravila ob živce. Majhne kapljice so se mi pokazale na čelu. To je opazila. Najprej mi jih je malce pobrisala s prstom, nato pa jih je s konico jezika polizala.

»Hecen si,« je rekla, čisto po otroško, tako da je vsak »e« zategnila skozi nos.

»Ne bi raje ti vozila?« sem jo prosil.

»Ne,« je rekla in ponosno dodala: »Ker kadim.«

Spustil sem volan in se zleknil nazaj na sedež. Upočasnila je avto in lezla sva po razgreti cesti s hitrostjo normalne hoje.

»Koliko časa še?« sem vprašal.

»Ne vem,« je rekla in po kratki pavzi dodala: »Pred petimi leti sem jih videla nazadnje.«

»Aha,« sem rekel. »Pa jih nič ne pogrešaš?«

»Ne,« je rekla, ampak neiskreno. Premaknila je roko, tako da si je malce pokrila obraz, kar je naredila vedno, ko se je lagala.

»Lažeš,« sem rekel.

»Ne, pa ne,« je rekla in si z roko še bolj pokrila obraz. Ni se mi dalo vrtati vanjo. Raje sem gledal skozi okno. Trava je bila od močnega sonca požgana, a pokrajina je ohranila svojo svežino. Štorklja je stala v mlaki in ni delala nič posebnega, razen tega da je imela eno nogo skrčeno. Odprl sem okno in stegnil ven roko. Moja krivozoba...

Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant