Škampi v glavi

De
Publié par

Mladinski roman Škampi v glavi govori o druščini dijakinj in dijakov prvega letnika gimnazije, ki vsak zase in skupaj doživljajo lepo in hkrati strahotno težko obdobje odraščanja.


Publié le : lundi 17 novembre 2014
Lecture(s) : 0
Licence : Tous droits réservés
EAN13 : 9789612770686
Nombre de pages : 162
Voir plus Voir moins
Cette publication est uniquement disponible à l'achat
Copyright © 2010 Založba GOGA
Cvetka Bevc Škampi v glavi
Založba GOGA Novo mesto 2014
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-93-32(0.034.2)
BEVC, Cvetka Škampi v glavi [Elektronski vir] / Cvetka Bevc ; spremna beseda Barica Smole- El. knjiga. -Novo mesto : Goga, 2014. - (Zbirka Lunapark)
ISBN 978-961-277-068-6 (ePub)
275368192
CVETKABEVC ŠKAMPI V GLAVI
Za Petro, mojo nečakinjo.
1.POGLAVJE
LARA
Tako je težka zadnje čase. Nobena stvar ji ni prav. Nenehno hodi za mano in mi z nečim pere glavo. Kot zdaj, ko se je spomnila, da moram jaz poskrbeti za perilo. Da je ona tudi, ko je bila stara kot jaz. Petnajst. Ampak takrat se je pralo na roke. Pri studencu. In zraven so gagale gosi. Zdaj pa gaga ona. Naj bom vesela, ker imamo pralni stroj. Ampak vseeno je treba znati. In zato naj ločujem perilo na belo in barvasto. Na bombaž in umetne materiale. Pa kaj hudiča se gre?! Zakaj zija name, če sem v boben skupaj treščila neko sintetično sranje in njeno laneno tuniko? Pravi drek. Ona pa – kot da je konec sveta. Stisnem zobe. Cunjo za cunjo jemljem iz košare in pod prsti preizkušam materiale. Zelo so občutljivi, ti moji prsti. In spretni. Zato lahko v zrak mečem krožnike in žongliram z njimi. O, ja. Tu mi celo mama priznava nekaj spretnosti. Mogoče se je spomnila, da bodoči klovnesi pripada malo več prijaznosti in je končno nehala vreščati. Samo še prikimava kot pokvarjen avtomat.Dobro, Larica, dobro. To si enkrat za vselej zapomni.Da te kap. Le iz katerega naftalina je potegnila formulacijo?
Včasih ima take. Pravzaprav zadnji mesec. Odkar se je odločila, da bo delala doma. Nič več v službi. Da je zanjo prenaporno. A zame pa ni prenaporno, da mi štiriindvajset ur diha za ovratnik? Njene besede bobnijo po vsej hiši in mi odmevajo v glavi vse do jutra. In potem ONA meni govori, da se JAZ spreminjam. Da je to še Hermann opazil. Z dva n. Zakaj hudiča staremu nikoli ne reče foter. Ali ata. Ne, ona zategne tiste n-je, kot da bi s tem hotela poudariti težo njegove avtoritete. Ker zdaj jo menda potrebujem bolj kot kdaj koli v življenju. In stari se najbrž zato postavlja pred mene kot ponesrečen pruski oficir, kadar preverja, če imam v šolski torbi malico. Zdrav duh v zdravem telesu. Prazna vreča ne stoji pokonci in to. Ker se spreminjam, moram še posebej paziti na prehrano. Kaj hoče povedati? Da sem dobila četrt kilograma na joških in moram zato žreti za kosilo sendviče, napolnjene s piščančjo salamo in svežo zelenjavo. Naj kdaj pogleda, kaj se zgodi z malico, ko zavijem za vogal. Konča v košu za smeti. Skupaj z mojo slabo voljo. Kot da s tem odvržem neko breme. Vse tiste nasvete, ki jih stari momlja skozi stisnjene zobe, kot da se pri svojih štiridesetih še govoriti ni naučil. Resno. Imam starega, ki se pri govorjenju davi, kot da ima ribjo kost v požiralniku. Odkar pomnim. Kot da ne more z mano govoriti sproščeno. Sem slišala mamo, ko mu je prav to očitala. Ne-spro-šče-nost do mene. On pa je izhropel, da to najbrž zato, ker je tako. Jebemti, stari, ki ne zna sformulirati ene lastne misli, mi bo solil pamet z nasveti, ki jih pobira v vzgojnih priročnikih za pubertetnike. On bo meni tumbal o hormonskih spremembah. Halo?! Kateri stari pa še to počne?
Saj vem, mama mu je to naročila. Ona zardi že ob besedi seks in z zariplim obrazom razlaga o kontracepciji, kot da se je lotila okopavanja njive, na kateri rastejo kondomi. Bolje bi bilo, če bi bila tiho. Ali mi rekla, naj zasrfam po internetu in odtipkam v iskalnik spolni odnosi. Ker potem ne bi vrtala vame z neumnimi vprašanji, če mi je kakšen fant všeč. Kdo še to razlaga svoji mami?! A je kaj čudnega, če zato postanem histerična in potem zaloputnem z vrati? O, ja, ja, loputanje je tudi del sprememb, to piše na strani triintrideset vsakega priročnika.Hej, stari, nikar se ne tolaži s tem, da to mine. Mene ne bo nikoli minilo, če bo kdo drezal vame s to temo. To je stvar moje intime. Pa čeprav je ta intima prazna kot moja denarnica tri dni zatem, ko dobim žepnino.Briga mene za tipe. Kdo pravi, da bejba pri petnajstih ne more biti nedolžna?! Tisa sicer trdi, da to ni za nikamor. Ona se je že trikrat dala dol s tremi različnimi tipi. Pa kaj. Glede tega ne delim mnenja z njo. Čeprav je moja naj frendica. A ravno zato je naj naj naj, ker me ne prepričuje
v svoj prav. Šteka. Da čakam ta pravega. »Zame je pravi vsak, ki me gleda v joške več kot pol minute,« je njeno geslo. Kaj naj bi rekla na to? Če sploh ne vem, če me je že kdaj kdo tako pogledal.
Damir pri tem ne šteje. On me gleda v oči. Kaj gleda?! Bulji vame. Že v vrtcu je razlagal vzgojiteljici, da sem njegova princeska. Saj, takrat, stoletja nazaj, mi je sedlo, kaj pa se mi je sanjalo, kaj to pomeni. In sploh – nisem ga videla celo osnovko, šele zdaj na gimnaziji sva se srečala. Prvi dan v novem klasu. Kar prišel je do mene in rekel: »Hoj, princeska!« Da bi ga najraje uslinila. Ker so se fantje začeli drezati pod rebri in se je tista koza od Tise na glas zakrohotala. Tip je videl, da je totalno usekal mimo in se je pobral v zadnjo klop, jaz pa sem se poskušala spomniti, od kje mi je to znano. Princeska! Damir z modrimi očmi. Hm. Saj ne bom rekla, da se ni iz tistega debelega pamža razvil v zgleden primerek svojega plemena. Čeprav ga je Tisa označila za kmeta in je s težavo sprejela, da je postal član naše klape. A kar je, tu je. Klapa jethe best, klapa ti da tisto, česar ti starci ne morejo dati. Ni šans. Pa če se mečejo po trepalnicah. Gre za isti filing. Isto muziko. Naše besede, ki imajo isti pomen. To je zadnjič razlagala Gaja, ki ima neustavljivo potrebo, da vedno nekaj analizira. A ne to, kako je kdo oblečen. In s kakšno barvo si je preštrihal lase. Ona analizira notranjost. Ko se je s svojim orodjem lotila Pigsa, ji je ta rekel, naj pozabi na to, ker njega zanima samo hrana. In če ne bo utihnila, ji lahko tudi ostanek sendviča zatlači v usta. Pa Pigs tega nikoli ne bi naredil. Samo nakladal je. Bajs je za tri glave višji od mene, a še mravlje ne bi pohodil. A jezik zna otresati. Mi gre na živce, kadar se spravi name. Ker potem se spravi na opis mojih kavbojk. Ali majice. Ali čupe. Ali jakne. Ali kakršen koli zunanji dejavnik, ki mu poleg hrane buri domišljijo. Pa prav on se bo zgražal nad mojimi cunjami?!
»Lara! Ta pulover boš morala prati na roke v mlačni vodi!« zaslišim mamin glas iz daljave. Medtem ko je brkljala v kopalnici, je molčala. In jaz sem lahko v miru igrala tenis s svojimi mislimi. Čudno, da me je toliko časa pustila pri miru. Ponavadi se takoj obregne ob moj – vsaj približno – odsoten pogled. Vsaj tako pravi.
Poskušala sem se gledati v ogledalu, kadar žongliram z monologi v svoji glavi. A nič posebnega nisem videla. Razen seveda svojih po strani prirezanih las, ki mi prikrivajo pol obraza. Pravzaprav sem se ogledovala samo z enim očesom. Za moj pogled na svet je to čisto dovolj. Mama ne misli tako. Zdajle me je pogladila po laseh, mi potegnila pramen las za ušesa, še preden sem lahko spregovorila kakršno koli besedo. Jezno sem stresla z glavo. Kaj pa ji je? V naši družini nimamo navade, da bi se dotikali drug drugega. Tisti suhi poljub za lahko noč ne šteje. Ali cmokanje za rojstne dneve in novo leto. In to. Objemi veljajo za neolikanost.Saj nismo Balkanci, pravi Hermann. In mama, da je pri vsem skupaj potrebna neka mera. A le zakaj imam občutek, da me hoče zdaj objeti?Hej, mama, to sem vendar jaz. Tvoja hči.ne da sem Pa opazila v kotičku njenih oči solze? Halo?! Saj se ne spomnim, kdaj sem jo nazadnje videla jokati. Če sem jo sploh kdaj.
Presenečeno buljim vanjo in čakam na razplet dogodkov. Morala je opaziti mojo zgroženost, zgrabi pulover, ki je ostal na pralnem stroju, in ga prižame k sebi. Kot da je to hotela narediti z mano, pa se je premislila.To delaj, to, zdaj si spet moja stara. Samo roke proč od mene. Ne boš me spravila v zadrego.svojo staro. To je del njene taktike. S kakšno neumnostjo mi Poznam hoče zamašiti usta. Da ne bi jezikala. Naj je nikar ne skrbi. Danes nisem v formi. Če sem prenesla njeno gaganje brez ugovora, lahko spet prikimavam z glavo, pa kar koli bo že izdavila. Danes hočem imeti mir! Želim reči, da hočem v svojo sobo, a spravim iz sebe samo: »Soba.« Ona pa nič. Še vedno stiska pulover k sebi.
Jebemti, kot da se je čas ustavil. Tišino moti le tiho drdranje pralnega stroja, v katerem se vrtijo po njenih navodilih namočene cunje. Prestopim se. Naj se že umakne od vrat.
»Veš, zelo pomembno je, kako ženska skrbi za oblačila. To veliko pove o njej,« končno
izdavi in spusti pulover v košaro za umazano perilo.
Ali prav slišim? Izrekla je besedo – ženska? Ali še ni dovolj šokov za danes? Tehtam njen pogled, poskušam razbrati, kaj namerava, pripravljam se, da bi izrekla nekaj strupenega. Moram zaustaviti to blodnjo. Ona vendar ne more govoriti o ženski. Ona je moja mama. Naj ne napada z orožjem, s katerim ne zna streljati.
»V sobo hočem!« skoraj zakričim.
Ona pa, kot da me ne sliši. Zaklene vrata, še preden jo lahko ustavim. Tole ne obeta nič dobrega. To se še ni zgodilo! Nikoli nisem bila zaklenjena z mamo v kopalnici. Na pomoč! Dušim se. Zrak je vlažen od vode, ki odteka iz pralnega stroja. Mama ima potne kaplje na obrazu. Ne vem ali od vlage ali od napora, s katerim izreče naslednji stavek.
»Že dolgo sem o nečem hotela govoriti s tabo.«
Priznam, radovednost me je ustavila, da nisem zavila z očmi. Hm, mogoče že nekaj časa razmišlja, da mi dvigne žepnino. Moji izdatki vendar rastejo. Potrebujem nove gumijaste žogice. Zdaj lahko žongliram s šestimi hkrati. A to je šele začetek. Tisti klovn Bobo jih je spravil v zrak deset in postavil rekord v žongliranju. Jaz hočem biti še boljša kot Bobo!Torej, nadaljuj, mama. Za nove žogice lahko prenesem še kakšen tvoj izpad.
»In?« zategnem v pričakovanju.
Vidim, da išče prave besede. Ne, ne bo šlo za žepnino. To bi že izstrelila. Postajam nervozna. Prestopim se in dam desno roko v bok in stresem z lasmi, da mi pramen znova zavaruje levo oko.
»Hočem ti povedati, da mora ženska paziti na svoje porodne organe. Že kot dekle. Še zlasti, če je tam spodaj občutljiva. Jaz sem si pošteno prehladila jajčnike v tvojih letih. Takrat ni nihče pomislil, da bi takole vnetje lahko imelo kakšne posledice. Pa čeprav se mi je nekajkrat ponovilo. Je kar nekaj časa trajalo, da so ugotovili, kaj je narobe. In Hermann ni vedel. Saj ne vem, če bi bilo drugače, če bi vedel. Je razumel. Ampak otroka si je želel. Sva si želela tebe. Tebe, Lara. Tebe sva hotela.«
Zdrdrala je stavke, se zamajala in se sesedla na straniščno školjko. Zdaj ji tečejo solze po licih, nekaj jeclja vase, nalezla se je tega fotrovega momljanja ali kaj, niti ne poskušam več razumeti, kaj še momlja, samo te njene solze bi želela ustaviti. Kar lijejo ji po obrazu, ne briše jih, golta jih skupaj s tistim neizrečenim, ki jo davi za vrat.
Počasi me mineva potrpljenje. Predvsem zato, ker ne vem, kako naj se obnašam. Naredim dva koraka proti njej s tistim,daj no, mami, saj bo vse v redu.
Ona pa, kot da jo je pičila osa, z rokavom halje potegne po obrazu. Kot da je ta sunkoviti poteg v trenutku ustavil slani gejzir, spet je odločna, skoraj sram jo je, da je pokazala svojo nebogljenost, ona, ki vedno ve, kako stvari stojijo. Ali kako naj bi po njenem stale.
»Kaj pa trapariš? Kako naj bi bilo v redu. Nič ni bilo v redu. Nisem mogla imeti. Ni šlo. Nič ni pomagalo. In nič ne bo pomagalo.«
Skloni se nad umivalnik in si nekajkrat pljuskne vodo v obraz.To delaj, mama, naj te mrzel curek malo ohladi, saj si mi znala pljuskniti kozarec vode v obraz, kadar sem se preveč drla, kadar sem cepetala, kadar sem hotela nekaj drugega, kot si želela ti, kar daj, pjuskaj si vodov obraz, ker meni je vsega dovolj. Tudi tistih tvojih solz, ki so zdaj odtekle skozi lijak. Naj končajov kanalizaciji, naj stečejo v reko, morje, ocean, naj se izgubijo, kot da jih nikoli ni bilo. Ker se mi tudi sanja ne, kaj mi je hotela v resnici povedati. Bom kasneje premišljevala o tem, naj ne misli, da nikoli ne premišljujem, možganske celice mi delajo sto na uro, kar naj se pozanima, kakšen je
moj IQ. Sem odkrila test na internetu, z rezultati sem visoko nad povprečjem, pa naj mi je ona tolikokrat tupila, da sem butasta. Če nisem dobro zdrgnila zrcala ali kaj podobnega.
Končno je prenehala s pljuskanjem, z zaprtimi očmi se steguje proti brisači, saj bi ji lahko pomagala, a kot paralizirana sem, naj še malo tipa, kajti odklenila bom vrata in se izmuznila iz kopalnice. Še enega njenega izbruha ne bi prenesla. Vsaj mirno ne.
»Lara, počakaj, saj še nisem končala. Ne morem vsega naenkrat. Težko je vse to povedati. Najbrž bi morala že zdavnaj.«
Položi svojo roko na mojo, ki hoče obrniti ključ. Trdo me drži, stiska mi roko, močno jo stiska, boli me, zajavkam, da bi jo na to opozorila, ona pa stiska še močneje, da se nazadnje zaderem: »Pa kaj ti je? Spusti mi roko, boli me! In sploh nočem več poslušati. Vrh glave sem sita tega obsedenega stanja. Nenehno si za mano in mi z nečim pereš glavo!«
»Toda, Larica …« reče in popusti prijem, da izvijem roko in jo nekajkrat stresem.
Zdaj jaz obvladujem situacijo. Z jezikom si potegnem po zobeh. Znak za napad mojega jezikanja. To je moje zmagovito orožje. Uporabljam ga po potrebi. Premišljeno. Znam se obvladati. Drugače ne bi predhodno poslušala njenega javkanja. Ampak ko je mera polna, lahko streljam s težkimi topovi.
Mama sluti, kaj se obeta. Nekoč je Hermannu razlagala, da imam strup v jeziku. Hej, mama, kača napade, kadar je napadena. V splošnem se rada sonči na soncu ter tu in tam požre kakšno miš. A v kopalnici ni miši. In sonca tudi ne.Samo tvoj jok še vedno odmeva nekje med ropotanjem pralnega stroja. Kaj si se cmerila, če nisi zdruznila iz sebe tistega, kar si hotela? Ali ne vidiš, da se zdaj ne znajdem, čeprav bom vsak hip zapela?
»Dovolj je bilo tega teženja. Kaj si ostala doma samo zato, ker hočeš napisati doktorsko dizertacijo o tem, kako zagreniti življenje svoji hčeri? Saj nič nočem od tebe! Briga me, kaj se ti je dogajalo v mojih letih. Jaz sem zdaj v svojih letih. Štekaš! Ali ti moram poslati telegram! Samo zato me moraš izpustiti iz kopalnice. V svojo sobo grem. In nehaj me jeeeeeeeeeeeeebat v glavo!«
Zadnji stavek zarjovem, da kar odskoči; na to sem računala, obrnem ključ, zgrabim za kljuko, odprem vrata, za vsak slučaj še enkrat malo zapojem in malo glasneje ponovim o nemejebanjuin odprem vrata.
A danes ima hudič povsod mlade. Pred vrati stoji teta Gizela. Kdo ve, kako dolgo je čepela tu, saj jo poznam, najbrž se je šolala pri CII, kako bi drugače vedela, kdaj jo mora primahati. Ne rečem, da mi njeni obiski niso kdaj godili, tetica, ki nima otrok, rada jemlje tuje v živalski vrt in na trojne porcije sladoleda. A ti časi so minili. Naša hiša se je spremenila v zverinjak, samo da v njem niso vse živali ukročene.
Še vedno imam dovolj moči, da odrinem teto Gizo in se poženem proti stopnicam. Tečem po njih, kot da mi gre za življenje. Preskakujem jih, kar po tri hkrati, dolge noge imam, kot gazela sem, ki bo utekla tistima dvema hijenama, ki se zdaj družno dereta: »Lara!«
Prva vrešči v histeričnem falzetu, druga pa s prekajenim altom, ki je prepričan, da me bo ustavila njegova izrazna moč. Obe vesta, kaj bo sledilo. Lara bo v svoji sobi in do jutra ne bo pomolila svoje glave iz nje. Stara praksa se vedno obnese. Zapiranje v sobo je moj način obstoja. Tam sem lahko zaklenjena. Zato ker to naredim jaz. In za take odločitve sprejemam odgovornost, pa naj starca in tetkica kot sveta trojica gagajo, kolikor hočejo o moji neodgovornosti. Zaradi mene lahko danes pokličejo gasilce, da me zbezajo iz moje luknje.
Pa je zadnja stvar, ki bi se je bala. To bi lahko pomenilo škandal. V naši družini tega vendar
ni. In zato tistih zadnjih nekaj korakov do svoje sobe naredim čisto mirno, skorajda počasi. Tisti dve goski se ne bosta pognali za mano, dve je laže ugnati kot eno, niti oziram se ne, mirno stopim v svojo sobo, zaklenem vrata, se uležem na posteljo in si na glavo nataknem slušalke. Vsaj z mojo glasbo jima bom prizanesla. Da ne bi mislili, da sem čisto brez srca. Ker tiste mamine solze najbrž niso bile kar tako. Mislim, ne bi ona to kar tako v tri dni. Ali pa je to njena nova vzgojna metoda. S solzami ukrotiti podivjano pubertetnico. Vzbuditi občutek slabe vesti in ta jajca. Pa je ne čutim. Vesti, namreč. Pravzaprav sem samo utrujena. Ne bo slabo zaspati s slušalkami na glavi.
Soyez le premier à déposer un commentaire !

17/1000 caractères maximum.

Diffusez cette publication

Vous aimerez aussi

Pojdi z mano

de publishing-house-goga

Nimam več sadja zate

de publishing-house-goga

Ali boma ye!

de publishing-house-goga

suivant